Preskoči na vsebino

1976 Lož – Šerinov stric

2. 04. 2025

Še enega Ložana, ki se je vtisnil spomin Loža in Loške doline je treba vsaj omeniti. Čeprav ga sama nisem poznala, pa so Ložanje večkrat pripovedovali o njem in ga omenjali predvsem v zvezi z njegovo vlogo med vojno.

Janez – Ivan Kotnik, Šerinov iz Loža je bil v mladosti rudar v Minnesoti, ZDA, kjer je v nesreči izgubil vid, potem pa do smrti živel v domačem kraju. Rojen je bil leta 1865 18851, kljub invalidnosti je dočakal 80 let, pokopali pa so ga 14. 3. 1965 v Ložu.

O njem je leta 1976 izšel članek, ki si ga je njegova nekdanja soseda shranila do danes. Fotografije je posnel Edi Šelhaus, ki je napisal tudi besedilo. Takole so bile videti fotografije in sam članek:

Naslovna fotografija je nastala med vojno, objavljena pa je bila že tedaj v različnih publikacijah, kot izvemo iz shranjenega članka o Šerinovem stricu.


Besedilo in ta slika se nanašata na leto 1976, ko je bil članek o Janezu Kotniku objavljen v Nedeljskem dnevniku.

Sorodnici Janeza Kotnika.

Daki zgornje slike do tedaj ni poznal.

Vojne je konec, razdejanje ostaja.

Članek govori o neuspešnem iskanju medvojne fotografije, predvsem pa o življenju Šerinovega strica.

Požgana Šerinova hiša je domnevno tudi na sliki v prispevku 1942 Lož – O punčki v požganem Ložu, taborišču na Rabu in kako je končal njegov poveljnik. “Domnevno” sem napisala zato, ker so bili v Ložu dvoji Šerinovi, oziroma Šerinčkovi.

Slepega Janeza oz. Ivana Kotnika in njegovo svakinjo je med vojno fotografiral in napravil zapis o njem tudi ameriški vojni poročevalec revije Life John Philips. Oboje je bilo pozneje objavljeno v njegovi knjigi Zgodba o Jugoslaviji, ki je izšla po Titovi smrti. V knjigi je poleg fotografije Janeza Kotnika in sestre, ki ga vodi, je John Philips zapisal:

Ivan Kotnik s sestro stoji v razvalini, ki je bila nekdaj slovenski trg Lož, pa so ga razdejali Italijani. Leta 1902 je bil Ivan emigriral v Združene države in postal rudar v Minnesoti. Leta 1905 je v neki rudniški nesreči izgubil vid in se vrnil živet k sestri v Jugoslavijo. Tu si je lahko našel edino službo zvonarja in s tem se je ukvarjal do leta 1941, ko so Lož zasedli Italijani. Ker so sumili, da eden izmed domačinov obvešča partizane, so prijeli Ivana in mu grozili z ustrelitvijo. Snel je naočnike in pokazal prazne očesne dupline, da bi dokazal svojo nedolžnost. Spustili so ga. “No, pa ste pomagali partizanom ?” sem ga vprašal. Zasukal je obraz proti meni, se nasmehnil in rekel: “Seveda!”

Šerinov stric po nesreči ni več imel očesnih zrkel, preko zašitih očesnih votlin pa je nosil črna očala. Vendar se je naučil, da je s tipanjem in sluhom, kolikor je bilo le mogoče, nadomestil izgubljeni vid. V soseščini, pod njihovo hišo sta živeli deklici, Odamčkovi sestri, ki se ga dobro spominjata. Starejša je povedala:

“Mene je prepoznal že po hoji in me poklical, ko me je zaslišal”, se spominja Tanja, ki je šla pogosto mimo njegove hiše v gozd Presko. Večkrat ji je pripovedoval pravljice, tudi tisto o sinčku Palčku, ki je bil tako majhen, da je hodil spat v konjsko uho, kot sta zapisala brata Grimm … Nekateri otroci so mu nagajali, z njo pa sta se zelo lepo razumela. Naredil ji je hiško, tako da je vse samo otipal. Včasih ji je položil roko na glavo: “Da vidim, koliko si zrasla”, je rekel … Ko je končala srednjo šolo, pa ji je posodil denar, da si je za maturo kupila črno krilo in belo bluzo. Ko je kot maturantka prišla k njemu, pa je najprej ni spoznal, potem pa je bil tako ganjen, da mu je izpod očal pritekla solza …

Vida Pelan, ki je bila tedaj tudi še majhna deklica, se Šerinovega strica pogosto spominja:

V otroštvu je bil moj velik prijatelj. Čeprav je bil slep, je izsekal proti gradu vse stezice, ki so tekle prav nad našo hišo. Skoraj vsak dan sem tekala v gozd, prepoznal me je že po hoji in zaklical “Vidka, ali si ti ?” Spominjam se, da sem ga pozimi obiskovala v njihovi hiši na peči in vedno je imel zame kak bombon …

Spominja se ga tudi Valerija Gačnik:

“Bil je nežne in prijazne narave, a tudi zelo bister. Vse ljudi je prepoznal po hoji, tudi naju s sestro, ko sva rinili uolaček za drva proti gozdu. Vsakič, ko naju je zaslišal, je vzkliknil: “O, Vilkotovi punčki gresta!” Najbolj pa se je otrokom zdelo imenitno, ko so ga vprašali: “Stric, koliko je ura?” on pa je potegnil iz žepa uro, potipal kazalce in povedal. Tistega dne, ko je bil njegov pogreb, sta bila v Ložu dva mrliča – umrla je še Aljančetova mama, hudo pa je zbolel tudi naš ata.”

Šerinov stric je iz Amerike prejemal rento ali invalidnino, ki mu je omogočala, da je bil razmeroma dobro preskrbljen, vendar pa trajno odvisen od pomoči drugih.

Slovarček:

  • uolaček: dvoosni ročni voziček

Viri:

  • Nedeljski dnevnik, 4. 7. 1976, stran 7
  • Tanja Maček, Ljubljana, januar 2025, ustno
  • Vida Fratina, Kobarid, januar 2025, ustno
  • Valerija Gačnik, Lož, marec 2025, ustno

 

1Popravek 2. 4. 2025

Kraj: Lož
Datum: 1976
Avtor: Edi Šelhaus
Zbirka: Vida Fratina
Skenirano: 4. 12. 2024
Oblika: časopis

3 komentarji leave one →
  1. milton's avatar
    2. 04. 2025 07:50

    Šerinovega strica se tudi sam spominjam. Bil je markantna oseba. Ko sem bil pri stari mami na “počitnicah” sva ga šla s starim atom večkrat obiskat. Sedela sta na klopi pred Šerinovo hišo in se pogovarjala o časih, ko sta bila v Ameriki. Palico je držal med nogami in nanje naslanjal obe roki. Najbolj sem si zapomnil nejegove košate, bele brke.

    Liked by 1 person

  2. Neznan's avatar
    Anonimnež permalink
    2. 04. 2025 10:21

    “Rojen je bil leta 1865, kljub invalidnosti je dočakal 80 let, pokopali pa so ga 14. 3. 1965 v Ložu.” Ta stavek ima logično napako ali pa so ga pokopali 20 let potem, ko je umrl.

    Liked by 1 person

  3. milenaozbolt's avatar
    2. 04. 2025 10:34

    Upss, seveda je napaka, hvala za opozorilo. Računstvo ni bilo nikoli moja močna stran, vzorna pedantnost pa tudi ne. Se opravičujem.

    Liked by 1 person

Dodajte komentar