1944 Ljubljana – Srček s sporočilom iz zapora

Ta dvojni srček je Ladica Štritof kot svetinjo varovala dolga desetletja v spomin na vrstnico in sovaščanko Zinko Strle – Raušeljnovo iz Markovca. Gre za drobceno in precizno ročno delo, ki se ga drži pretresljiva zgodba. Veliko je kakih 5 x 5 cm, osnova sta dva srčasto izrezana kartona, na eni strani obložena s polnilom in prevlečena z rdečo pikčasto svilo, druga stran vsake polovice pa je ravna, prekrita z izvezenim belim blagom. Robovi so obšiti z drobno sesukano svileno nitjo modre barve, katere podaljšani konec je zavezoval obe polovici v celoto. Podobne izdelke so si nekoč gospodinje naredile za shranjevanje šivank in bucik, vendar je ta vse kaj drugega.

Zunanji strani obeh polovic sta tvorili rdeč srček, ki se je odprl in v notranjosti so se pokazali zelo zgovorni izvezeni motivi: na levi zamreženo okno, knuta oziroma bič, trtni list z vitico in dva grozda ter letnici 1941 in 1944, na desni polovici pa pod sijočim soncem napis “Svoboda narodu”. Močni simboli.

Srček je nastal v ljubljanskem ženskem sodnem zaporu na Miklošičevi leta 1944 in ta letnica je tudi ena od dveh izvezenih na blagu pod letnico začetka okupacije 1941. Ali je srček izdelala Zinka Strle iz Markovca sama ali ga je kakšna njena sozapornica, je težko reči. Ne vemo, če se je Zinki do tedaj težka ustrelnina na nadlahti že toliko pozdravila, da je lahko delala kaj takega. Ročno delo pa je imela vedno rada in pred vojno je pogosto nosila lepo izvezena oblačila.

Kje pa so ženske dobile material? Niso bile še obsojene na kakšno delo, kjer bi bilo mogoče dobiti ostanek blaga, ampak so še čakale na sodbo. Srček je Raušeljnovi mami prinesel partizanski kurir v Markovec … Kako je bilo to mogoče? Morebiti zato, ker so bili nekateri pazniki v sodnih zaporih leta 1944 skrivaj naklonjeni ali včlanjeni v Osvobodilno fronto in so zapornicam omogočili kar so jim lahko – morda tudi vnos blaga in niti za ta srček in njegovo pot iz zapora. Ladica Štritof, ki je leta 1941 in del leta 1942 kot dijakinja Poljanske gimnazije živela v Ljubljani, se spominja, da so Italijani tudi Smiljo, hčer njenih stanodajalcev, aretirali in je bila zaprta v teh zaporih, kamor so ji domači smeli prinesti hrano. Tako ji je tudi Ladica nekoč nesla jest v kanglici z dvojnim dnom, kjer je bilo skrito sporočilo. Zinka Strle je bila tam zaprta leto ali dve pozneje, ko so nekdanjo Ljubljansko pokrajino zasedli Nemci.

Ladica, rojena leta 1929, ki je v Markovcu preživljala otroštvo in del mladosti, se Zinke spominja:

Na levi polovici so izvezeni simboli ujetosti z letnicama trajanja okupacije in odpora, na drugi pa sporočilo prihajajoče svobode – zapornicam so pomagali premagovati tesnobo ter jih bodrili in dajali upanje, hkrati pa odražali njihovo upornost in svobodoljubje.

O nastajanju tega ročnega dela, ki priča o silnem človeškem boju za svobodo in žrtvah zanjo, ne vemo podrobnosti. Zinka Strle ga je iz zapora poslala domov v Markovec in njena najmlajša sestra Ivanka ga je pozneje podarila Ladici Petrič, ki ga je kot nekaj svetega skrbno hranila do danes v spomin na umrlo prijateljico…

Zinkina zgodba je nekoliko opisana tudi v prispevku 1945/54 Markovec – Raušeljnova mama.

Tu lahko vidimo dekle, ki je iz zapora poslalo srček upora in upanja, preden je bilo obsojeno in deportirano v taborišče smrti Ravensbrueck – ohranil se je še dolgo potem, ko nje ni bilo več. Na sliki stoji druga od leve in nasmejano zre v fotografa, objema na levi sestro Zofko, na desni pa sovaščanko Ivanko. Vse so praznično urejene, ona še posebno: belo bluzo s temnejšo pentljo ima, čez jopico s plisiranim krilom, na nogah pa temne nogavice, po lesku sodeč najbrž svilene.

V tistem sončnem dnevu ob začetku vojne markovške mladenke niso mogle vedeti, kaj vse hudega še prihaja. Zinka je šla 10. maja 1942 v partizane, hkrati z drugimi Markovljani in delavci na Špetnakovi žagi, sestra Zofka poleti 1942, prav tako njun brat Ivan. Dekleti v sredini sta vojno preživeli doma in organizirano podpirali osvobodilni boj. Predzadnja z leve, Albina Žnidaršič, je bila aretirana leta 1942 hkrati z Raušeljnovo mamo; zadnja, Ladica Petrič, pa je morala 2. septembra 1942 s svojimi bežati v gozdni Civilni logor partizanskih družin pod Snežnikom, kjer je izgubila očeta, bila pozneje begunka v Beli krajini, po vojni se je morala posloviti še od mame in šestnajstletna kot najstarejša hči postati nadomestna mati svojim mlajšim bratom in sestram …

Na hrbtno stran slike je lastnica tega spominka in fotografije zapisala:

Od leve: Zofka Strle – Ravšeljnova, njena sestra Zinka Strle, Ivanka Mlakar, Ivanka Martinčič, Albina Žnidaršič, Ladica Petrič; otrok Ivanka Strle, Ravšeljnova.

Na Valkovem vrtu poleti 1941. Foto: Stanko Strle, Valkov

Obraz dekleta, ki se je predano borilo za osvoboditev izpod okupatorja, preživelo rane, zapor in taborišče, umrlo pa na vlaku ob koncu vojne pred vrati domovine, na madžarski meji, od izčrpanosti in uničujoče bolezni. Kje je njen grob, ni znano. Rojena je bila 13. 10. 1923 – pred malo več kot sto leti.

Je ena od dvanajstih vaščanov malega delavsko-kmečkega Markovca, ki jih je vzela druga svetovna vojna.

Viri:

• Ladica Štritof, Koper, 2019 – februar 24, ustno

Kraj: fotografija srčkov Cerknica, slika deklet Markovec
Datum: poleti 1941
Avtor: srčki Miloš Toni, dekleta Strle Stanko
Zbirka: Ladica Štritof
Fotografirano in skenirano: 2. 11. 2023
Oblika: predmet