1975 Planina – Poplavljeno Planinsko polje

Poplavljeno Planinsko polje – s pomočjo prometnih znakov lahko ugibamo, kje so ceste, križišče.

Aprila 1975 smo se z avtom odpeljali gledat poplavljeno Planinsko polje. Pod samo Planino smo bili priča iznajdljivosti prebivalcev, ki so s kolesi prevažali čez plitvo vodo ne samo sebe, ampak tudi potnike. Šli smo tudi do vhoda v Planinsko jamo. Dotok vode je bil impresiven.

Pri naši družini je bila dolgo časa ena sama plača – očetova. Tako smo morali živeti bolj skromno. Živeli smo v Ljubljani, na izlete smo hodili z javnim prevozom. V planinski koči ali gostilni je bil kvečjemu kak malinovec (narejen iz malinovega sirupa) za otroke. Sicer pa smo hrano nosili s seboj. Spomnim se, da smo na šmarnogorski Grmadi malicali kruh in trdo kuhana jajca.

Večkrat smo hodili s prijatelji ali z očetovimi sodelavci. Mamina sošolka, ki je živela v Bohinjski Bistrici, je recimo organizirala tridnevni pohod na Triglav.

Na izlete smo sprva hodili na priljubljene cilje v bližini Ljubljane: Sv. Primož nad Kamnikom, ki smo ga videli z našega okna, Sv. Lovrenc in Grmada nad Polhovim Gradcem, Iški Vintgar, Lubnik in Križna gora nad Škofjo Loko, Ortnek in Sv. Ahac nad Turjakom, Kriška gora nad Golnikom; tudi Rakov Škocjan in Cerkniško jezero … Moja mati je bila bolj nemirnega duha in je rada šla iz mesta. Želela si je tudi bolj oddaljene cilje: Goriška brda, Prekmurje (to zadnje smo lahko uresničili šele z avtom). Oče si je hotel ogledati kraje iz svoje mladosti. Blizu Šmarja-Sap, kjer je svoj čas učiteljeval moj papa Henrik, naju je z očetom namočil dež in sva se potem pri očetovih znancih sušila ob peči. Na izletu smo recimo od daleč videli ruševine gradu ali neznano cerkvico na hribu in to je bil cilj naslednjič. Zelo uporabna za izbiro izletov je bila knjiga »Slovenija, Turistični vodnik«, izdana leta 1964, Napisal jo je France Planina.

Okrog 1970 je oče dobil honorar za dolgoletno delo pri Zgodovini slovenskega slovstva. S tem denarjem je kupil Renault 4, »katrco«, ki so jo prav takrat začeli sestavljati v Litostroju. Vozil sem najprej jaz, ki sem že imel izpit, potem tudi sestra. Spomnim se, da smo takrat v Žužemberku prvič šli na kosilo v gostilno. Za kosilo zunaj je bila najbolj zainteresirana mama, ki se je malo naveličala gospodinjstva. Ampak tudi kasneje smo pogosto imeli malico s seboj. Zdaj smo si lahko privoščili več ciljev, tudi bolj oddaljenih. Zvedeli smo, da so v Mačah pri Preddvoru obnovili lepe freske, pa smo se odpeljali gledat.

V Suhi krajini smo pozimi pri neki hiši kupili pleteno košaro. Tla so se ravno malo odtajala, in ko sem hotel speljati, je avto le drsel vstran proti plitvi jami na travniku. Tako sem šel nazaj v hišo in dva krepka fanta z domačije sta pomagala avto poriniti nekaj metrov nazaj, kjer so kolesa prijela. Sicer pa smo se vozili tudi v snegu. Originalne gume na katrci so bile kar uporabne tudi pozimi.

Nevarnost so bile glavne prometnice. Za tovornjaki so se nabirale kolone, na vsakem klancu so težka vozila še dodatno omagala. Prehitevanje s šibkim motorjem katrce je bilo hudo tvegano. Enkrat sem jo pri Senožečah poceni odnesel z zmečkanim blatnikom, ko sem se med prehitevanjem stisnil ob tovornjak. Nasproti mi je namreč pripeljal spregledan avto, skrit v nižjem delu valovite ceste. Smrti na cesti je bilo štirikrat toliko kot danes. Varnostne pasove za katrco sem kupil v Trstu; montiral sem jih brez težav sam.

Križišče

Začetek Planine, krajevna tabla

Takrat so za potrebe telefonije postavljali takšne drogove. Na drugi strani so bili v vodi.

Most preko Unice – jezero, ki je nastalo zaradi poplave, se je začelo prelivati preko ceste.

Najprej je čez vodo na štangi prepeljal punco.

Odpeljal se je nazaj po naslednjega.

Na vrsti je bil fant.

Potem pa so že nastopali.

Divja moč Unice.

Žaga pri Planinski jami.

Prispevek je napisal: Peter Legiša.

Kraj: Planina
Datum: april 1975
Avtor: Peter Legiša
Zbirka: Peter Legiša
Skenirano: —
Oblika: datoteke