1942 Kozarišče – Padalec Franc Bavec in njegova pot
Slika je nastala o kresu leta 1945 v Beogradu, na njej pa je troje mladih ljudi iz Loške doline. Od leve stojijo Franc Bavec, po domače Andrejev iz Kozarišč, Marija Žnidaršič, Samprtova iz Podcerkve in Anton Baraga, Gašperčov iz Kozarišč. Kaj jih je mesec in pol po koncu vojne pripeljalo skupaj v Beogradu, bomo za Franca Bavca izvedeli v nadaljevanju, za druga dva lahko samo ugibamo. Kdo je bil fotograf ni znano, sliko pa hrani Francetov sin Branko Bavec.
Večina naše generacije iz Loške doline se zagotovo dobro spomni Franca Bavca, ki je bil dolga leta upravnik pošte v Starem trgu pri Ložu – po tem smo ga vsi poznali, večini neznano pa je bilo njegovo prebijanje skozi vojno in delovanje po njej. Tudi njemu je vojna povsem po svoje ukrojila življenje.
Franc Bavec je bil doma od Andrejevih iz Kozarišč, rodil pa se 24. januarja 1925, tako da je bil ob začetku vojne star dobrih šestnajst let. Doma so imeli čevljarsko delavnico, v kateri sta bila mojstra oče in starejši brat, pa tudi Franc se je učil in delal v njej. Kako so ga kot civilista spomladi leta 1942 Italijani internirali, pojasni pripoved njegovega sina:
Italijani so med racijo hoteli ujeti Jakoba Barago, Belčevega iz Kozarišč, (poznejšega komandanta Civilnega logorja pod Snežnikom oziroma Slivniškega bataljona, op. M. O.), ki je takrat še živel doma, nedaleč od Andrejevih. Pravočasno je opazil, kaj se dogaja, pobegnil čez Andrejevo dvorišče in se skril, tako da ga Italijani niso ujeli. Pač pa so prijeli Jakoba – Jokša Žagarja, ki je bil poročen pri Uletovih, Antona Strleta – Jernejevega, Antona Kočevarja – Bajtarjevega in tudi mladoletnega Franca Bavca ter njegovega starejšega brata Janeza.
Vse so pripeljali najprej v zbirališče na karavli na gozdnatem Cinkovcu. Nek italijanski častnik je ob pogledu na mladega Andrejevega Franceta rekel: “Kaj ste pa tega otroka – bambina – pripeljali?!” Nič ni pomagalo: “Ja, gre kar z nami!” in so tudi njega odpeljali naprej v Pivko oziroma takratni Šempeter, od tam pa z vlakom na Sicilijo do Palerma. Franc si je za vedno zapomnil strah med vožnjo s Sicilije na Ustico z razmajano in trhlo leseno barkačo, na katero so natrpali ujetnike in jih po razburkanem morju prepeljali na pusti otok. Potnikom se je zdelo, da ne bi bilo treba nikakršnega torpeda, pa bi se plovilo razsulo.
Ustica je pet kilometrov velik otok v Tirenskem morju severno od Sicilije, provinca Palermo. Med fašistično vladavino pa vse do leta 1950 je bila zaporniški otok. Benito Mussolini je tja pregnal tisoče političnih nasprotnikov, pogosto 1500 naenkrat. Po letu 1941 je bilo veliko jugoslovanskih vojnih ujetnikov natrpanih na otok in mnogi od njih so umrli od podhranjenosti in tuberkuloze (Wikipedija). O življenju konfinirancev na Ustici še pred vojno beremo tudi v knjigi Kovač anarhist, spomini Umberta Tomassinija, zal.cf*, 2020.
