1944/45 Slovenija – France Cerar, partizanski fotoreporter in snemalec

France Cerar – partizanski fotoreporter in snemalec (1918 – 1996)

Franceta Cerarja nisem osebno spoznal, je pa zelo lepo strnil svoje spomine na beleženje in fotografsko dokumentiranje medvojnih dogodkov:

»Med vojno smo imeli premalo izkušenj. Učili smo se na svojih napakah, a z veliko in neomajno voljo. Kaj pa se lahko z voljo naredi, o tem zgovorno priča fotodokumentacija v naših muzejih, o tem govorijo najrazličnejše ilustrirane partizanske izdaje, časniki in revije. Prepričan sem, da ni nikoli nihče izmed nas delal zaradi sebe. Osebno sem bil prepričan, da služim domovini in da je fotografiranje le del mojih nalog, ki sem jih imel v zvezi s tem. Katero delo in katere dejavnosti so bile takrat bolj ali manj pomembne, se mi ni zdelo vredno razpravljati«.

Nekdanji partizanski fotoreporter in snemalec France Cerar se je rodil 10. Avgusta 1918 v Ljubljani. France ni nikoli poznal staršev. Poznal je le puste sobe zanemarjenih internatov, ledeno mrzle stene jetniških celic in dolgo verigo krivic in razočaranj. Za mladega pripadnika zveze komunistične mladine Jugoslavije (SKOJ) ni bilo nikjer prostora. Livarstvo, ki se ga je izučil, je moral zaradi posledic zapora pustiti. V mariborski tovarni Svila je postal tkalec. Bil je tudi sekretar kovinarske celice ter predsednik vzajemnosti na Teznem.

S fotografijo se je ukvarjal že kot mladostnik pri teti fotografinji za Bežigradom v Ljubljani. S snemanjem s filmsko kamero pa je začel pri Prosvetni zvezi (Mladinski dnevi, 1938) in Emona filmu (Zadnja pot dr. Antona Korošca v Ljubljani, 1940).

Domovino je aprila 1941 zajela vojna. Februarja leta 1942 ga je italijanski okupator poslal v internacijo. Osem mesecev je bil v Gonarsu in deset mesecev v koncentracijskem taborišču na Rabu. Po kapitulaciji Italije septembra 1943 je šel z Rabsko brigado na Mašun, nato se je vključil v artilerijsko brigado 14. divizije in postal komisar. Pred odhodom 14. divizije na Štajersko, tik pred veliko nemško ofenzivo leta 1943, je bil v Zagorici v Suhi krajini hudo ranjen v roko. Medtem ko se je zdravil v partizanskih bolnicah v Kočevskem rogu, je dr. Janezu Milčinskemu priskrbel nujno potrebne filme, ki mu jih je občasno tudi razvijal. Obenem pa je France Cerar tudi fotografiral življenje in zdravljenje ranjencev. Žal nimamo nobene Cerarjeve fotografije, zato pa smo dodali dve fotografiji ranjencev, ki jih je posnel dr. Milčinski in časovno sovpadata z že omenjenim Cerarjevim zdravljenjem.

Ranjenci se sončijo, Kočevski Rog, 1944. Foto dr. Janez Milčinski

Notranjost barake za ranjence v bolnišnici Ajdovec, Kočevski Rog, 1944. Foto dr. Janez Milčinski

Zaradi posledic poškodbe se Cerar ni vrnil v divizijo, pač pa je bil sprejet v Fotosekcijo Glavnega štaba Slovenije.

Ivanka Rojšek suši fotografije, Fotosekcija GŠS septembra 1944.

France Cerar obrezuje fotografije, Fotosekcija GŠS septembra 1944.

Rudi Vaupotič pri povečevanju fotografij, Fotosekcija GŠS 28. marca 1945.

France Cerar je zamenjal prvega člana fotosekcije Miloša Trobca, ki je bil premeščen drugam. Prišel je kot naročen. Kmalu so Fotosekcijo GŠS dopolnili z novimi člani – fotografi, z Jeličem, Kržišnikom, Virškom, Vaupotičem ter s tovarišicama Jerajevo in Rojškovo. Cerar je od druge polovice leta 1944 vodil Fotosekcijo GŠS. Nikjer nismo zasledili podatka, da je v medvojnem času snemal s filmsko kamero, ki je bila tudi sicer težko dosegljiva. Fotografiral je s fotoaparatom Leica.

Župnik Josip Pravhar iz Loškega Potoka s fotografom Francem Cerarjem z Leico, Stari trg pri Ložu septembra 1944.

Na terenu je slikal različne prizore: 15. divizijo v boju za Bosiljevo 30. junija 1944, vojaško godbo GŠ Slovenije v Sadinji vasi septembra 1944, radiotelegrafiste pri praktičnem pouku 18. decembra 1944 v Metliki …

Prizor iz drame Mateja Bora Raztrganci, ki jo je uprizorilo Slovensko narodno gledališče v Črnomlju, 13. septembra 1944.

Vojaška godba NOV in POS vadi na prostem v Sadinji vasi v Beli krajini septembra 1944.

Člani komisije za ugotavljanje zločinov okupatorja in njegovih pomagačev, Črmošnjice septembra 1944.

