1934 Cerknica – Risba

Vsaka zgodba se nekje začne. Ta se prične na kupu smeti. Pred leti sem se mimogrede ustavil pri znancu Petru na Peščenku, ki je ravno takrat pospravljal po stari hiši, ki stoji poleg nove. Beseda je kot običajno stekla o raznih stvareh predvsem pa o obnovi ali rušenje stare hiše. Na kupu smeti s podstrešja stare hiše sem opazil zmečkan in poškodovan bel papir z vsemi znaki, da je to risba. Zadevo sem si malo bolje ogledal, res je bila risba, mojo pozornost pa je pritegnil datum. Precej stara zadeva. Vzorci, risani po vsej verjetnosti s tušem, mogoče je načrt za kovano ograjo. Kdo bi vedel?

Peter mi je dovolil, da jo vzamem, pa tudi nekaj podatkov mi je povedal o risarki. Ana Srimšek, poročena Kuhar, že od konca druge svetovne vojne živi v Mariboru. Porodila se mi je ideja, da bi ji risbo poslal. Še malo sem povprašal in pridobil sem naslov. Ker je bila risba v slabem stanju, raztrgana in zmečkana, sem se odločil, da dam v tiskarni izdelati kvalitetno kopijo in ji jo pošljem. V spremni dopis sem napisal le to, da sem našel sliko iz njenih šolskih dni. Ker pa je slika v slabem stanju, ji pošiljam kopijo z željo, da ji bo v veselje.

Čez pet dni sem dobil naslednji odgovor:

Spoštovani g. Melink,                                                                                         MB 15.1204

danes mi je s pošto sin prinesel Vašo pošiljko, ki jo je napovedala že Marjana. Bila sem veselo presenečena. Risba je stara 80 let. Narisala sem jo v meščanski šoli na Rakeku v prvem letniku. V tistih časih smo otroci začeli hoditi v šolo s 6. letom. Jaz sem naredila v cerkniški osnovni šoli 6 razredov, potem pa sem se vpisala v meščansko šolo na Rakeku in jo uspešno zaključila. S še par prijatelji smo vsak dan v vsakem vremenu pešačili na Rakek in nazaj domov. Ker smo bili željni znanja, nam ni bilo težko, prijetno pa tudi ne 4 leta hoditi vsak dan po 2 uri, dostikrat premočeni v slabi obutvi. Po končani meščanski šoli sem z denarno pomočjo mojih tet in 100 din štipendije od liberalne banke v Cerknici, ker sem že od petega leta dalje delala pri Sokolu in bila zadnja načelnica pred okupacijo 1941.

Študirala v Ljubljani na ekonomski šoli Krištofov zavod. Šolo sem končala z odličnim uspehom. Žal mi je sredi študija umrla mama. Ostala sem sama, oče je bil pijanec brez službe. Preselila sem se k stricu Janezu na Peščenk v veliko revno malo kmečko družino. Pokojni Janez je bil moj najboljši bratranec, skupaj sva pasla živino. Imela sem srečo, kmalu po koncu študija v Ljubljani sem dobila stalno službo v trgovskem podjetju z vinom in žganjem. Naš trg je obvladoval Loško dolino, Bloke, Dolenjo vas, G. jezero, Begunje in seveda Cerknico. Zalagali smo male gostilničarje. Delala sem od jutra do večera z opoldansko pavzo za kosilo. Bila sem srečna, da sem se postavila na svoje noge, žal brez mame, ki ni imela denarja za zdravnika. Stanovali smo v eni sobici pri Mihevčevih v Svinjskem riglu. Mesečna najemnina je bila 10 din mesečno. Često je morala prositi za odlog plačila, ker je zaslužila za preživetje poleti, ko je po vsej Sloveniji prodajala cvetne šopke ob naborih fantov v vojsko. Žal, ko bi nama bila lepo z mojo plačo, je umrla, težka usoda. Takoj po okupaciji 1941 sem kot Skojevka aktivno delala v Cerknici, septembra 1942 pa sem odšla v partizane. Največ sem se borila v brigadah na Primorskem. Bila sem tudi težko ranjena. Po osvoboditvi sem bila predavatelj v Partijski šoli za Primorsko in Gorenjsko. Oktobra 1945 sem se poročila in z možem odšla v Maribor, kjer sva si ustvarila družino. Tam se je s političnimi dolžnostmi začela moja politična kariera do zadnje zaposlitve kot član Predsedstva SR Slovenije – 2 mandata – 8 let, do upokojitve. Oprostite, da sem se vam predstavila tako podrobno, a sem ponosna na svojo življenjsko pot.

Sedaj pa o risbi. Zelo sem jo vesela, bila mi bo v drag spomin. Ker se prijatelje ne vpraša za dolg – stroške, ki ste jih imeli z restavracijo naj Vam rečem prisrčna hvala za vaš odnos do moje risbe, ki ga kdo drug mogoče ne bi imel. Dala jo bom uokviriti, da se sedaj po toliko letih ne bi kje založila, ko me ne bo več …

Zato še enkrat prisrčna hvala za vse, kar ste storili za moje veselje.

Bližajo se novoletni prazniki, zato vam želim, da bi Vam in Vašim dragim Novo leto bilo naklonjeno z zdravjem, srečo in zadovoljstvom.

Lep pozdrav hvaležna

Anica Kuhar

Šele med pripravo tega prispevka sem opazil napačno napisan datum.  Pismo je bilo oddano 16. 12. 2014, kar potrjuje  žig na kuverti.

Viri:

• https://sr.wikipedia.org
• Anica Kuhar Cerknica 28. maj 1922, Maribor 19. november 2018

Prispevek je napisal: Leon Melink.

Kraj: Cerknica
Datum: 15. 11. 1934
Avtor: Anica Srimšek por. Kuhar
Zbirka: Leon Melink
Skenirano: neznano
Oblika: datoteka