Hkrati z Andrejevim Francetom so bili na Ustici iz Kozarišč Jakob – Jokš Žagar, Uletov, Anton Strle, Jernejev ter Anton Kočevar, Bajtarjev; Francetovega brata Janeza pa so internirali na drugem kraju. Obstaja fotografija Franca Bavca in naštetih mož, posneta na Ustici, o katere datumu in kraju nastanka je v svoj vojni dnevnik napravil beležko eden od internirancev. Kakšno je bilo njihovo življenje na tem otoku, lahko nekoliko ugibamo na podlagi odlomka iz tega dnevnika, ki ga je pisal Anton Kočevar in je danes shranjen v Knjižnici Jožeta Udoviča v Cerknici:
Nedelja, 7. marec (1943). Šel sem se v morje kopat in oprati perilo, potem po kruh in maceto (mesnina?, op. M. O.). Opoldan smo se šli slikat – jaz, Tone od Grada, Jokš ter Franc Andrejev. Bom poslal domov eno sliko, bojo imeli vsaj za spomin oni in jaz, če še pridem domov. Danes je prišla tudi ladja, katere ni bilo več kot 1 teden ter bo zopet kaj pošte. Paketov ni nič, to že vemo, kaj je temu krivo, jaz ne vem.
Ponedeljek, 8. marca šel zjutraj na delo in delal cel dan. Zvečer sem prišel domov in šel na večerjo. Ko pridem od večerje, pride naš tolmač g. Lenič ter me kliče, kje je Kočevar Anton …
Kje so možje bivali in kaj so delali ne vemo, očitno pa so se smeli gibati po otoku.
V Knjigi Janeza Kebeta Loška dolina z Babnim Poljem je objavljena druga fotografija, na kateri so na Ustici internirani možje iz naših krajev, ki je nastala takoj, ko se je skupina izkrcala na otoku. Napisana so tudi imena:
Andrej Nanut, Fricov iz Podcerkve; Jožef Gorše, Ribenčanov iz Nadleska; Mirko Žnidaršič, Samprtov iz Podcerkve; Viktor Žnidaršič, Andrejcev iz Nadleska; Stanko Modic, Blošken iz Podcerkve; Viktor Turšič, Jakobcov iz Podcerkve; Ivan Modic, Blošken iz Podcerkve; fant s Knežaka; Franc Sterle, Štancarjev iz Podcerkve; Stanko Tavzelj, Komidarjev iz Nadleska; Ivan Šepec, Andretov iz Gorenjega Jezera; mož s Primorske; Janez Srpan, Srpanov iz Nadleska, Janez Gorše, Ribenčanov iz Nadleska, Franc Bavec, Gregorinov iz Podcerkve, Franc Levec, Jerišov iz Nadleska, Anton Žnidaršič, Samprtov iz Podcerkve, Jože Mulec, Urbanov iz Podcerkve; Jože Strle, Knavsov iz Podcerkve; mož s Knežaka, Janez Žnidaršič, Lužarjev iz Podcerkve; Mulec, Petrinov iz Gornjega Jezera. Devetnajst mož iz Loške doline torej, trije Primorci, eden z Gornjega Jezera pa še fantič domačin.
Na Ustici je bil tudi Anton Gerl, Andrjažev z Gornjega Jezera, ki je umrl v Palermu ter po nekaterih navedbah Anton Žnidaršič, Mezinov iz Podcerkve.
* * *
Naprej povzemam iz zapisa o vojni poti Franca Bavca, ki ga je januarja 2014 napravil Peter Gspan iz Ljubljane, za našo spletno stran pa posodil Branko Bavec:
“… France je pripovedoval, da je hodil iz taborišča delat k nekemu kmetu. Verjetno je bil v konfinaciji … kar je boljša varianta, ker je z delom imel možnost dobiti pri kmetih nekaj hrane …Po zavezniškem izkrcanju na Siciliji 10. julija 1943 so Italijani konfinirance na Ustici preselili v koncentracijsko taborišče Renicci v Toscani, vendar Franceta ni bilo med njimi. Mogoče je, da je bil prav takrat v bolnici v Palermu na Siciliji, kjer je pričakal prihod zaveznikov.
