1975, 1982 Laze – Lekanova domačija in Laze 5

V vasi Laze ob Planinskem polju sem bil poleti 1975. Posnel sem dve sliki. Na eni je lesen voz in par kadi. Videti je še dve košarici iz šibja – nagobčnika za vprežno živino (imenovana ponekod korba ali korbca).

Na drugi fotografiji je vhod v hišo Laze 5 z lepimi rezljanimi vrati. Ob vratih sta dve palici – najbrž znak, da je tu bivala starejša oseba. Desno spodaj so smrekove veje, nadomestek za predpražnik. Kamniti prag na desni je zlizan. Levo je aluminijasta posoda za psa ali mačko. Po mojem te stavbe ni več. Na številki 5 je zdaj sodobna hiša.

Cesta iz Planine gre čez Planinsko polje v Laze. Na robu Laz, ravno dovolj visoko, da je varna pred poplavami, je že od daleč vidna mogočna stavba z majcenimi okni, zaščitenimi z rešetkami. To je Lekanova domačija s hišno številko 1. Nastala je na prehodu iz šestnajstega v sedemnajsto stoletje, torej okrog leta 1600. (Od leta 2007 je kulturni spomenik lokalnega pomena.)

Marca 1982 sem bil spet v Lazah. Moja mati je imela zbirateljsko žilico, ki se je prijela tudi mene. Oba sva postala pozorna na prej omenjeno mogočno in očitno staro stavbo Laze 1. Propadal ji je leseni balkon nad glavnim vhodom, kot vidimo na fotografiji. Zunaj sva našla starejšo lastnico stavbe. Bila je sprva precej nezaupljiva, a nama je na kratko pokazala notranjost. Če me spomin ne vara, me je najbolj impresioniralo naslednje dejstvo. Lepo izdelan lesen strop z mogočnim tramom po sredini je bil ne samo v pritličju, ampak tudi nadstropje više, le da je bil nižji. Zaradi pomanjkanja svetlobe stropov nisem fotografiral.

Razpadajoči balkon Lekanove domačije, marca 1982

Tovrstne strope sem poznal iz škofjeloških hribov in iz idrijske Kanomlje. Tam so bili le v enem nadstropju. Prilagam sliko takega stropa v lepi stari gorenjski kmetiji.

Lesen strop, ki pa ni iz Laz, ampak iz Staniš 5 nad Bodoveljsko grapo pri Škofji Loki (marca 1977)

Moji mami je bilo v Lazah 1 všeč manjše ogledalo s pozlačenim okvirom (okras iz mavca na lesu). To ni bilo značilno za kmetijo. Prejšnji lastniki stavbe so se morali ukvarjati s trgovino, prevozi ali čim podobnim. Lastnica je rekla, da najprej potrebuje drugo ogledalo. Podobno veliko ogledalo sem celo kupil, a mislim, da ji ni ustrezalo.

Jasno je, da ena starejša oseba ni mogla skrbeti za vso ogromno stavbo, kar se vidi na sliki okna od znotraj. Enojna zasteklitev je, nenavadno, sestavljena iz štirih malih šip. Po dve stekli se dotikata (neposrečena rešitev); na levi je stik zakitan.

Okno Lekanove domačije od znotraj, marca 1982

Na dvorišču je bila parkirana samonakladalna prikolica za seno. Nad zadnjim vhodom je bilo pod malim oknom obešeno korito za rože. Dva drogova kot da sta podpirala streho (slika). Nadstrešek ob zadnjem vhodu je pokrival staro šaro.

Zadnji vhod v Lekanovo domačijo marca 1982. Desno lastnica, levo moja mati.

Pri hiši sva se kasneje še ustavila. Gospa mi je namreč rekla, naj naslednjič prinesem kako vrečo. Lahko sem naložil star kompostiran gnoj za domači vrt. Zadnjič (gotovo pred letom 2000) pa sva zvedela, da je lastnica v Karitasovem domu v Logatcu. Šla sva jo obiskat. Letnice se ne spomnim. Vem le to, da je bila starejša stavba videti čisto na novo preurejena. Prijazno osebje naju je peljalo do nje. Soba je bil čista in lepo urejena. Gospa je bila v postelji in zelo redkobesedna, tako da sva se kmalu poslovila.

Omenjeni lepo obdelani leseni stropi so bili zaradi dima iz črnih kuhinj, sveč in petrolejk večinoma temni. (Na Lekanovi domačiji po mojem spominu niti niso bili posebno temni.) V Bodoveljski grapi sem videl novejši strop, ki je bil le rahlo posivel. Ni mi bil všeč.

Leta 1978 sem si dal izdelati tak temno rjav strop v dnevni sobi v novi manjši pritlični hiši v Ljubljani (moj svak ji de dal vzdevek »bungalov«). To pa se je izkazalo kot velika napaka. Temen strop požre svetlobo in začne delovati depresivno. Še mnogo večji problem pa je bil, da mi je tesar strop prebarval s takrat popularnim Sadolinom. Kmalu kasneje sem iz nemške potrošniške revije Test zvedel, da so tovrstna sredstva vsebovala kot zaščito pred škodljivci zelo strupeni PCP (pentaklorofenol). V Nemčiji je to celo privedlo do dolgoletnega procesa in obsodb za vodilnega proizvajalca lesnih zaščit. Dodajanje PCP so tam opustili prav leta 1978.

Naši mediji o tem takrat niso pisali. Par let kasneje sem na sestanku na Univerzi predlagal, da bi učni načrti govorili o okolju nevarnih kemikalijah. Ustavila me je znana kemičarka (ki je bila nekaj časa tudi v vladi), češ da: »To lahko škodi naši industriji«.

S posredovanjem potrošniške organizacije Stiftung Warentest sem kasneje dal analizirati les. To ni bilo poceni, pa še plačilo v tujino je bilo zapleteno. Potrjena je bila velika koncentracija PCP. Strop sem dal potem odstraniti.

Leta 1983 je izbruhnila afera s sorodnimi strupenimi snovmi; to so bili poliklorirani bifenili (PCB) iz Iskrine tovarne kondenzatorjev v Semiču. Onesnaženje je bilo hudo in delavci so imeli vidne težave, tako da zadeve ni bilo mogoče pomesti pod preprogo. Moj znanec, znanstvenik in politični funkcionar, je sicer vse v ožjem krogu dal v nič, češ da gre za »nekaj histeričnih žensk«. Prijatelj dermatolog pa se ni strinjal. Njegovi pacienti iz Semiča so bili tudi moški. Občasno so dobivali grde črne izpuščaje, imenovane klor-akne. Spomnim se še poljudne hrvaške knjige o strupih v prehrani, izdane pred 1983. Govorila je o PCB-jih v Kolpi in izvor pravilno sledila v belokranjsko reko Krupo in bližnjo tovarno.

Lekanova domačija decembra 2023

Okno Lekanove domačije, marca 1982. Poglejte tehnično dovršeno konstrukcijo rešetk.

Planinsko polje v bližini Laz, marca 1982

Planinsko polje in Stari grad nad njim, marca 1982

Prispevek je napisal: Peter Legiša.

Kraj: Laze pri Planini
Datum: 1975, 1982, 2023
Avtor: Peter Legiša
Zbirka: Peter Legiša
Skenirano:
Oblika: datoteke