1945-1969(?) Podcerkev – Bločenova mama
Slika izhaja iz zapuščine Franca Trudna iz Podcerkve, obraz na njej sem hitro prepoznala, a ime se je dolgo izmikalo. Končno mi je prišlo na misel, da bi bili to lahko Bločenova mama in Podcerkljani so to potrdili. Potem sem se spomnila vaških prizorov, kjer sem jo kot otrok videvala okoli hiše, na vasi, na poteh med njivami … Na tej fotografiji manjka značilno ozadje Trudnovih slik med leti 1945 do 1954, tako da je prav lahko nastala tudi pozneje. Bločenova mama, rojena okoli 1897, ki je umrla leta 1969, je tu fotografirana v avtomobilu in s črno ruto na glavi. Samo ugibamo lahko, v kakšnih okoliščinah je slika nastala.
Veliko let potem, ko Bločenove mame ni bilo več, sem v Podcerkvi od njenega sina in snahe izvedela nekaj spominov na stare čase in nanjo. Kar sta povedala, je bilo deloma objavljeno v knjigi narečnih pripovedi Andrejeva stopinja iz leta 2004, deloma pa izločeno, ker za takratne omejitve zbirke Glasovi ni bilo dovolj staro.
Življenjska zgodba Bločenove mame je v marsičem posebna, čeprav je bila le preprosta, a zelo pogumna in odločna ženska, ki je trdo in pošteno delala, vedno mislila tudi na druge in na skupnost, v kateri je živela, ter prestala veliko hudega. Rodila in vzgojila je šest otrok in lahko je bila samo ponosna nanje.
Ko sta Bločenov Ivan, rojen leta 1931, in njegova žena Marija pripovedovala, sem to zapisala dobesedno in v narečju, tukaj pa sem za lažje razumevanje napravila poknjiženi približek, ki nekoliko osvetli življenje Bločenove mame; najprej z besedami njenega najmlajšega sina:
Oče je šel trinajstega leta v Ameriko, mati pa štirinajstega. Bil je gozdni delavec, mama je pa kuhala tam, kjer so sekali, gori v gozdu – tako kot tu v Leskovi dolini. Naša mati je takoj šla tja … Ni bila osemnajst let stara, ko se je že poročila, so ji morali leta dokupiti … Pa so imeli v enem letu že Toneta … Petinšestdesetim delavcem so kuhali! V studenec so dali meso, ko ni bilo hladilnika, pa je voda čez tekla, da se je hladilo! Ko je zjutraj v fabriki tulilo peto uro – oni so že kruh pekli. Ampak vse v barakah!
»Ženi,« so rekli, »sem privezala k mizi.«
Potem so prišli pa domov s štirimi otroki, Francka in jaz sva bila pa tukaj rojena. Sem bil postržek. Življenje tako!! … Ženi je šla štiriintridesetega leta nazaj v Ameriko. Tone, ki je bil pa jugoslovanski državljan, je moral tukaj služiti planinski polk. Je moral tukaj v vojsko, potem, devetintridesetega leta je šel pa tudi on v Ameriko.
Moj drugi brat je bil švercar, so ga pa ubili tam v Lačniku. Osemnajst let je bil star. Moj brat France je bil to. Ta pogreb* s konji, ki je opisan v knjigi, je bil od mojega brata … En drugi švercar je pa zmrznil. Samo, naš je bil petega maja, oni je bil pa pozimi … Grozne stvari … To švercanje je bilo razširjeno in to je delala vsa vas in takrat, ko se je šlo … možje so šli z voli, pa so peljali samo premo od voza gori, pa so premo tam nekje pustili, voli so šli pa naprej, čez mejo … Ko so prišli pa nazaj, če je šlo po sreči – to je bil ŠKAF vina!!… Tako kot je prišlo! V vinu so jih umivali, punce!!
