1976 Lož – Šerinov stric
Še enega Ložana, ki se je vtisnil spomin Loža in Loške doline je treba vsaj omeniti. Čeprav ga sama nisem poznala, pa so Ložanje večkrat pripovedovali o njem in ga omenjali predvsem v zvezi z njegovo vlogo med vojno.
Janez – Ivan Kotnik, Šerinov iz Loža je bil v mladosti rudar v Minnesoti, ZDA, kjer je v nesreči izgubil vid, potem pa do smrti živel v domačem kraju. Rojen je bil leta 1865 18851, kljub invalidnosti je dočakal 80 let, pokopali pa so ga 14. 3. 1965 v Ložu.
O njem je leta 1976 izšel članek, ki si ga je njegova nekdanja soseda shranila do danes. Fotografije je posnel Edi Šelhaus, ki je napisal tudi besedilo. Takole so bile videti fotografije in sam članek:
Naslovna fotografija je nastala med vojno, objavljena pa je bila že tedaj v različnih publikacijah, kot izvemo iz shranjenega članka o Šerinovem stricu.
Besedilo in ta slika se nanašata na leto 1976, ko je bil članek o Janezu Kotniku objavljen v Nedeljskem dnevniku.
Sorodnici Janeza Kotnika.
Daki zgornje slike do tedaj ni poznal.
Vojne je konec, razdejanje ostaja.
Članek govori o neuspešnem iskanju medvojne fotografije, predvsem pa o življenju Šerinovega strica.
Požgana Šerinova hiša je domnevno tudi na sliki v prispevku 1942 Lož – O punčki v požganem Ložu, taborišču na Rabu in kako je končal njegov poveljnik. “Domnevno” sem napisala zato, ker so bili v Ložu dvoji Šerinovi, oziroma Šerinčkovi.
Slepega Janeza oz. Ivana Kotnika in njegovo svakinjo je med vojno fotografiral in napravil zapis o njem tudi ameriški vojni poročevalec revije Life John Philips. Oboje je bilo pozneje objavljeno v njegovi knjigi Zgodba o Jugoslaviji, ki je izšla po Titovi smrti. V knjigi je poleg fotografije Janeza Kotnika in sestre, ki ga vodi, je John Philips zapisal:
Šerinov stric po nesreči ni več imel očesnih zrkel, preko zašitih očesnih votlin pa je nosil črna očala. Vendar se je naučil, da je s tipanjem in sluhom, kolikor je bilo le mogoče, nadomestil izgubljeni vid. V soseščini, pod njihovo hišo sta živeli deklici, Odamčkovi sestri, ki se ga dobro spominjata. Starejša je povedala:
Vida Pelan, ki je bila tedaj tudi še majhna deklica, se Šerinovega strica pogosto spominja:
Spominja se ga tudi Valerija Gačnik:
“Bil je nežne in prijazne narave, a tudi zelo bister. Vse ljudi je prepoznal po hoji, tudi naju s sestro, ko sva rinili uolaček za drva proti gozdu. Vsakič, ko naju je zaslišal, je vzkliknil: “O, Vilkotovi punčki gresta!” Najbolj pa se je otrokom zdelo imenitno, ko so ga vprašali: “Stric, koliko je ura?” on pa je potegnil iz žepa uro, potipal kazalce in povedal. Tistega dne, ko je bil njegov pogreb, sta bila v Ložu dva mrliča – umrla je še Aljančetova mama, hudo pa je zbolel tudi naš ata.”
Šerinov stric je iz Amerike prejemal rento ali invalidnino, ki mu je omogočala, da je bil razmeroma dobro preskrbljen, vendar pa trajno odvisen od pomoči drugih.
Slovarček:
- uolaček: dvoosni ročni voziček
Viri:
- Nedeljski dnevnik, 4. 7. 1976, stran 7
- Tanja Maček, Ljubljana, januar 2025, ustno
- Vida Fratina, Kobarid, januar 2025, ustno
- Valerija Gačnik, Lož, marec 2025, ustno
1Popravek 2. 4. 2025
Kraj: Lož
Datum: 1976
Avtor: Edi Šelhaus
Zbirka: Vida Fratina
Skenirano: 4. 12. 2024
Oblika: časopis








Šerinovega strica se tudi sam spominjam. Bil je markantna oseba. Ko sem bil pri stari mami na “počitnicah” sva ga šla s starim atom večkrat obiskat. Sedela sta na klopi pred Šerinovo hišo in se pogovarjala o časih, ko sta bila v Ameriki. Palico je držal med nogami in nanje naslanjal obe roki. Najbolj sem si zapomnil nejegove košate, bele brke.
Všeč mi jeLiked by 1 person
“Rojen je bil leta 1865, kljub invalidnosti je dočakal 80 let, pokopali pa so ga 14. 3. 1965 v Ložu.” Ta stavek ima logično napako ali pa so ga pokopali 20 let potem, ko je umrl.
Všeč mi jeLiked by 1 person
Upss, seveda je napaka, hvala za opozorilo. Računstvo ni bilo nikoli moja močna stran, vzorna pedantnost pa tudi ne. Se opravičujem.
Všeč mi jeLiked by 1 person