1946 Babno Polje – Iz spominskega albuma: šolska stavba, košnja, seneni voz

Te tri fotografije so iz spominskega albuma, namenjenega Babnopoljcem, ki so se leta 1946 preselili na Štajersko. Avtorji slik niso znani, nastale pa so pred januarjem 1946, mogoče tudi še pred vojno.

Prva kaže, kakšno je bilo poslopje stare šole v Babnem Polju. Tu je stala stavba, kjer so se od 11. novembra 1888 naprej učili prvi babnopoljski otroci, v novi prezidani in povečani stavbi, ki je na sliki, pa od 28. januarja leta 1923 dalje. Povsem novo šolo je Babno Polje dobilo leta 1981. V tej hiši so učili Milan Grom, Jakob Konc, Adela in Božena Troha in še kdo … Zemljišče za prvotno šolo in posledično tudi to na sliki je soseski podarilo župnišče v Babnem Polju.

Sem so konec julija 1942 italijanski okupatorji z zvijačo, tudi s pomočjo žena, z domov in skrivališč privabili vse babnopoljske moške, stare od 16 do 60 let, “da bi jim nekaj povedali”, jih pogostili s cigaretami in vinom, potem pa zaprli in zastražili. Naslednjega dne je bilo “sojenje” v Mehačevem gradu, kjer je bila nastanjena italijanska vojaška posadka in karabinjerji, kjer se je na hitro odločilo, kdo bo ustreljen in kdo bo šel v internacijo na Rab …

Stavbo s slike so v osemdesetih podrli in sezidali novo šolo, ki pa je nazadnje osamela in ostala prazna ter dobila spremenjen namen. Na sliki nad vhodom v šolo vidimo ovalno tablo, kjer so najbrž državni simboli in napis. Na neki drugi fotografiji, ki je bila narejena med okupacijo, je na zidu šole podoba italijanskega kralja in napis REX. Iz obdobja takoj po vojni tudi obstaja nekaj fotografij te šole in mogoče o tem nastane poseben prispevek.

Na tej sliki so kosci in grabljice v enem od lazov okoli Babnega Polja. Ni znano, kdo so in kdo jih je, najverjetneje še pred vojno, fotografiral. Moški kosijo trdo travo, ženske za njimi že “mešajo redi”. Začeli so zgodaj, pot do tu je bila morda dolga in delo je garaško. Vodo za žejo, oselnike in klepanje kos so prinesli s sabo v leseni banki, hrano prav tako, ali pa so jo za njimi prinesle domače ženske, ki so za to težko delo prihranile nekaj suhe svinjine ali pa vsaj ta debielih ocvierkov in prate za na žgance … Za zraven so naredile tašce, puohajne, šešavo ali šnite, nekatere tudi spekle vinske štrukeljce. Prazen žakelj ne stoji pokonci in ob slabi hrani se težko dela, zato so gospodinje na prehrano koscev in drugih težaških delavcev mislile vse leto, tako da so prihranile dovolj mesa – kajti “vsak udek ima svoj gudek” – pa fižola, moke in masti …

Ko so v Begunjah nekoč ženske nesle koscem za kosilo kislo zelje in žgance, so doma pozabile vzeti žlice in zadrega se je zdela ogromna. A so si kosci v grmovju urezali priročne rogovilice (takrat noben pravi dedec ni hodil okoli brez žepnega noža, britvece, pipca ali foučka), s katerimi so pobrali iz sklede, kar je bilo trdnejšega, ostalo pa posrkali in popili. V okolici Malega Loga pa se je ženskam, ki so v jerbasih in kanglicah prav tako nesle koscem jest, kar naenkrat iz grmovja prikazala čudna ženska, da jih je vse pometalo po tleh, a se vendar lonci s hrano niso prevrnili … In deklica iz Podloža, ki je nesla koscem v Jezeru kanglo kuhanih suhih hrušk, se je spotaknila, razlila hruškovo vodo in raztresla sladke hruške, pa je kar pobrala nazaj, kar se je dalo, z drobci trave in peska vred … Tako so mi pripovedovali.

