1959 Ljubljana – Trolejbus

Ljubljanski tramvaj je bilo tirno javno prevozno sredstvo, namenjeno prevozu potnikov po Ljubljani. Uradno je obratoval od 6. septembra 1901 do 20. decembra 1958. V zadnjem času se pojavljajo ideje o ponovni uvedbi tramvaja – tokrat v modernejši izvedbi.

Ljubljanski trolejbus je bil javno prevozno sredstvo v Ljubljani, ki je obratoval od leta 1951 do leta 1971. Ko je po mestu še vozil tramvaj in ni bil več kos povečanemu številu potnikov, so začeli razmišljati o vzpostavitvi drugačnih oblik javnega prevoza. Poleg trolejbusa je bil v igri tudi avtobus, ki je potihoma vseskozi pridobival na veljavi.

Ko je že vozil trolejbus, je imel še zadnji tramvaj progo od avtobusne postaje do bolnice.

Od uvedbe tramvajskega prometa so bili v prodaji vozni listki (vozovnice) za eno vožnjo. Ti so ostali v uporabi vse do konca leta 1974, ko so posodobili plačilni sistem. Tedaj so bili uvedeni žetoni in različne mesečne vozovnice in sočasno so tudi spremenili način vstopanja v vozilo. Vstopanje je bilo do tedaj le pri zadnjih vratih, kjer je bil sprevodnik, pri prvih vratih pa so smeli vstopati le potniki z mesečnimi vozovnicami. Z ukinitvijo delovnega mesta sprevodnik, 13. oktobra 1973 sprva le v enojnih mestnih avtobusih, kasneje tudi v zglobnikih, je bilo vstopanje dovoljeno le še pri prvih vratih, kjer je plačevanje nadziral voznik. Sprva so bili žetoni papirnati, najbolj prepoznavni so bili kovinski žetoni z luknjo, vmes so jih nadomestili plastični žetoni različnih barv in oblik. Sedaj se uporablja elektronska kartica Urbana.

Teti so se študentje smili. Imeli so posebne blokce, kjer je pisalo, na kateri relaciji se vozijo in so stran trgali listke – za vsako vožnjo enega. Nekoč je vstopil študent, ki se je peljal na relaciji, ki ni ustrezala tisti v blokcu. Teta mu je rekla, da ni čisto v redu, ampak naj mu bo. Takrat se je začela ena od potnic dreti nanjo, kako je neprijazna in ni nehala, dokler ni šofer ustavil in rekel, da zdaj je pa zadosti tega. Teta je to povedala Vidmarjevi babici, kjer je stanovala in ta ji je rekla, da mora to napisati pa še pomagala ji je. Ta zapis je odnesla v pisarno na Ajdovščino in bila pohvaljena. Objavili pa so ga tudi v časniku Delo.