1844 Prem – Dekle v narodni noši prodaja obroče

Prem je kraško naselje, ki leži na slemenu nad reko Reko, na obrobju Brkinov. Ime naselja izhaja iz rimskega obdobja, ko je na tem območju stala utrdba, imenovana Castra Prima.

Vas Prem je zanimiva tako geografsko kot kulturno. Vaške hiše so grajene v tipični primorski arhitekturi, gledano iz zraka tvorijo nekakšen križ, ki je na svojem daljšem delu omejen z ene strani s cerkvijo sv. Helene, z druge pa z gradom, ki se prvič omenja v začetku 13. stoletja.

Na Premu se je rodil Dragotin Kette (1876-1899), pesnik slovenske moderne.

Na sliki je vsakdanja noša na Premu, sredi 19. stoletja na Goldensteinovem akvarelu, pozornost je umerjena na dekle, ki prodaja obroče.

Zanimivo se je vprašati, kako sta se skupaj znašla premska ljudska noša in obroči. Vedeti je treba, da so bili leseni obroči, preden so se uveljavili železni, splošno uporabni. Pa naj je šlo za obijanje sodov za vino ali druge tekočine in pijače, pa za kadi, škafe, bariglice ipd. Pa še za marsikaj so potrebovali lesene obroče. Tako so v Loški dolini zdelovali sode iz mehkega lesa za žeblje, mavec, cement in podobno. Izvažali so jih v Trst in Dalmacijo. Obročarji pa so izdelovali lesene obroče iz leske in jesena ne samo za posodarstvo, ampak da so z njimi obijali tudi zaboje, ki so danes obiti le še z obročnim železom ali valjancem. Velike množine klanih obročev so odpošiljali v Trst, ki je gospodarsko cvetel kot največje pristaniško mesto Avstro-Ogrske. Vsakovrstno blago, ki je prihajalo v Trst po morju, so vlagali v lesene zaboje, obite z leskovimi obroči in ga razpošiljali po državi. Na enak način so domače blago vtovarjali na ladje za inozemstvo. Tako so gotovo lesene obroče izdelovali tudi na Premu in Goldensteinu se je zdelo primerno, da mladenko in mladeniča v premski ljudski noši poveže z lesenimi obroči in tako ohrani spomin, ne le na lokalno narodno nošo, temveč tudi na obročarstvo.

Kurz zum Thurn und Goldenstein Franc vitez, slikar, rojen 20. januarja 1807 pri Sv. Mihaelu v Lungau-u (Salzburško), umrl 29. avg. 1878 v Badnu pri Dunaju. V osnovni šoli v Titmoningu je dobil veselje do risanja. Oče ga je poslal za trgovskega vajenca v Salzburg, kjer je proste ure prebil pri slikarju Petzoldu ali se vežbal v petju in goslanju. Nameraval je baje h gledališču, pa so ga prijatelji pregovorili, da je namero pustil; to ga je še bolj nagnilo k slikarstvu. Iz Salzburga je prišel v trgovino v Celovec in v Gradec. Tu je pustil trgovino in se 1831 vpisal na slikarsko akademijo (vodja Jos. Avg. Stark), ki jo je 1834 kot najboljši med vrstniki dovršil. Iz Gradca je prišel v Ljubljano za učitelja risanja in slikanja na trgovski šoli Jakoba Mahra in osnoval še lastno risarsko šolo, ki je imela kmalu veliko učencev. Poleg pouka je veliko slikal, njegovih slik je okoli tisoč: 252 pokrajinskih slik, 138 oltarnih podob, vsaj 11 križevih potov, 93 fresk raznih velikosti, mnogo portretov, arhitektonskih in figuralnih slik, zlasti več božjih grobov (z Jezusom na Oljski gori, grob s stražniki, vstajenje s tremi ženami) itd.

Ljubljanski muzej je 1911 kupil 79 njegovih pokrajinskih akvarelov in 6 oljnih slik. Ob raznih naročilih je Goldenstein prehodil vso Kranjsko in v svojo risanko risal pokrajine; te risbe je nameraval foto-grafično razmnožiti in izdati. Na Korytkovo željo je narisal jugoslovanske narodne noše; 12 teh risb je po Korytkovi smrti objavila Carniolia 1844, kolorirano izdajo je preskrbel Blasnik 1863. K. se je radi vzgoje svojih sinov 1867 preselil v Gradec. Smrt ga je zalotila, ko je obiskal svojo hčer v Badnu pri Dunaju.

Prava podoba našega največjega pesnika Franceta Prešerna je še vedno skrivnost, ki je pritegnila številne slovenske umetnike. Nastajale so raznovrstne upodobitve, še posebej zaradi tega, ker Prešeren ni bil portretiran za časa svojega življenja, kar je umetnikom predstavljalo dodaten ustvarjalen izziv. Prvi ga je posthumno, leto dni po pesnikovi smrti, po spominu naslikal prav slikar nemškega rodu Franz Kurz zum Thurn und Goldenstein. Goldenstein je bil s Prešernom v prijateljskih odnosih, vendarle pa je potrebno poudariti, da po vsej verjetnosti slikar ni videl poeta kar nekaj let pred njegovo smrtjo. O verodostojnosti portreta lahko ugibamo tudi zaradi tega, ker je bilo Goldensteinovo umetniško znanje skromno. Prvi kupec Goldensteinovega portreta France Potočnik je leta 1851 prepustil portret v hrambo dr. Janezu Bleiweisu.

Akvarel dekleta, ki prodaja obroče je leta 1984 povzeto iz Carniolie 1844, objavil Angelo Baš v delu Opisi kmečkega oblačilnega videza na Slovenskem v 1. polovici 19. stoletja.

V knjigi je lepo opisano oblačilo prodajalke obročev.

Viri:

• dr. Marija Makarovič,
• Slovenski biografski leksikon
• Angelo Baš, 1984. Opisi kmečkega oblačilnega videza na Slovenskem v 1. polovici 19. stoletja. SAZU Ljubljana.

Kraj: Prem
Datum: 1844
Avtor: Goldenstein (Kurz zum Thurn und Goldenstein Franz)
Zbirka: Marija Makarovič
Skenirano: –
Oblika: datoteka