Največkrat je trajalo dva dni, da je bilo seno suho, če ni bilo vmes kakšne nevihte. Potem, ko so bile redi trave “razmešane”, so travo v naslednji fazi “privzdignili”, nato “prigrabili” v ograbke in te nato večkrat “obračali”, da se je seno “sušilo na grabljah”.

Iz vozovom nedostopnih strmin je bilo treba seno zvleči do poti v kopicah na velikih bukovih ali leskovih vejah, ali pa na hrbtu znesti v rantahah. Šele potem so ga lahko naložili na voz, pregrnili z rantaho in povezali z žrdjo, štrikom in porepnikom ali konopcem, da se na mukotrpni poti po kamnitih kolovozih ne bi raztresla ali zmočila niti bilka. Po vegastih poteh je bilo treba pridrževati ali enakomerneje obtežiti voz s tem, da so se odrasli moški in ženske obešali nanj na višji strani in tako premaknili težišče, da se ni vse skupaj prevrnilo – včasih se pa tudi je, o gorje! … In naložiti je bilo treba še enkrat. Še sreča, če se na vozu ni strlo kolo, prema ali oje … Po strmini navzdol pa je bilo treba skrbno žlajfati, da se voz ni zaganjal v živino.

Pa vendar so si znali olepšati tudi take naporne dneve. Dokler še niso bili preutrujeni, so moški – fantje – radi zavriskali in uživali v odmevu svojih glasov od hribovja, tekmovali, kdo bo zavriskal lepše, močneje in dlje, osluškovali ali se bo morda z vriskom odzval kdo iz laza kje na drugi strani. Posebno veselje je bilo tudi prinesti domov za trakom na klobuku zataknjen šopek jagod – tistih drobnih, sladkih in sočnih ali onih poznejših, debelejših broskov in z njim razveseliti otroke ali simpatično dekle … Med počitkom v senci pa so se izmenjale novice, zakrožili spomini, šale in zgodbe o medvedih, ravbarjih in čudnih prikaznih, ki so se potikale med drevesi in skalovjem … V oddaljenih lazih so včasih tudi prenočili na prostem in si tako prihranili čas in utrujenost od dolgega pešačenja. Utrujeni, žejni in preznojeni so bili, opraskani od trdega sena, trnja in grmovja, popikani od obadov, klopov in komarjev, a so potrpeli, kajti “kar se mora, ni težko”. Za protiutež so bile slastne vonjave sušečih se rastlin, milo oglašanje ptic in srečanja z živalmi – močeradi, martinčki, zelenci, regami, slepci, vevericami ali čim večjim in bolj nevarnim … Grabljica pod Poljanami je nekoč prijazno ogovorila med grmovjem stoječega lastnika rjavih tac, ki jih je imela za žametne hlače rado videnega fanta: “Kaj se boš skrival, saj te vidimo!” Potem pa ni bil več hec, medved je prišel ven, naravnost k izposojenemu ruzaku, v katerem je bila malica. Dekle se je v skrbi za sosedov ruzak z grabljami zagnalo nad medveda in ga tolklo z njimi, dokler se ni počasi umaknil v gozd. Strah je prišel pozneje, dragoceni ruzak pa je bil vseeno raztrgan in malica uničena.

Tako so kmetje trudoma zagotovili dovolj krme – víšja ali rebarnega sena – svojim kravam in volom za čez zimo, kajti na ravnini je bila večina njiv preorana za žito in okopavine. Za ovce in zajce se je pričakovalo, da bodo v hlevu najprej pobrali ostanke večjih živali, šele potem so tudi sami dobili šop …

Kaj so hribi zadaj na tej sliki prizora iz košnje, je težko reči. So Požarišča in je slika posneta na babnopoljski ravnini z zahodne strani? Ljudje se odpravljajo domov; ženski bosta nesli grablje in vile, pa posodo od malice, otroka se bosta za nagrado, ker sta tlačila seno, peljala na vozu. Da se težko pridobljeno seno ne bi raztresalo, je voz povezan z žrdjo in porepnikom, (ki so mu na Babnem Polju rekli konopec), ker se zdi, da voz nima stranic niti iz vzdolžnih letev, tistih iz pokončnih, bolj gostih leskovih ali drenovih palic pa gotovo ne; videle bi se. Vprežena sta dva svetlosiva vola ali vol in krava, vsak v svoj jarem samec. Težkih dvojnih jarmov, vsaj kolikor jaz vem, v naših krajih niso (več?) uporabljali.

