1970 Rakek – Štiriperesna deteljica (1/4)

Na fotografiji, ki je nastala okoli leta 1970, trije urejeni gospodje, tovariši, prijatelji, frajerji in še kaj. Od leve Anton Založnik, Ivo Raljevič in Franci Urbas trije od štiriperesne deteljice (četrti je bil za fotoaparatom), kot so nas včasih imenovali.

Naše tesno prijateljstvo se je začelo že v mladosti med druženjem in igro na železniški postaji, kjer je bil v tem času glavni center vseh dogajanj. Noben vlak nam ni pobegnil. Z zanimanjem smo opazovali premikanje tovornih vagonov po postaji. Tu so stanovali tudi Urbasovi in kasneje še Raljevičevi. Seveda pa se je to prijateljstvo še poglabljalo v Osnovni šoli kot sošolci in ne nazadnje neka povezanost preko športa, še posebno nogometa.

To prijateljstvo pa se je nadaljevalo tudi, ko smo si ustvarili družine, skupaj smo odhajali na razne prireditve in večerje, občasno z otroki prirejali piknike, praznovali rojstne dneve in se udeleževali športnih prireditev.

Prijateljstvo pa se je odražalo tudi pri medsebojni pomoči ob gradnjah in adaptacijah hiš. Vse to je bilo mogoče v »gnilem socializmu«, danes v »demokraciji« bi se temu reklo delo na črno in bi dobili od države kar veliko »Nagrado!«

Razpoznavni znak četverice: še ohranjen klobuk v rjavi barvi, ki je moral biti vsaj za številko premajhen, da je sedel visoko na glavi – in sončna očala.

Ne morem tudi mimo naših vikend akcij, najprej v ožjem krogu Rakeka. To so bile gostilne, ki so po možnosti imele tudi »balinplac« in dobro hrano. Izhodiščna točka vseh aktivnosti pa je bil BIFE pri Domicelju. Tu se je v zadnji sobi igralo šah, kartalo in planiralo nadaljnje akcije. Ta omejitev pa je odpadla, ko sem kupil starega Moskviča. Naš rajon se je povečal. Naj naštejem nekaj takih lokacij: Teksas pri gradu Snežnik, poznan po odličnih pohorskih omletah; Gostilna Rigler, poznana po dobri hrani; Gostilna Bavdek pri Svetem Vidu (Žilce) s specialiteto bikovih jajc in divjačine; Zaplana z ocvrtim piščancem in še bi lahko našteval.

Naj omenim še zanimiv dogodek. Na osnovi plana smo se odločili, da gremo že pozno pred večerom na balinanje k Roglju, v gostilno na Unec. Žal je bil »balinplac« že zaseden. Po krajšem razmisleku smo se počasi odpravili proti Planini. Pripeljali smo se do takrat znane gostilne »Pri kosmati taci«. V njej je stregla lepa, mlada, prijazna natakarica z lepotno napako, imela je res lepe kosmate noge. Tako se je gostilne prijelo ime »Kosmata taca«. Naročili smo pivo in jo prosili za krogle ter luč na balinišču. Odgovorila je, da je že pozna ura, pivo dobimo, krogel pa ne. Po težkih in mučnih pogajanjih nam je ustregla pod pogojem, da naročimo zaboj piva in po eno skledo ocvrtega piščanca, pomfrita in solate. »Kad se mora, nije težko« V smehu smo pristali na njene pogoje. Dala nam je krogle, prižgala luč in prinesla zaboj piva ter odšla v gostilno. Veselo smo balinali in pili pivo, ko po daljšem času pride natakarica in prinese po eno skledo ocvrtega piščanca, pomfrita in solate ter odide. Šok je bil popoln, vendar smo se složno vdali v usodo ter do zgodnjih jutranjih ur vso zadevo pospravili, kamor je spadala. Pospravili smo krogle, ugasnili luči in odnesli prazno posodo v lokal. Tu pa presenečenje. Natakarica je trdno spala na klopi. Nežno smo jo zbudili, plačali hrano in pijačo, se ji prisrčno zahvalili in odšli veselo proti domu.

Naše prijateljstvo je ostalo, stiki so redkejši, predvsem ob občasnih obiskih, telefonskih pogovorih in obujanju spominov, še posebej na prijatelja Francija in Ivota, ki sta nas vse prezgodaj zapustila.

(Se nadaljuje.)

Viri:

• Anton Založnik

Kraj: Rakek
Datum: 1970
Avtor: Miroslav Juvančič
Zbirka: Miroslav Juvančič
Skenirano: 8. 2. 2024, 18. 3. 2024
Oblika: fotografija