1975 Osredek – Motorna košnja

Na sliki je motorna kosilnica Alpina in letnica današnjega prispevka se nanaša na leto, ko sem jo prvič držal v rokah in z njo nadaljujem z opisom kosilnic, Osredek pa zato, ker sem prve korake ob njih naredil prav tam.

Kot marsikdo od starejših ve, niso bile vse kosilnice pri nas iste znamke. Od kmečkih počitnic, kjer sem se seznanil s koso in nato prvo motorno kosilnico pa do prodaje naše, ko smo kupili traktorsko dvorezno kosilnico, sem sam uporabljal tri različne znamke. Z njimi sem imel različne prigode, nekaj pa sem jih slišal od drugih ljudi in povedati vam moram, da bi lahko o vsaki stvari okoli nas napisal roman o tem. Splača se jih zapisati in predstaviti bralstvu, saj s tem obujamo tudi svoje spomine in beremo o prigodah drugih ljudi. A nekdo nam jih mora posredovati. Ni vse na Starih slikah v stavbah in strojih, ampak tudi v prigodah vsakdanjih ljudi kot smo mi in kot so bili naši predniki.

Po mojih krutih borbah s koso proti travi, ki kljub silovitim bitkam ni nikoli zmagala, se je stric naslednje leto moderniziral in kupil kosilnico znamke Alpina. Pa ni bila take oblike kot ostale. Ne, bila je kosilnica za gorske travnike. V Osredku, kjer se je to dogajalo, je raven samo prag pred hišo, vse ostalo pa visi na vse možne strani, zato so najprej poskusili z njo. Ni hotel tvegati z ostalimi kosilnicami, ker se je takrat pojavilo kar nekaj zgodb, kako so se prevračale in kaj se je še vse dogajalo ob tem. Že takrat so pretiravali pri novicah. Tako je pripeljal iz ljubljanske agro trgovine omenjeno kosilnico in košnja je šla odlično. Ja, včasih je bila stvar, ki si jo kupil v Ljubljani, veliko boljša, kot če bi jo kupil v domači trgovini. Za čuda sem jo dobil v roke tudi jaz, čeprav sem ga takoj polomil, ker sem še pred vžigom premikal ročico za plin. Kako se človek še čez petdeset let spomni, če jih je slišal po nedolžnem, kako sem z njo kosil pa ne. Niti se ne spomnim več, zakaj je čez leto ali dve kupil čisto novo bičesko. Morda je bila Alpina prelahka in je drsela po strmini ali pa ga je navdušilo to, da se nobena preostala kosilnica iz vasi še ni prevrnila.

Nova bičeska je bila za kmetijo božji blagoslov, da sem jaz prišel za en mesec na počitnice pa tudi. Pri košnji sem namreč prišel zelo prav. In zanimivo, ko sva šla s stricem prvič kosit z bičesko, mi je v roke dal daljši štrik. Človek kar malo pozija ob tem pripomočku, a mi je kmalu postalo jasno, za kaj ga potrebujem. Ko sva prišla na strmo snožet je najprej odpel voziček na katerem se je pripeljal, nato pa sva na zgornjo stran viseče kosilnice privezala štrik, s katerim sem med košnjo po bregu skrbel, da se kosilnica ne bi prevrnila in ušla po bregu vse do Iške.

Ko sva prišla na konec parcele, sva kosilnico obrnila, štrik privezala na drugo stran in to ponavljala ves čas košnje. Na nekaterih mestih je bilo tako strmo, da sta kolesi kosilnice spodrsavali. Vseeno je lezla naprej, podprta s špero, greben s klino pa je kosil travo pod kotom, saj je hotela kosilnica bočno po strmini navzdol, spodrsavajoča kolesa pa navzgor. Pa sva vseeno vse obdelala. Kjer je bilo vsaj malo ravno pa je mene doletela čast, da sem kosil tudi sam. Najprej s strahom in s stricem, čez nekaj časa pa čisto sam. Mestno dete je kosilo čisto samo! Znalo je vžgati kosilnico, jo dati v brzino in vklopiti klino za košnjo. Seveda brez vozička, peš, kar je bilo po tistih strminicah in strminah najbolj varno. Samo za primer naj povem, da sva kosila tudi po takem bregu, da smo moralo seno nalagati na veje in ga po njih vlačiti po bregu navzdol do voza, ki je stal ob vznožju na kolovozu. Voz je bil veliko manjši kot na ravninskih predelih, saj so imeli ubogi volički precej dela z njim, če so ga hoteli pripeljati iz tistih globeli. Nič nenavadnega ni bilo, da so se ob voz uprli tudi domači in jim z rinjenjem pomagali čez najhujše klance.

