1972 Zelše – Družinski izlet

Julija 1972 se je naša družina odpravila na Cerkniško jezero in v Rakov Škocjan. Vmes smo se ustavili v Zelšah. Na eni od slik je cerkev, na drugi avtor zapisa pred cerkvijo.

Na take izlete smo malico nosili s sabo. Pogosto so to bila trdo kuhana jajca in kruh. Večkrat smo vzeli tudi ribje konzerve, navadno sardelice v olju. Tem konzervam je bil pogosto priložen majčken zložljiv nožiček. Z nekaj truda smo prerezali dovolj pločevine za odprtje. Moja mama je bila prepričana, da najboljše take konzerve dela hrvaška tovarna Mardešić. Ko je kasneje, v sedemdesetih letih, mama z »delovnim kolektivom« trgovske šole obiskala slovensko tovarno konzerv in slovensko tovarno vložene zelenjave, se je izdelkov teh dveh podjetij ogibala. Kolegi živilski strokovnjaki so bili podobnega mnenja, hvalili pa so čistočo v hrvaški Podravki.

Enkrat smo kupili nekaj sovjetskih konzerv, v katerih je bila riba iz Kaspijskega jezera z zelenjavo. Kot malica na pohodu so bile zelo okusne, a jih ne prej ne kasneje v trgovinah ni bilo več. Sem in tja smo vzeli s sabo tudi topljeni sir Zdenka, ki so ga prodajali v okroglih kartonskih škatlah z nalepljenim ženskim obrazom in štiriperesno deteljico. V njih so bili trikotni kosi sira, zaviti v aluminijasto folijo. Sir meni ni bil posebno okusen, bil pa je poceni in imel je daljši rok trajanja.

Naj povem še nekaj spominov na hrano v moji mladosti. Od rojstva živim v Ljubljani.

V prvih razredih osnovne šole smo dobivali za malico oranžni topljeni ameriški »čedar« (cheddar) sir podobne konsistence kot prej omenjeni Zdenka sir. Ta šolski gumijasti sir v velikosti kupčka kart mi ni bil všeč, a s sestro sva bila od doma naučena, da je treba vse pojesti, in to do konca. Čedar in kakav za šolsko malico sta bila pomoč ZDA.

Moja mama, ki sicer ni kupovala margarine, je par let domov nosila velike svetle pločevinke z mehko belo rastlinsko maščobo. To je bila prav tako ameriška pomoč. Na konzervah je pisalo: »Hydrogenated vegetable oil«. Takratne margarine so imele podobno sestavo. Vsi ti izdelki so verjetno vsebovali nezdrave transmaščobe. A tega se takrat (in še nekaj desetletij kasneje) nismo zavedali ne mi ne Američani.

Na šolskem izletu v dolino blizu Ljubljane konec petdesetih smo dobili fižolovo enolončnico, po kateri so plavali kuhani črvički …

Še leta 1967 smo gimnazijci na šolski izlet v Zagreb hrano nesli s sabo. Izjema je bil en sošolec, ki je šel na čevapčiče.

Pri nas doma smo pojedli veliko jajc. Moja mama je prisegala na kmečka jajca. Spomnim se, da sem jo spremljal v park pred železniško postajo. Tam je z več drugimi strankami počakala kmetico, ki je prinesla jajca in surovo maslo (po domače »puter«). Na izletih je mama pogosto spraševala za domača jajca, ki jih ni bilo tako lahko dobiti. Ko pa smo imeli avto, smo ugotovili, da imajo  v Prekmurju in na Dravskem polju domače hrane in tudi jajc v obilju.

Ogromno teh kmečkih jajc sva s sestro pojedla surovih, navadno zmešanih s sveže stisnjeno pomarančo ali limono in malo sladkorja. To je bilo zelo okusno. Težav zaradi tega nisva imela. Nevarni mikrobi  so bili takrat menda samo na lupini in naj bi  zašli v jajca šele kasneje. (Masovna uporaba antibiotikov v reji naj bi pripeljala do bolj nevarnih in agresivnih bakterij.)  Ironija je, da sem nedavno prebral, da telo bolje izkoristi toplotno obdelana jajca kot surova.

V moji rani mladosti (rojen sem leta 1950) sicer pomaranč skoraj ni bilo. Včasih sem dobil v žlici nekaj limoninega soka z malo sladkorja. (V žlici sva s sestro dobivala tudi  ribje olje precej ogabnega okusa, da ne bi bila rahitična. V šoli pa smo dobivali tabletke s fluoridom, ki so bile skoraj gotovo pomoč ZDA.) Kasneje, v šestdesetih letih so pomaranče bile v trgovinah bolj pogoste. Skrivnostno so iz trgovin izginile okrog Božiča in se nato pojavile malo pred Novim letom.

Kak kos suhih mesnin smo včasih dobili pri starih starših v vasi Horjul, ki je slovela po odličnih salamah. Ko smo imeli avto, smo pri kmetu v okolici Vranskega kupili četrt prašiča, ki naj bi ga nam deloma predelali v klobase in salame. (Naš hladilnik je imel le majhen zamrzovalni predal pri -12 stopinj.)  Ker je oče imel težave s srcem in je bil na dieti, smo prosili kmeta, da v salame da čim manj sala. Sam sem predlagal, naj ne dodaja solitra, ker sem prebral, da  se lahko pretvori v škodljive spojine. Rezultat  teh dobrih namenov je bil katastrofalen: rjava, suha vsebina salam …  »Zdrave« suhe mesnine pač ne obstajajo. Potem smo  raje zamrznili kako teletino s kmetov in se skušali ogibati predelanim živilom.

Iz Horjula nam je stric Ernest, ki je imel avto (Škodo),  včasih pripeljal krompir in domača jabolka. Stari oče je imel sadovnjak na precej strmem pobočju. Spomnim se, kako je  pri grabljenju sena v tem bregu naletel na velikega goža.  Vzdignil ga je z lesenimi grabljami in strašil ženske. Potem ga je prestavil v bližnje grmovje. Iz sadovnjaka smo dobili okusne dolenjske voščenke, pa male rumene gambovce, varianto štajerskih mošancljev.

Stari starši so jabolka  skladiščili v nezakurjeni sobi na širokih  policah, ker so imeli hišo zraven potoka in kleti ni bilo.  Mi pa  smo ozimnico hranili v zabojčkih — gajbicah v kleti bloka. Vse to je bilo treba redno prebirati in izločati gnile sadeže.

Ko smo imeli avto,  smo se jeseni odpravili na lov za domačimi neškropljenimi jabolki iz travniških sadovnjakov. Ta jabolka je “stroka” takrat označevala kot “industrijska” in jih je predelovalna industrija odkupovala po minimalnih cenah.  Največkrat  smo šli na Štajersko, pa tudi v okolico Lukovice in  Moravč, na Kozjansko … Kako leto je bilo težko kaj najti. Enkrat smo po dolgem iskanju dobili nekaj nenavadno velikih jabolk v Frankolovem. Večinoma  smo morali sami obirati. Okušali smo lahko veliko raznovrstnost okusov. Razpon sort je segal od ranih do najbolj poznih (bobovec). Moram reči, da sem več neokusnih, prezgodaj obranih   jabolk kupil v trgovinah, kot pa obral na kmetih.

Prispevek je napisal: Peter Legiša.

Kraj: Zelše
Datum: 1972
Avtor: Peter Legiša, Lenča Legiša
Zbirka: Peter Legiša
Skenirano: –
Oblika: datoteka