1932 Milanov Vrh – Pozimi

December, kmalu po Miklavžu leta 1932. Idiličen pogled na gozdarsko in žagarsko naselje Milanov vrh; avtor slike je Mirko Klepec. Le kam se je postavil fotograf, da na sliki ni videti žage in kop lesa, pač pa le zasnežen gozd z gručo na pol lesenih delavskih hiš? Nedavno, morda zadnjo noč, je zapadel svež, moker sneg in Klepec je fotografiral pravljično zasneženi hriboviti smrekov gozd, v sredini pa delavske hiše na Milanovem vrhu. Je to le del naselja ali kakšna druga vas? … Potem bi bil napis na sliki drugačen, a mu moramo verjeti, kajti s povečavo je med hišami mogoče videti skladovnico hlodov – ti gotovo niso tam slučajno in zaradi lepšega. In kilometre naokoli ni tam nobene druge vasi ali zaselka …

Kaj pa so počeli ljudje v taki zimi, potem ko so opravili delo na žagi? Koliko ur na dan so pravzaprav delali?

Nekateri so šli potem morda počivat ali v gostilno, drugi so kdaj pa kdaj tam ali doma kvartali, tretji brkljali po hiši in kaj postorili, morda so spletli kako košaro ali koš, popravili orodje, si pripravili kurjavo … Ženske so mogoče predle, pletle in vezle, gotovo pa so si – v odsotnosti televizije in radia – ljudje pripovedovali tudi novice in zgodbe.

Kot je zapisal Slavko Malnar, so takrat v tistih krajih pripovedovali o Petru Klepcu, pa ne le pravljic, tistih še najmanj, ampak predvsem tisto, kar je o resnični osebi oprijemljivega ostalo v izročilu. Pa o Mihi Rudenškem, njegovih nesrečnih prednikih in njegovem trdem življenju … In tudi o tem, kako zdraviti to ali ono težavo ljudi in živali … Tu malo povzemam iz njegovih zapisov:

Starejše ženske so bile edine zdravilke, ki so bile tem ljudem dosegljive … Znale so več kot hruške peči, a po njihovem je bila večina bolezni povzročena z vražo – bila je zastorjena. Pri zdravljenju so nekaj mrmrale in si na drobno pljuvale čez ramo. Otroke, ki jih je lomilo ali trgalo, so obračale čez glavo in pri tem molile samo njim znano besedilo. Tudi glede odpravljanja bradavic so imele posebno proceduro, ki so jo nestrpni otroci pogosto prekinili in zato ni učinkovala.

Vendar so te zdravilke poznale tudi zelišča in jih učinkovito uporabljale: kumino, meliso, trpotec, arniko, timijan, rman, encijan, pelin, tavžentrožo – slednjo še posebej …

Tuberkulozo so skušali zdraviti z boljšo prehrano in so zanjo strgali maščobo s svinjske kože še potem, ko so že vzeli z nje slanino.

Slabo oblečeni, bosi, podhranjeni otroci so pogosto obolevali. Največkrat so imeli grinte. Starši so menili, da se s tem čisti kri in so grintavost imeli za dober znak. Poškodbe pri otrocih so bile najpogostejše na stopalih, ki so bila zaradi hoje po grobih in kamnitih tleh polne trnov, imela so tudi otiske in zagnete…

Iz strahu včasih hude bolezni niso hoteli niti imenovati s pravim imenom. Špansko gripo, ki je morila po prvi sv. vojni, so imenovali una balejzon … (Šuti, da te zlo ne čuje, je znan izrek, s katerim se ljudje zavarujejo, če kdo omeni kaj hudega ali slabega; pri nas bi rekli Ne kliči nesreče!)

Otroci so umirali, ker jih je pretrgalo ali zlomilo, odrasli so bili pogosto mesečni: bolje so videli ponoči kot podnevi, v spanju so hodili po strehah in tavali okoli … To so imeli za čisto resno bolezen.

Nekateri so imeli madrun,, ki so ga spremljale bolečine v udih, po katerih je bilo treba za zdravljenje drgniti z umazano kuhinjsko krpo. Umazano, kuhinjsko …

Če je človeka bolela glava, če je izgubil apetit in se slabo počutil, so rekli, da je začaran, ker so ga dlje časa gledale hudobne oči. Za zdravljenje so dali v liter vode tri koščke žerjavice in posodo držali bolniku na glavi nekaj minut. To ga je rešilo čarovnije, glavobol je ponehal pozneje.

Kuge in drugih nalezljivih bolezni so se ubranili tako, da so ženske zaorale brazdo okoli vasi, kajti te bolezni ne morejo čez brazdo. Nekaj žensk je vleklo drevo, to je plug, druge so ga rinile od zadaj. Za kugo ali kolero so morale zorati tri brazde. Kolero je preprečeval tudi ogenj, ki so ga podnetili s kresilom in ga dobro podpihali. Potem je bilo treba trikrat skočiti čezenj.

Kihanje je bilo eden od simptomov kuge, navzoči pa so kihavcu nekako v obrambo zaželeli, da kiha na zdravje. Od tedaj navada, da se ob kihanju reče “Na zdravje”. (V Loški dolini tudi “Bog pomagaj!”).

Neznani strokovnjak pa je priporočil kot najboljše zdravilo proti kugi takole: če ta bolezen prihaja v kraj, si je treba kupiti par dobrih čevljev in iti tako daleč, da se podplati izrabijo …

Tradicionalne zdravilne in čarne metode so bile na Milanovem Vrhu in sploh v Gorskem Kotarju precej podobne kot tiste v Loški dolini in širše … Dobro, da je nekaj tega zapisanega, kajti če se nam razsuje moderni zdravstveni sistem, bi nam stara znanja in verovanja utegnila še priti prav …

Slovarček:

• zastorjen: od drugega človeka narejen, pričaran
• trgalo ali lomilo otroke: najbrž je šlo za krče oziroma prebavne motnje; v Loški so podobne težave poimenovali nuotrajnca
• grinta, grintavost: krasta, krastavost (po poškodbi ali kot kožna bolezen)
• otiske, zagnete: otiščanci, odebeljena koža na podplatih
• una balejzon: tista (ona – oddaljena, tuja) bolezen (kar tam naj ostane!)
• Šuti, da te zlo ne čuje!: Molči, date zlo ne sliši (in pride)
•  mesečen: biti mesečen, hoditi v spanju
• madrun: to pa res ne vem kako se reče po naše in kaj je sploh bilo; najbrž kakšna reuma, tudi rema, putigram, kostolomnica ali podobno
• drevo: v tem primeru lesen plug; izraz je znan tudi v Loški dolini kot drvu

Viri:

• Slavko Malnar: Življenje v preteklosti – Život u prošlosti, Matica hrvatska, Ogranak Matice hrvatske Čabar, Ravnice, 2013

Kraj: Milanov Vrh
Datum: 8. 12. 1932
Avtor: Mirko Klepec
Zbirka: Borut Kraševec – album Milanov vrh
Skenirano: 2. 10. 2023
Oblika: fotografija