1958/61 Stari trg – Smrtni strah in groza

Slika prikazuje notranjost mobilne zobne ambulante iz leta 1962 na Štajerskem, kjer je dr. Adolf Drolc, po katerem se zdaj imenuje Zdravstveni dom v Mariboru, uvedel prvi avtobus z zobno ambulanto in fluorografsko opremo, s katero so odkrivali zgodnjo TBC. Morda so že kako leto prej imeli podoben avtobus tudi v ljubljanski regiji – ali pa tudi ne …

V Starem trgu so med šolske otroke prišli zobozdravniki nekje med leti 1958 in 1961, mogoče tudi večkrat. Vozila nisem videla, vsekakor pa so opremo prinesli v dva(?) razreda v prvem nadstropju nekdanje Nižje gimnazije v Starem trgu in se lotili enega ali dveh razredov nižje stopnje. Domnevam, da so ciljali na tiste, ki smo že imeli izraščenih večino stalnih zob. Jaz sem bila v nekako tretjem razredu, domnevam, da je bilo zgodaj jeseni, ker sem se v temi še vračala čez Ulako v Podcerkev – čez  mesec ali dva smo se preselili drugam.

Zobozdravniki so začeli delati enkrat popoldne, mogoče ob dveh, in delali do najmanj desete zvečer. Ves razred je sedel na hodniku in vsake toliko so koga poklicali noter. Sedeli smo nemi in kot okameneli ali zmrznjeni – nobenega živžava, kaj šele smeha …, kako le, ko pa so po šoli strašile prikazni v belih haljah … Minute in ure so se neznosno vlekle in počasi smo postajali lačni, utrujeni in zaspani … Ko so prvi otroci prihajali iz ambulante objokani in zaripli, smo vsi ostali prebledeli in šepetaje spraševali ali je bolelo, žrtev pa je le molče prikimala in jo ucvrla domov …

Strah, ki smo ga doživeli ob zobozdravnikih in asistentkah, čudnih pripravah, zloveščih zvokih svedrov, zobozdravniških instrumentov, mrmranja in stokanja, ki so prihajali izza zaprtih vrat, predvsem pa ob obrazih tistih, ki so zobozdravniško obdelavo že preživeli, nam je vzbujal drget in ohromelost. Doživljali smo smrtno grozo, čeprav je bilo očitno, da zobarji nikomur niso odtrgali glave, kvečjemu ne brez bolečin zaplombirali kak piškav zob ali kakšnega izpulili. Zdaj se mi smili tudi osebje – v improviziranih pogojih obravnavati tako množico preplašenih otrok do zadnjega – saj so morali biti čisto hin tudi oni … Nihče od pacientov se pa ni junačil, češ, mene ni pa skoraj nič bolelo, jaz sem to mimogrede prenesel … No, mogoče naslednji dan ali čez kak teden.

Na hodniku sta bili med otroki tudi ena ali dve mami, vsi ostali smo bili sami, ker še ni bilo pesmice “jutr mam zobarja, mama bo z mano šla”… Kako sem si takrat želela, da bi se od nekod pojavila tudi moja mama ali da bi me kdorkoli vsaj malo zavaroval, potolažil in ohrabril, morda celo rekel, da grem lahko kar domov, če se res tako bojim …

Če je za kaj treba biti hvaležen, je to sodobna zobozdravstvena oprema, zdravila in znanje, kar precej omili nekdanje mesarsko klanje pri zobozdravnikih … Kako je moralo šele boleti, če ti je v starih časih zob pulil kar vaški kovač ali brivec …

Slovarček:

• hin: uničen

Kraj: Rače pri Mariboru
Datum: junij 1962
Avtor: Danilo Škofič
Zbirka: Arhiv Večera
Skenirano: —
Oblika: spletna stran