Oče je pa rad kvartal. Pa so bili pri Benčini – mati pa za njim, ko je bila reva, ko ni bilo ničesar … Skozi okno je gledala, pa je videla karte in takrat, ko je videla, da je naš dobil, ne – če bi še enkrat vrgli, bi bil zgubil, kar so drugi čakali – ona takrat pa noter:
»Domov!!«
In to je Mlakar Matevž, ta, ki je grablje delal, Lohnetov, zmeraj povedal:
»Prečliet,« je rekel, »tvoja mati je bila z vraga. Skozi okno je videla, kakšne karte je imel, pa ga je zvlekla domov. Pa smo bili brez vsega!« Mati je sovražila karte in je mene tudi tako vzgojila in jih ne znam igrati …
Ko je šel brat Tone v Ameriko, je bil še samski in takoj štiridesetega oziroma enainštiridesetega je moral iti v ameriško vojsko. In je bil tam ves čas … Na Filipinih je bil komandir voda, tretjega; pa ko so v Tokio vkorakali! In je rekel:
” Ivan, ti ne morem povedati !! Nas je bilo dvestoosemdeset, z džipi so nam vozili municijo. Streljali…!!!…Tolikšen kup Japoncev je bil, da nisem mogel več streljati čez …”
Ampak so jih. Enajst jih je od dvestoosemdesetih ostalo. Je bil ranjen v roko in … sedemkrat je bil ranjen, pa je skozi slamico dihal in potem, ko je prišel nazaj, je tudi povedal, kje so drugi, pa kaj je bilo … zato je pa potem tudi postal heroj … Potem, ko smo bili v Trstu, ko je umrl …,veš kaj se pravi: z džipi, petimi, šestimi so prišli ponj, pa ga dali v avion, pa odpeljali v Ameriko, pa vse stroške poravnali, karkoli je bilo – nam ni bilo treba nič!…
Ivan je pripovedoval tudi že večkrat zapisano zgodbo o ponesrečenem ameriškem padalcu, ki se je znašel v Podcerkvi, blizu letališča Nadlesk, pri Bločenovi mami, ki je edina daleč naokoli znala angleško. Prav te dni je minilo natanko osemdeset let od teh dogodkov, ki jih je leta 2002 opisal Ivan Perušek.
Je rekel: “Velika noč je – jaz pa tako umazan!”
“Ti – pojdi z mano”, so rekli mama, pa so ga umili, pa vse so mu dali. Potem je pa rekel:
“Kaj čem jaz, kako naj to plačam?!” Mati so rekli:
“Lej, jaz imam tudi otroke, pa če boš prišel nazaj domov … a boš to uslugo naredil…?” je rekla. Potem, ko je šel nazaj iz Nadleska v Ameriko z avionom – no, in so mu dali pismo in oddal ga je – in Ženi v Ameriki ga je dobila! Veš, kaj se to pravi!!…
Naša Ženi, sestra, je bila pa začetnica pevskega zbora u Klevelandu. Saj je še živa (leta 2002, op. M. O.), trikrat je bila tukaj … Saj je bil Kučan tam, pa so bili pri njej na domu … Mi se gremo skrit! Slovenščino je prevajala, Avsenikom je ona prevajala, in Slaku. Petdeset let je bila ona predsednica pevskega zbora v Klevelandu. Ženi Fatur – ni bila več Perušek …
Brat Tone, pa Ženi, pa drugi Ložani tam v Klevelandu so zbrali denar takoj po vojski, da smo dobili najboljše cevi in opremo v Sloveniji, mi, v Gasilnem društvu Stari trg! In preko Avstrije so jih poslali!
Takrat, ko je bila osamosvojitev, je pa Ženi organizirala od dvestoosemdeset ali tristoosemdeset podpisov in so zbrali toliko denarja, da je en mesec romalo vsak dan tri tisoč pisem v Vašington za podporo Slovenije!
Tam so tudi en prostor dobili za Slovenski dom in je bil tudi on (predsednik?, op. M. O.) tam, so temeljni kamen dali, in so povedali, kdaj bo tisto zgrajeno in je bil tudi on povabljen. Potem je bilo pa ravno takrat nekaj važnega in ga ni bilo. On je imel takrat že dogovorjeno, da bo tja prišel, ko mu je Ženi pisala.
“Saj je bi fajn fant”, je rekla.
Snaha Marija pa je pripovedovala:
“V tisti dvorani sem bila, kjer je Eisenower zasedal!” so rekli mama. “In je vstal tam eden, pa je rekel:
‘V čast nam je in vam povem, da imamo častnega gosta iz Slovenije, iz Jugoslavije!’ ” Mamo, ne …
“Kako ste pa rekli, kako ste se obnašali?” sem rekla.
