1967 Cerkniško jezero – Družinski izlet

10. 02. 2024

by milton

Peter Legiša: Moja malenkost pred precej več kot pol stoletja.

V naši družini smo zelo radi hodili na nedeljske izlete. Moj oče se je že pred drugo svetovno vojno udeleževal izletov pohodnikov, planincev in smučarjev, večkrat iz kroga slavistov ali Primorcev. Shranil je skupinske slike, ki jih je naredil kdo od udeleženih. Leta 1955 se je zaposlil na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti, kjer so bili tudi botaniki in geologi. Ti so včasih organizirali kak izlet. Že kot otrok sem bil z ljudmi z Akademije v Rakovem Škocjanu. Očetov kolega slavist Ivan Tominec je iz zdravstvenih razlogov moral hoditi in je pritegnil zraven še več drugih družin. Pohodi z njim so bili dolgi. Rekord je bil dobrih 30 kilometrov, na kar smo bili vsi ponosni.

Tudi sicer smo morali veliko hoditi. Če smo hoteli k maminim staršem v Horjul, smo se v mojih rosnih letih peljali z vrhniškim vlakom do Drenovega Griča in nato peš čez hrib. Po cesti je bilo dobrih pet kilometrov v eno smer. Poleti smo lahko ravninski del poti skrajšali po lepi stezi čez veliko mokrišče pod Horjulom, ki je malo spominjalo na Cerkniško jezero ali Planinsko polje. Spomladi in jeseni je bilo običajno več tednov poplavljeno. Kasneje so državni »strokovnjaki« z melioracijo ta naravni zadrževalnik visokih vod, ki je ščitil tudi Ljubljano, bolj ali manj uničili.

Čolni v Rešetu

Nad Cerkniškim jezerom sem bil že okrog leta 1964. Profesor Pavel Kunaver nas je tabornike peljal na Slivnico. Takrat so ravno gradili Dom na Slivnici. Razgleda ni bilo, vrh je bil v megli. Sami smo si skuhali čaj v pločevinkah, obešenih na palico. Mislim, da smo za vodo stalili sneg iz osojnih kotičkov. Starosta Kunaver je nabral suhljad v gozdu, mi nadobudni mladi pa smo za svoj ogenjček uporabili odrezke desk in lat, razmetane okrog gradbišča.

Sam sem zelo rad bral. Doma smo imeli Valvasorjevo berilo z zgodbami o slivniških coprnicah, presihanju, lovu rib na Cerkniškem jezeru … Prebiral sem tudi revijo Proteus. Pavel Kunaver je v Proteusu in drugih časopisih večkrat protestiral proti sekanju v Rakovem Škocjanu in posegom v vodni režim na Cerkniškem jezeru.

Na desni je Gorica.

Spomladi 1967 se je naša štiričlanska družina odpravila na Cerkniško jezero. Takrat še nismo imeli avta, tako da smo z avtobusom prišli iz Ljubljane v Cerknico. Peš smo se odpravili skozi Dolenje Jezero do delno poplavljenih površin. Nato smo šli po južnem robu jezera proti zahodu in mimo obeh Karlovic nazaj v Cerknico. Del poti je bil med ostanki naplavljenega trstičja. Bil je lep sončen dan, brez vročine, zelo primeren za hojo. Telohi so bili v polnem razcvetu. Kot običajno smo imeli s sabo malico (sendvič s sirom, salamo; sardine v konzervi itd.), vode pa nismo nosili. Kak malinovec smo verjetno naročili v gostilni.

Izlet je bil lep. A naslednji teden me je v šoli čakala graja. Tisto nedeljo je bilo namreč tekmovanje v pisanju francoskega spisa. Moja (odlična) profesorica Marija Saje je pričakovala, da se ga bom udeležil. Sam pa malo prej na nekem drugem tekmovanju nisem bil prav uspešen. Razočaran nisem hotel tvegati še enkrat in sem raje šel na izlet. Prav športno to moje vedenje res ni bilo, tako da sem imel malo slabo vest. Po drugi strani pa je bilo Cerkniško jezero enkratno doživetje.

Fotografije so ohranile takratno podobo jezera, nekoliko različno od današnje.