1946 Velike Bloke – Sekire

Kovaštvo je stoletja veljalo za eno najpomembnejših obrti. Zaradi širokega področja dela so se kovači največkrat specializirali v posamezne ožje smeri:

• orodni kovači so izdelovali kmečko, gozdarsko orodje in orodje za druge obrti
• vozovni kovači so sodelovali s kolarji in okovali najrazličnejše vozove, kočije in tudi majhne vozičke, ki smo jim na Blokah rekli ulak in karjeta. Okovali so tudi kolesa za karjole.
• podkovski kovači so morali biti še posebej izprašani, saj so poleg spodrezovanja kopit in parkljev ter podkovanja konj in volov velikokrat opravljali tudi posle živinozdravnika pa tudi mesopreglednika ob zakolih živali.
• posebej specializirani so bili kovači žebljarji
• v novejšem času je še vedno živa obrt umetnostnih kovačev, čeprav so tudi že v starih časih obstajali gradbeni kovači
• marsikdaj so se kovači lotili tudi puljenja zob. Hudičevo je moralo boleti, da si se dal kovaču v roke.

V naših krajih so bili posebej cenjeni orodni kovači. Znane orodne kovačije so bile Ošabnova in Jernejčkova- Hiti v Grahovem, pa Seljakova na Lovranovem na Blokah. Seljak je to znanje v 19. stoletju prinesel na Bloke iz Idrijskega in za svoja orodja že takrat uporabljal kvalitetno švedsko jeklo. Pogosto so naši ljudje kupovali orodja tudi na Kočevskem in v Čabru. Vsaka hiša je nujno potrebovala več sekir. V naši garaži sem jih zbral nekaj, vsaka je služila svojemu opravilu. Pri nas nismo imeli veliko gozda pa tudi oče kot krojač ni bil kaj posebej navdušen za delo z lesom, celo z lesom za kurjavo se ni posebej rad ukvarjal. Pri kurjavi je tako imela glavno besedo mama, ki je te veščine prinesla ob poroki leta 1946 od doma iz Topola.

Prva je na sliki zgoraj bradva ali po bloško žatlaka. Z rezilom kakšnih 20 cm in krajšim štilom je bila ena od tesarskih sekir. Naša je levoročna – gleda se, s katero roko drži delavec orodje spredaj in je z leve strani ravna. Naš oče jo je prinesel od doma, saj je njegov oče Tomaž kar trideset zim preživel v hrastovih gozdovih hrvaške Slavonije kot sekač in tesar. Posebej je bil usposobljen za izdelavo dog za sode. Pri nas je za tesarstvo nismo rabili, pa tudi pri drugih hišah so tovrstne sekire največ služile za sekanje smrečja. Na kratko sesekane tanke smrekove veje ali konci vej so služile za steljo v hlevu. Svojih steljnikov nismo imeli, gozda za grabljenje listja tudi premalo in je prav prišlo, če nam je kakšen vaščan oddal smrekove ali jelove veje.

Z dvema večjima sekirama smo v gozdu klestili drevje za kurjavo in nato doma cepili drva. Ob stari luni smo šli v medmašnem času – 15. avgusta do 8. septembra – spodrezat drevje, ki ga je prej odkazal logar. Drevje se je v vejah in listju posušilo in šele nato smo šli spet v gozd klestit veje in prerezat hlode za odvoz domov. Hlode smo do poti zvlekli z volom ali konjem, velikokrat pa kar na roke. Pobrali smo tudi vse veje in vejice in jih zložili na kupe. Sledil je prevoz hlodov in debelejših vej domov, doma pa razrez z ročno žago na kobili na primerno dolžino za štedilnik, pri nas pa še na posebno dolžino za peč v krojaški delavnici. Večji sekiri sta služili tudi za cepljenje drv.

Največkrat smo za to delo uporabljali sekiro, skovano v tovarni Jeklo Ruše z oznako 120 – najbrž dolžina rezila. Pri cepljenju smo posebej nespretni in vihravi delavci hitro stolkli štil, zato smo ga ob sekiri zaščitili s pločevino.