Američani so osvobojene konfinirance, internirance in zapornike ter zajete italijanske in nemške vojake prepeljali v Tunizijo. Tiste Jugoslovane, ki so se odločili, da se priključijo NOV, so odpeljali v Alžirijo. Maja ali julija 1944 so prišli v Gravino v Apuliji, 60 km JZ od Barija, kjer je bilo veliko taborišče za zbiranje vojakov prekomorcev pred odhodom v domovino.
France Bavec se je očitno kot prostovoljec javil na oglas za padalske prostovoljce in se v Gravini priključil padalskemu bataljonu Vrhovnega štaba NOV in POJ, ki se je v Bariju šolal v organizaciji zavezniškega vrhovnega poveljstva. Bilo je 150 odobrenih mest za šolanje, iz Jugoslavije je prišlo 75 -80 kandidatov, na Siciliji se je javilo 300 prostovoljcev, izbranih pa jih je bilo okoli 100 in med njimi je bil tudi Franc Bavec. Vse kandidate je pregledala britanska komisija po njihovih kriterijih. Učitelji so bili britanski oficirji in podoficirji, jugoslovanskim padalcem pa je pouk prevajal neki Kanadčan jugoslovanskega porekla. Pouk na tleh je bil zaradi vojnih razmer skrajšan, izvajali so le praktične vaje brez teorije. V enem tednu so se možje naučili postopkov v letalu, način oddaljevanja od letala, dela v zraku s posebnim poudarkom pri doskoku na tla. Fizično kondicijo so pridobivali z vsakodnevno telovadbo z elementi borilnih veščin in tekom.
Zlaganje padal in pripravljanja na skok se niso učili, ker je to delala posebna enota, samo v enem dnevu so si ogledali postopek. Vaje skoka so delali na skromno opremljenem poligonu, a so kljub težkim pogojem dobili dovolj znanja za varen skok s padalom.
Potem so šli na prave skoke, zavedajoč se nevarnosti, pred katero pa ni odnehal nihče. Prvi skok je bil izveden z višine 700 m, ostali z višine 300 ali 400 m, vse brez orožja in brez opreme. Skoki, tudi nočni, so bili opravljeni v enem tednu. Padalsko šolo v Giola del Colle je oktobra 1944 opravilo 191 jugoslovanskih borcev in starešin. Formiranje bataljona je bilo v Gravini, odredbo o ustanovitvi bataljona pa je pred postrojenim bataljonom prebral komandant taborišča v Gravini polkovnik Milan Lah * , ki jim je rekel:
»Opravili ste šolanje v rekordno kratkem času z najboljšim uspehom. Imate zasluge za to, da je dobila NOV in POJ nov rod oboroženih sil, ki ga imajo samo najmočnejše armade na svetu.«
Polkovnik Milan Lah, doma iz Loža in Franc Bavec sta se srečala že v Gravini, ko je Franc prišel z Ustice in prav on je nagovoril mladeniča, naj gre k partizanom.
France je takrat večkrat pisal domov v Kozarišče in sestri Marjeti, ki je bila zaposlena pri družini Gspan v Ljubljani. Ohranilo se je nekaj sporočil, iz katerih lahko sklepamo o njegovem življenju in gibanju v tistem času. Kot vojak II. čete I. padalskega bataljona 12. avgusta 1945 v Vlajkovcu pri Vršcu piše sestri, kako se je srečal s sovaščanom in v Beogradu obiskal sovaščanko, pri njem pa da je še vse po starem. …”slabega ni, pač pa moram vedeti, da sem vojak in da moram biti, dokler sem potreben domovini …”
Naslednje ohranjeno pismo je napisal sestri kot vojak Čete za vezu štaba vazduhoplovstva v Zemunu. “Vsak dan sem 7 do 8 ur v šoli za radio telegrafijo. Prav lahko ni, toda bo že šlo.”