Poveljniški kader Glavnega štaba NOV in POS. Z leve Tone Vidmar, Jaka Avšič, Lado Ambrožič, Franc Tavčar in Mile Kilibarda, Kočevska 1944.

Ustanovitev 24. italijanske brigade Fratelli Fontanot, Suhor 17. decembra 1944.

Partizanska tiskarna v Kočevskem Rogu februarja 1945.

Mati z otrokom pred ruševinami svoje hiše, Adlešiči 22. marca 1945.

»Osnovni namen partizanskih fotosekcij je bil prav gotovo – ohraniti dokument časa, ena pomembnejših nalog pa je bila seznanjanje s partizanskim bojem doma in v tujini. Trudili smo se, da bi po brigadah pridobili čim več partizanskih novinarjev – reporterjev, ki bi nam pošiljali reportažne zapise. Na žalost smo bili bolj slabi organizatorji. Pri našem delu smo se oprijemali stare partizanske navade: ko bo vojne konec in bo časa na pretek, bomo vse uredili!« je pripovedoval France Cerar.

Spominjal se je, da so od zahodnih zaveznikov dobili pet »box kamer«, ki so bile bolj primerne za portretno fotografiranje kot za fotoreportažo. Primanjkoval jim je najosnovnejši fotomaterial in oprema. Potrebovali so močne luči, a so se morali pogosto zadovoljiti s petrolejko. Niso imeli niti pravega fotografskega papirja za povečevanje. Uporabljali so kontaktni papir, ki je bil precej manj občutljiv, in so morali fotografijo osvetljevati več kot eno uro. Vrsto proslav v Črnomlju in drugod so fotografirali tako, da so posnetek osvetljevali sekundo in več. Razumljivo je bilo, da so bile fotografije pogosto neostre in premaknjene. Toda fotografirati so morali ne glede na pogostokrat nemogoče pogoje.

Značilno za njihovo Fotosekcijo je bilo tudi to, da so se z Glavnim štabom ves čas selili, kakor je pač zahtevala varnost. Ko je France vstopil v Fotosekcijo GŠS je bila le ta v Selih pri Otovcu. Niso se še dobro privadili novemu okolju, že so se preselili v Črmošnjice in od tam v Suvinjo vas pod Semičem. Svoje delo so zaključili leta 1945 v Vojni vasi pri Črnomlju, kjer so pred odhodom v Trst skrili svoj fotografski arhiv.

»V Trst je prišel 1. maja 1945. Puške še niso utihnile in demonstracije so bile na dnevnem redu. Vrelo je, kipelo in po svobodi je dišalo. Čutili so jo vsi! Da, bili so to izredno razgibani trenutki. Nekaj mu jih je uspelo zabeležiti na filmski trak, mnogo več pa jih je ostalo v spominu in zavesti.«

Po bojih za Trst 2. maja 1945.

Prihod partizanov v Gorico 2. maja 1945.

Slovesnosti ob osvoboditvi Trsta 3. maja 1945.

Predsednik Narodne vlade Slovenije Boris Kidrič med govorom na zborovanju v Ajdovščini 5. maja 1945.

Nato se je napotil v Ljubljano. Srečanje z Ljubljano ni bilo takšno, kot si je želel. Dom, kjer je pred leti stanoval, ni bil več dom in žena je bila še vedno v enem izmed nemških koncentracijskih taborišč.

Osvoboditev Ljubljane 9. maja 1945.

Kmalu je bil ponovno poslan v Trst z nalogo, da po tržaških dvoranah predvaja ruske filme.

V jeseni 1945 se je dokončno vrnil v Ljubljano, kjer se je zaposlil v Slovenskem filmskem podjetju. S filmom se je potem vseskozi ukvarjal. Bil je snemalec in direktor fotografije pri številnih slovenskih filmih. Takoj po vojni 1945 je nadaljeval s snemanjem pri Filmskem obzorniku. Posnel je nad 40 kratkih filmov; med njimi Mladina gradi, (1946). Istega leta je Cerar posnel zanimiv dogodek o jadralnem športnem letalstvu na Blokah, izstopajo njegovi posnetki iz zraka, ki so bili prvič izvedeni s kamero. Mrtvaški ples (1958), Na sončni strani ceste (1959) (za film, M. Klopčiča je dobil II nagrado za fotografijo na Festivalu dokumentarnega in kratkometražnega filma v Beogradu) in film Koplji pod brezo v omnibusu Tri zgodbe (1955). Med njegove najpomembnejše filme sodijo Dobri stari pianino (režija F. Kosmač, (1959), Akcija (režija J. Kavčič, 1962) in Lucija (režija F. Kosmač, (1965).

Viri:

• Dejan Vončina, Franc Fabec: Slovenska odporniška fotografija 1941 – 1945, Založba Modrijan, Ljubljana, 2005
• Silvo Teršek, France Cerar: Za domovino, ne za trofeje … TV- 5, 25. 3. 1971, str. 14
• Enciklopedija Slovenije, 2. Knjiga, str. 34, Mladinska knjiga, Ljubljana 1988
• Fototeka Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije

Prispevek je napisal: Dejan Vončina.

Kraj: Slovenija, Trst
Datum: 1944-1945
Avtor: France Cerar, Janez Milčinski
Zbirka: Dejan Vončina
Skenirano: neznano
Oblika: datoteke