S težjo sekiro smo največ klestili v gozdu, rabili smo jo za zasek pred podiranjem drevja, doma smo težjo sekiro rabili le za cepljenje večjih čokov. Od doma jo je po poroki prinesla mama. Še pred vojno je bila kupljena pri znanem sekirnem kovaču Urhu v Čabru in ima vtisnje znak FR. URH – ČABAR. Bratje Urh so imeli kovačijo najprej ob Čabranki v Črnem Potoku na slovenski strani, nato pa tudi v mestu Čabar na hrvaški strani. Posebej so bili znani po izdelavi plenkač za tesarje. Danes je kovačija Urh v Čabru menda še edina ohranjena na Hrvaškem.

Manjši sekiri, slikani na sredini, sta večinoma služili za posebno opravilo – izdelavo butar lesa za kurjenje v krušni peči, na Blokah smo jim rekli šopi. Kot rečeno smo v gozdu pobrali vse veje in vejice in jih nato največkrat kar v gozdu na štorih sesekali na kakšne pol metra dolžine in jih zložili v šope. Te smo nato čvrsto zvezali z dratom ali žitnim povreslom. Velikost šopa naj bi zadoščala za enodnevno ogretje krušne peči. Kakršne zime so bile takrat, smo pokurili na sezono do 150 šopov! Razen kuhinje je bil edini ogrevan prostor dnevna soba, imenovana “hiša” – s krušno pečjo. Ta te je temeljito grela, če si ležal ali celo spal na njej ali sedel v zapečku. Ob oknih te je pa že zeblo, saj so bila zamrznjena do vrha celo zimo.

Tudi mali sekiri imata vtisnjen znak kovačije, ki po mojem kaže simbol neke živali in vtisnjeno ime NAMN… žal nečitljivo. Žigi nam kažejo, da so bili znaki razlikovanja pomembni za zaupanje kupcev že od nekdaj, čeprav je bil tudi takrat najpomembnejši dober glas, ki se je širil od ust do ust.

Male sekire smo jeseni rabili tudi za sekanje zelja, v gozd pa smo jih vzeli vedno tudi za osveževanje mejnih oznak na drevju.

Ročaje sekir sem z rdečo barvo pobarval sam. Vedno, ko smo šli v gozd, smo na koncu v listju iskali kakšno sekiro ali drugo orodje. Našli smo jo seveda tam, kjer smo jo odložili.

Pa še zgodba, kjer sekira nastopa v stranski vlogi. Sekanje smrečja z žatlako je bilo jeseni večinoma delo starih očetov. Tudi tastari Janezon iz Velikih Blok ga je sekal dan za dnem. Njegova snaha je kakšen dinar zaslužila s pranjem perila za samske oficirje. Po svoje perilo je k Janezonu oficir poslal vojaka. Naletel je na očeta v smrečju. “ Stari, došao sam po veš!” Ta ni niti pogleda umaknil od čoka in odvrnil: “Jo nej dama!” Pa spet vojak: “Čuješ stari, došao sam po veš za starešinu!” Pa spet oče: “Saj pravm, de naše naj dama!” “Gde je veš stari!” je vztrajal vojak. Janezon srbskega jezika ni znal, a je na koncu na svoj način le pojasnil: “Vajš, naše cure naj dama.” Vojak je odšel, sekanje smrečja je šlo mirno naprej.

Slovarček:

• ulak: manjši ročni voz
• kareta: ročni voziček na dveh kolesih
• karjola: samokolnica
• doge: deske za obod soda, največkrat hrastove
• kobila: lesen naslon na štirih križnih nogah za rezanje drv
• drat: kovinska žica
• veš ( srbsko): perilo
• cura ( srbsko): dekle, v slovenščini pa znan izraz

Kraj: Velike Bloke
Datum: 1946
Avtor: fotografije Miloš Toni
Zbirka orodji: Alojz Mazij
Fotografirano: 20. 11. 2023
Oblika: predmeti