Tretje ohranjeno pismo je napisal sestri kot vojak Radio telegrafske čete za vezu Aerodrom Pančevo 31. marca 1946 … Iz napisanega lahko vsaj malo slutimo kakšna je bila takratna Francetova pot …
* * *
Njegov sin pa se še spominja očetove pripovedi o tem, kako so šli po končanem radiotelegrafskem usposabljanju v Pančevo in bili razporejeni za nastanitev k domačinom. Skupina, v kateri je bil Franc, je prišla k nekim Madžarom in kot povsod drugod so tudi ti rekli: “Vzamem vas v hišo, samo če nimate uši”. “Ne, ne, ne,” so se zlagali in tako so jih sprejeli ter dali spat v tiste mehke pernice iz goskinega perja. Oni so potem odšli, uši so pa ostale, saj so bili v tistih razmerah ušivi vsi …
Prav tako je Franc pripovedoval, kako je bilo, ko so šli v Beograd, kjer je bil most čez Donavo porušen. Splezati so morali po vseh štirih med ostanki tistega podrtega mostu, da so prišli čez mogočno reko na drugo stran …
Po demobilizaciji leta 1947 je France dobil prvo delovno mesto na pošti na Jesenicah. Kmalu je bil prestavljen v Loško dolino, kjer je postal upravnik pošte v Starem trgu. Tam je ostal vse do upokojitve, saj se je v Loški dolini tudi poročil in ustvaril družino ter z njo živel v rojstni hiši v Kozariščah. Umrl je 28. januarja 1996 v Domu starejših občanov Izlake, pokopan pa je v Viševku.
Dragocen zapis:
“Slikano v Beogradu 24. VI. 1945 leta
Bavec Franc- Andrejev
Baraga Anton – Gašpercov
Žnidaršič Marija – Samprtova”
* Lah Milan, 1913-1999, generalmajor JLA, namestnik načelnika GŠ NOV Slovenije, Načelnik katedre Višje vojaške akademije JLA in načelnik štaba poveljstva mesta Beograda, v partizane prišel 1942. (Wikipedija). Rojen v Ložu.
Viri:
- fotokopija zapiskov o šolanju padalcev v NOV, neznan avtor, januar 2014
- Branko Bavec, Kozarišče, maj 2022, ustno
- Wikipedija
- Janez Kebe: Loška dolina z Babnim Poljem, zal. Družina, 1996
Kraj: Beograd
Datum: 24. 6. 1945
Avtor: ni znan
Zbirka: Branko Bavec
Skenirano: 25. 5. 2022
Oblika: kopija fotografije
RSS - Posts
Kako zanimiva in neverjetnih doživetij polna zgodba ljudi, ki jih je vojna vihra raztepla po svetu! Kaj vse lahko živ človek doživi in preživi! Na to je včasih dobro pomisliti, kadar tarnamo o vsakdanjih tegobah naše stvarnosti! Prav lepa hvala za berljivo zgodbo.
Še anekdota iz tistega časa in kraja, ki jo je povedal prof. Anton Avsec:
Po italijanski kapitulaciji se je tudi interniranec Laženov oče z Mandrg prebil do Gravine in se tam srečal z rojakom polkovnikom Milanom Lahom, ki je bil komandant taborišča. Med njima je tekel tale pogovor:
Laženov oče: “Milan, vidim da si neka šarža. Ti bi mi lahko dal kakšno delo”
Komandant Lah: ” O, seveda lahko. Te dam k tankistom?”
Laženov oče: “Ne, to ne, saj ne bi mogel še noter v tank zlesti.”
Lah: “Potem te dam pa na ladjo.”
Laženov oče: ” Joj, ne morem, imam morsko bolezen.”
Lah: “Potem pa v podmornico.
Laženov oče: “Ne bi zdržal tam zaprt.”
Lah: “No, boš šel pa k marelarjem (padalcem)!”
Laženov oče:” Tam bi se pa ubil!”
Lah: “Že vidim, da ni nič s tabo. Dal te bom v magacin.”
Laženov : “O, ja, to pa bo zame!”
