Cerknica 1959/60 – Šolsko glasilo Brstje

Saj ne vem, če je to bilo glasilo. Prej bi rekel, da je to umetniški izdelek učencev. Izdelali so ga sami in danes si ne znamo predstavljati dela, ki je bilo za to potrebno. Besedilo so razmnožili, potem pa na te liste odtisnili linoreze. Nekateri linorezi so celo večbarvni. Z današnjim razmišljanjem ni mogoče dojeti vsega dela, ki so ga učenci porabili izven pouka.

Kazala v tej številki Brstja ni bilo. Za izdelavo je potrebno, da je celotno gradivo zbrano, šele takrat se lahko začne priprava kazala. Pri izdelavi šolskih glasil je vedno stiska s časom, zadnji čas je na voljo še kakšen prispevek, pa je zato izdelava kazala praktično nemogoča. Zato smo pa sodelavci Stareslike pripravili seznam navedenih avtorjev prispevkov v glasilu:

• Jurij Šalehar,
• Dana Korošec,
• Mirjam Drenik,
• Franc Šega,
• Ladica Hrblan,
• Irena Žnidaršič,
• Jernej Šparemblek,
• Alojz Logar,
• Petrič – Negro,
• Nada Skuk,
• Joža Borović,
• Matilda Žnidaršič,
• Marija Bauman,
• Romana Janežič,
• Janez Telič,
• Irena Žnidaršič,
• Zdenka Trampuž,
• Janez Dragolič,
• Anica Turšič,
• Jože Mekinda,
• Anka Jenc,
• Zofija Usenik.

Zaradi tega izvoda glasila sem obiskal Janeza Dragoliča. V sproščenem klepetu mi je zaupal nekaj toplih spominov na svoje šolske dni. Z obiskom sem ga presenetil, pa se je vseeno  prijazno odzval in iz spomina izbrskal nekaj podrobnosti. Tako je povedal:

Eno leto sem sodeloval pri pripravi šolskega časopisa Brstje. To je bila posebna izkušnja. Vse smo delali ročno – spomnim se, kako smo ciklostirali strani, da smo jih razmnožili. Ovitek pa je bil nekaj posebnega – pravi linorez, originalno umetniško delo. Ponosen sem bil, da sem lahko prispeval k tako pomembnemu delu, ki je predstavljalo našo šolo.

Moja pot skozi šolske dni ni bila lahka. Učenje mi ni šlo najbolje, večkrat sem se trudil zaman in izgubljal voljo. A imel sem srečo – ob meni je stala učiteljica Vrbčeva. Njena pomoč je bila ključna. Če je ne bi bilo, bi moje šolske težave prerasle v še kaj hujšega. Njena potrpežljivost in razumevanje sta pomenila več, kot sem takrat lahko zaznal. Danes vem, da sem ji lahko hvaležen za marsikaj.

Likovni pouk je vodil učitelj Kondrad Knez – Konči, ki je bil znan po svoji natančnosti in načelnosti. Spominjam se spora, ki sva ga imela zaradi perspektive pri risbi. Jaz sem trdil svoje, on svoje – in na koncu je obveljala njegova. Verjetno sem zaradi tega zašel v njegovo nemilost. Ni pomagalo niti to, da sem skrbel za šolske zajce, ki smo jih gojili v šolski kleti. Tam so bili v dveh kleteh postavljeni leseni zajčniki. Nosil sem jim hrano celo od doma. Takrat so bile med Malo gaso, kjer je bila naša hiša do Velike gase s šolo kar štiri steze.  Še posebej se spominjam dneva, ko sem jim prinesel ogromno peso – bil sem ponosen, da lahko kaj prispevam.

Vsak dan sva s sošolcem hodila k peku Gorjupu po kruh za šolsko malico. Nosila sva ga v veliki košari – za celotno šolo. Kot nagrado za to opravilo sem imel zagotovljeno brezplačno malico, kar mi je takrat zelo veliko pomenilo.

Ti spomini so del mene. Ljudje, kot sta bila Vrbčeva in Konči, so pustili neizbrisno sled. In čeprav so bili nekateri dnevi težki, so prav ti trenutki tisti, ki jih z zadovoljstvom nosim s seboj še danes.

Viri:

• Janez Dragolič, junij 2025

Kraj: Cerknica
Datum: spomladi 1960
Avtor: več avtorjev
Zbirka: Slavka Repolusk
Skenirano: 15. 3. 2025
Oblika: glasilo