1985 Topol na Blokah – Za pogrebom

V naših vaseh se je še pred nekaj desetletji ob smrti vaščanov vse odvijalo po nenapisanih, a jasno določenih korakih. Posebej je bilo to jasno ob pričakovani smrti starejših ljudi, ko se je videlo, da so domači poklicali duhovnika, da spravi umirajočega z bogom. Velikokrat so prišli tudi vaški možje, da so potrdili oporoko oz. njegovo poslednjo voljo. V zadnjih desetletjih pa so se tudi na tem, res elementarnem področju našega bivanja in nehanja zgodile velike spremembe.

V veliki večini primerov so ljudje, tako kot so živeli, tudi umirali doma. H koncu gre, ne bo dolgo, kukovice ne bo učakal in podobni pogovori so se potiho širili po vasi. In ko se je čas dopolnil, so prišli sosedje, pokojnika umili, ga obrili in preoblekli ter ga v krsti položili na pare, pripravljene v kmečki hiši. Postavili so svečnike, kropilnik, bogca, pripravili kaj malega za pod zob in odprli kakšno boljše žganje ter tako pričeli največkrat dvodnevno bedenje z molitvijo, pogovori, tudi kakšno šalo ob celonočnih bedenjih.

Na Blokah so bile različne navade, kako s pokojnikom priti do Fare. Iz nekaterih vasi so za prevoz krste dobili furmana s konjem in primernim vozom ali vprežnimi sanmi. Po drugi svetovni vojni so to delo opravljali Storžev Rafael s Studenca, Lovričev Lojze iz Metulj, Lipovcov Janez s Hudega Vrha, pa tudi drugi. V Velikih Blokah konjarjev ni bilo in je zato za določitev pogrebcev, ki so pokojnika v krsti na nosilih nesli k Fari, veljala vrsta po hišah. Osem moških, ki so bili na vrsti, je moralo priti. Če kdo ni mogel ali pri hiši ni bilo primernega moškega, so morali sami dobiti nadomestilo. Za to težaško delo se ni nihče poganjal. Ženske so nosile vence, dva šolarja pa pred sprevodom lterenco in križ.

Potem pa je okoli l. 1975 Krajevna skupnost Bloke tudi s sredstvi samoprispevka kupila mrliški voziček. Konj za prevoz in primernih moških za nošenje je bilo vedno manj in nekaj so morali pokreniti. Voziček je tako kar nekaj let služil svojemu namenu. Sam sem bil prvič za pogrebca l. 1976, ko je v Velikih Blokah umrl stari Ulčar. Z vozičkom smo ga peljali iz Velikih Blok proti Novi vasi po gladki cesti, ravno pripravljeni za asfaltiranje. A tudi za pogrebe z vozičkom je počasi primanjkovalo primernih pogrebcev. Vedno več je bilo avtomobilov in tako je Krajevna skupnost nabavila prikolico, primerno za prevoz krste in vencev. S tem so se lahko tudi domači in ostali za pogrebom peljali z avtomobili. Naj se je šlo peš, z mrliškim vozičkom ali avtomobili, pogreb se je ustavil na koncu vasi, odmolilo se je nekaj molitev in od pokojnika so se poslovili tudi vaščani, ki niso šli za pogrebom k Fari.

Nato pa je Občina Bloke okoli l. 2005 zgradila mrliško-poslovilno vežico. Kot bi udaril po vodi so prevladali žarni pogrebi. Nič več bedenja pri pokojniku, nič več slovesa v vasi. Vse opravi koncesionar, Žale in sledi le še nekajurno slovo v vežici. Tako pač je.

Na sliki iz leta okoli 1985 je pogreb Pintarjeve – Jerajeve mame iz Topola na Blokah. Bilo je ob koncu zime, pod osojnimi obronki Bloščka je še nekaj snežnih zaplat. Pogrebci z vozičkom so sosedje: Ivan Kotnik – Mežnarjev in Rudolf Oražem – Šimlov na desni strani krste, na levi strani sta Matija Hiti – Mihov in Vinko Zbačnik – Hrbčanov. Vence nesejo Mihova Nežka, Šimlova mama in neznana, z vencem zakrita ženska. Ustavili so se pri vaški kapelici, odmolili, si odpustili morebitne zamere in pospremili mater iz vasi na zadnjo pot. Za pogrebom gredo trije sinovi pokojne: Jože z ženo iz Nemčije, Ivan in France z ženo Urško in družino. V ozadju se vidijo takrat novi silosi Lovranove kmetije, ki so naznanjali nove čase.

Ta, samo 40 let stara slika me je spodbudila k razmišljanju, da smo  Slovenci, znani tradicionalisti, neverjetno hitro spremenili navade tudi pri tako elementarnih stvareh, kot je slovo od najbližjih.

No, pa  vsaj zaključimo z eno pravo Bloško. Kot rečeno se je za vsako večjo stvar v kraju pobiral samoprispevek. Tudi mrliški voziček ni bil izjema. No, pa pridejo enkrat k Pavlovi Johani v Velikih Blokah spet pobiralci samoprispevka. “Veste kaj, kar naprej ste pri nas! Enkrat voda, drugič cesta, pa elektrika pa telefonski drogovi pa kaj jast vem še kaj! Saj jaz vsega tega skoraj nič ne rabim! Poglejte, zadnjič sem dala za nekakšen voziček, pa se nisem še nobenkrat peljala!” Hm … lahko so ji le potiho obljubili, da ji ta vožnja ne uide.

Slovarček:

• lterna: luč s svečo

Viri:

• Janez Kotnik, Nova vas

Kraj: Topol na Blokah
Datum: 1985
Avtor: neznan
Zbirka: Vladimira Kraševec, Velike Bloke
Skenirano: 24. 1. 2025
Oblika: fotografija