Ko sem se čez par let priženil na kmetijo, sem se spoznal s kosilnico znamke Bertolini.

Če tako pogledaš, ni velike razlike med samimi kosilnicami. Vse so približno enake, razlikujejo se le v drugačni postavitvi ročic ali motorja, princip pa je enak. Le da je imela ta čisto pravi volan, kot pri avtomobilu. Ko so jo sovaščani prvič videli, so se v glavnem vsi strinjali, da je ta z ročnim volanom mnogo boljša kot z nožnim. Vsakemu, ki to trdi še danes, bi predlagal, da naj najprej poskusi, potem pa naj primerja. Saj sama vožnja ni problem, prav udobno je, če ni več lufta kot toliko, da te nosi z ene strani ceste na drugo, in tudi med košnjo ni problema. A ko je treba na koncu travnika obrniti, ti naenkrat zmanjka rok. Vsak, ki je kdaj kosil s kosilnico z vozičkom ve, da jo moraš, ko prideš do konca, med vožnjo običajno obrniti za 180 stopinj. Pri tem z obema rokama primeš za ročaja in ju pritisneš navzdol, da gre greben po zraku, z nogama pa krmariš. Tu pa imaš eno roko za greben in eno za volan, noge pa ti med tem trepetajo ali boš med plapolanjem grebena gor in dol pri vožnji čez jamlč in grvine zvozi ovinek ali te bo kosilnica kje odložila. Taka vožnja me je doletelo šele po nekaj “na roko” pokošenih travnikih, saj nisem od Osredka naprej do takrat še nikoli kosil z vozičkom.

Pa če je bila vožnja naprej pri obračanju zanimiva, je bila v rikverc še bolj. To je najprej izkusil tast, nato pa še jaz. Ko imaš med košnjo greben na tleh, ga na koncu travnika, kot rečeno, z eno roko dvigneš, z drugo držiš volan. Če pa greš nazaj, najprej pritisneš z levico ročico za sklopko in z desno nastaviš ročico za vzvratno vožnjo. Z levico, ki še vedno tišči sklopko, pritisneš greben v zrak, primeš za volan in spustiš sklopko. Kot vemo, je sklopka pri kosilnici nežna, kot bi jo vklopil ritajoči konj, zato je kosilnica najprej skočila nazaj za nekaj deset centimetrov, potem pa je šla, kolikor si ji pač določil s plinom. A ravno ta skok je povzročil, da je greben potisnilo navzdol in na drugi strani navzgor. Če bi držal za obe ročici, bi izpustil volan, kar spet ni bilo dobro, saj je sunek dvignil tudi zadnje kolo in ob pristanku bi se zaradi njegovega položaja obrnilo za 90 stopinj in bilo bi kot na Mravi, kot sem omenil zadnjič. Tako si moral biti presneto močan in pripravljen z levico krotiti kosilnico, kar pa ni bilo enostavno, ker med speljevanjem po izpustitvi sklopke včasih še nisi trdno držal ročaja. Kot sem rekel, je to doletelo pokojnega tasta, ki ga je vrglo s kosilnice v znak in ga je le ta vlekla nekaj metrov tako, da je imel nekaj tednov v gipsu eno roko in eno nogo.

Jaz sem jo odnesel veliko bolje. Eden od travnikov je prav ob potoku, in ko sem šel vzvratno, se mi je zgodilo isto. Še danes ne vem kako, a ko sem priletel na tla, sem ležeč pod motorjem kosilnice že držal ročico sklopke, da ne bi kosilnica začela kositi potočno žabovino.  Razumljivo, da sem bil takrat gibčen, saj sem bil star šele okoli trideset let. Če bi se to zgodilo danes, bi med mojim pobiranjem s tal lahko predvajali tri epizode španske nadaljevanke.

Slovarček:

• bičeska: kosilnica BCS
• pozijati: začudeno, radovedno pogledati
• špera: zapora diferenciala
• klina: rezilo
• luft: zrak
• jamlč: jarek med njivami
• grvine: grbine
• rikverc: vzvratno

Viri:

• https://www.subito.it/giardino-fai-da-te/falciatrice-alpina-export-trento-630879886.htm
• https://www.bolha.com/kombajni-kosilnice/motorna-kosilnica-oglas-7051829

Kraj: Osredek
Datum: 1975
Avtor: neznan
Zbirka: fotografije s spleta
Skenirano: neznano
Oblika: datoteka