“Ja, vstala sem, zahvalila sem se ” – so znali, ker so bili v Ameriki.. “No”, so rekli, “potlej pa vstane en general in je pozdravil”:
‘A ti si tam’, pravi, ‘v Sloveniji, kjer pravijo »Bog živi slivovica«! ‘ … Je vedel!!”
Tako čast so doživeli …
Ko sem med leti 2000 in 2004 po Loški dolini bolj načrtno zbirala ljudske pripovedi, sem povpraševala ne le po pravljicah, razlagalnih in zgodovinskih pripovedkah, šegah in navadah, ampak med drugim tudi po bajnih bitjih, cahnih in nenavadnih, nerazložljivih dogodkih. Marija Perušek, snaha Bločenove mame s slike, je opisala tole nenavadno in skrivnostno dogajanje:
Pri nas v hiši je bila pa ravno ena ženska z Raba, ki je nekaj prodajala, pa mama, pa jaz, pa hči, še majhna … Pa smo bile tukaj, v kuhinji … In je tako pokalo gori po žaganicah! Pok, pok, pok! Resnica, vse smo slišale. Pa sem rekla:
»Menda ni to tisti cahen.« Kar tako mi je v glavo padlo … So rekli mama, ko je prišel mož že s Trsta, pa prva beseda, ki so jo z njim spregovorili, je bila:
»Tone je bil doma.«
Samo niso takrat nič rekli, oni so mislili, da so mačke: »Pojdi pogledat, če mačke hodijo.« Pozneje so pa rekli: »To je bil cahen …” Vse smo slišale.
Potem pa … Tamle smo imeli kaščo, sta bila dva prostora. Prvega julija … vem, da ni bilo nobenega nikjer, veš da ga ni bilo stoprocent nobenega – ampak jaz sem videla njegovega brata, ki je prišel noter! Sem začela kričati, je prišel nekdo pogledat … luč so prižgali … Jaz sem ga videla: v sivi obleki, plešast, nizek, tolikšen ko moj mož … Drug večer prav tako, tretji večer spet … Prvega, drugega … tretjega sem ga videla, ko je pa tako na postelji slonel – tudi za to vem, da ga ni bilo. Veš, da sem bedela – samo tako domišljijo sem imela, ne! No, in jaz sem povedala možu, sem povedala mami. Mama so kar molčali, niso nič rekli. Povedala sem, kako je bil oblečen, kakšen je bil – in čez deset dni smo dobili od sestre moževe pismo: da so prišli z avionom po Toneta v Trst – vojska, ker je bil vojni veteran ameriški in je rekla: tako je bil lep, lepši kot živ. V ta sivo obleko smo ga oblekli … in točno tak, kot sem ga jaz videla. Prvega in drugega je ležal, tretjega je bil pa pogreb – in nikdar več. Ni to čudno? Če bi bila jaz to potem povedala, mi ne bi verjeli, ma ko sem vsak dan sproti …!
Pravijo, da je človek živ, dokler se ga kdo spominja – tudi Bločenova mama živijo v spominu potomcev in sovaščanov … tudi 29. 6. 2024, na dan, ko se sodobniki spoštljivo spominjamo medvojnega dogajanja v Nadlesku, na prvem partizanskem letališču, od koder je leta 1944 ameriški padalec po kdo ve kakšnih vmesnih postajah in peripetijah odnesel in oddal pismo za Bločenovo Ženi v Ameriki … Gotovo so mu bili povedali za njenega brata, ki je bil tudi ameriški vojak, tako kot on, ki se je v tistem hudem času znašel v Podcerkvi.
* pogreb tihotapca Mirka v knjigi Tihotapci Matevža Haceta
Viri:
- Milena Ožbolt: Andrejeva stopinja, založba Kmečki glas, Ljubljana, 2004
- Lastni arhiv
- Franc Bavec, Podcerkev, junij 2024, ustno
Kraj: Podcerkev
Datum: 1945-1969
Avtor: Franc Truden
Zbirka: Janko Štritof
Skenirano: 20. 6. 2012
Oblika: fotografija
Stare slike 
Kakšna življenjska zgodba!
Všeč mi jeLiked by 1 person