Družina(?), ki je delala pri senu sta morda zakonca srednjih let, stara mati in dva vnuka. Deklica in stara mati imata pokriti ruti, mati in hči sta oblečeni v svetla oblačila, starejša ženska pa ne – takrat so ona in njene vrstnice še dosledno nosile temna oblačila z dolgimi rokavi, največkrat tudi poleti; zdi se da zaradi skromnosti, morda nekakšne navade oziroma spodobnosti in predvsem praktičnosti: oblačilo, ki je služilo vse leto, so pozimi nadgradile s toplim spodnjim perilom in pleteninami, poleti pa so spodaj nosile le ohlapne bombažne kombineže. Jope in nogavice so odložile, rokave pa zavihale … pa je bilo za silo. Z odvečno maščobo, ki bi jo bilo težko hladiti, praktično nobena ni imela težav. Če pa je že bila katera bolj okrogla, so jo vsi občudovali: “O, kako je lepa, debela!” ali oponašajoč žlobudravščino avstro ogrskih vojakov: “Pekna debela!”

Moški na vozu je videti koščen “kot da bi z Raba prišel” in morda je res … Slika bi namreč lahko nastala tik po vojni, vsekakor pa pred januarjem leta 1946, ko si možje, shirani preživelci taborišča Rab in vojnega pomanjkanja, še niso povsem opomogli; nekateri si pa sploh nikoli več niso.

In še ena starinska prispodoba se mi ponuja ob pogledu na ta seneni voz: za zoprnega, slabega, hudobnega ali nevarnega človeka so rekli, da se ga je najbolje izogniti, četudi s senenim vozom (ki je res velik in neroden), kakor srečati ga. Torej izogibati se ga na vse načine.

Slovarček:

• víšje: seno z visokih leg
• rebarnu senu: seno s pobočij/rebri hriba, rebrno seno
• fouček: žepni nož z nekoliko ukrivljenim rezilom, sadjarski nož
• britveca: žepni nož
• broski: (pod)vrsta divjih jagod
• ruzak: nahrbtnik
• seneni voz: voz, natovorjen s senom
• štrik: debelejša močna vrv za različno rabo, tukaj za pritrjevanje žrdi na senenem vozu
• porepnik/ konopec: dolga tanjša vrv za pritrjevanje sena na vozu
• žrd: gladek debel kol iz jelovine v dolžini voza z zarezo za vrv
• samec: enojni lesen jarem za vprego volov ali krav
• tašce: flancati (Loška dolina)
• pohajne: flancati (Bloke Hudi Vrh))
• šešava: (krhki) flancati (Gorenje Jezero)
• šnite: ocvrte kruhove rezine (Loška dolina)
• “vsak udek ima svoj gudek” : vsak kos svinjine je predviden za določeno priložnost/delo
• ta debiel ocvirki: koščki pečene svinjine v svinjski masti
• prata: svinjska zarebrnica brez kosti
• žlajfati: zavirati

Viri:

• Janez Kebe: Loška dolina z Babnim Poljem II, Družina 2002
• Milena Ožbolt: Andrejeva stopinja, Kmečki glas, 2004
• Dr. Marija Makarovič: Babno Polje in njegovi ljudje v metežu druge svetovne vojne, JSKD Cerknica 2014

Kraj: Babno Polje
Datum: pred januarjem 1946
Avtor: ni znan
Zbirka: Janez Poje
Skenirano: 27. 8. 2025
Oblika: album