Končno, končno… in škoda, škoda… Zakaj ? Končno sem šele v “Starih slikah” prebral zgodbo Franceta Bavca, ki se je kot prostovoljec leta 1944 v italijanski Gravini izjavil za partizane in bil pripadnik 1. padalskega bataljona, ki je spadal pod poveljstvo Vrhovnega štaba NOV in POJ. Isto tako je naredil moj oče Alojz (r. 1920), ki pa je bil italijanski vojak na Sardiniji in nato iz Sicilije prebegnil v Gravino. Od tu naprej je zgodba obeh skoraj identična a z nekoliko drugačnim zaključkom. Oče mi je vojaške dogodivščine iz Italije in pohod z neštetimi zanimivostmi od Dubrovnika do Beograda velikokrat pripovedoval tako, da ga še danes vem na pamet. Morebiti sta bila oba padalca celo v isti četi, Slovenci so se najbrž veliko družili in tudi peli. Imam slike. Škoda, da se nista po vojni kdaj srečala na kakšni partizanski proslavi, saj sta živela le nekaj deset km drug od drugega (Prestranek). Še to, obstajali so dvojni padalci, tisti domoljubni torej partizanski, ki so vedeli kam gredo in tisti, ki so jih po šolanju Angleži za plačilo in velike ugodnosti zvabili v svoje vrste. O teh, le malo jih je preživelo, se pišejo knjige.
Bravo Branko
Bravo Milena
Še veliko je besed in stavkov ,ki so potrebni objave.
Naj se ne pozabi ,kako in zakaj so se naši starši ,strici ,sosedje borili, da je to kar imamo samo naše.
Slovensko
Zanamci berite pa poskušajte razumeti z svojo glavo brez dodatkov tistih,ki si niso upali stati pod rdečo zvezdo-biti partizani
Bravo
Gasparičev Tone je bi moj sosed v Kozariščah. 2. sv. vojna ga je doletela, ko je v Beogradu služil vojaški rok. Nemci so ga zajeli in ga odpeljali v ujetništvo v Nemčijo, mislim da je moral delati na kmetiji. Očitno se je po vojni spet vrnil v Beograd. Ne vem sicer zakaj. To bi mogoče vedeli njegovi domači. Mogoče je bil udeleženec Sremske fronte.
Tudi Andrejevega Franceta sem zelo dobro poznal. Kot študent sem med počitnicami pri njemu na pošti v St. trgu raznašal pošto. Vedel sem, da je bil v internaciji v Italiji in da je bil del Prekomorske brigade. Nikoli pa mi ni pripovedoval, da se je usposobil za pilota in da je imel tako naporno in občudovanja vredno pot. Imel pa je še dva brata, ki sta po vojni odšla v Argentino, z enim od njih sem se leta 2009 srečal v Buenos Airesu.
Milena, hvala za ta zanimiv prispevek, hvala pa tudi Andrejevemu Brankotu in Petru Gspanu za njegove zapise.
Pri oblikovanju letalskih enot , med katere spadajo tudi padalske enote, je prav zanimiva tudi vloga rojaka iz naših krajev generala Franca Pirca. Po rodu iz Sodražice je po prebegu iz letalstva NDH 21. oktobra 1943 in priključitvi vrhovnemu štabu v Drvarju postal načelnik Letalskega oddelka pri VŠ NOV in POJ. Z maršalom Titom je sodeloval pri pogovorih z Angleži o šolanju in oboroževanju prvih partizanskih eskadrilj. Dne 15. marca 1944 je odšel v Kairo na pogovore z zavezniki o prehodu kraljevih letalcev, kateri so po kapitulaciji SHS preko Grčije prispeli v Egipt, v partizanske vrste. Do tedaj so ti leteli v sestavu angleških letalskih sil RAF.
Po premiku VŠ na otok Vis je tja odšel tudi Pirc. Po kasnejšem ponovnem obisku in vrnitvi 16. junija 1944 je poročal o oblikovanju prve lovske eskadrilje ( No. 352 YUGOSLAV SQUADRON RAF ), ki je bila ustanovljena 22. aprila 1944 in o pripravah za ustanovitev druge eskadrilje No.351. Franc Pirc je bil komandant letalstva NOVJ in JA do 1. oktobra 1946.