1870 Cerknica – Tabor v Cirknici na Notranjskem, plakat

Prebiral sem številne vire (od časnikov, do strokovnih in znanstvenih prispevkov), ki so govorili o enajstem po vrsti taboru v Cerknici, nikjer pa nisem naletel na vabilo na ta tabor. Pa sem na Miklavžev dan na dLib.si odprl portal slike in med 29.500 slikovnih virov, čisto slučajno naletel na lepak in plakat, ki vabita Slovence na Tabor v Cirknici na Notranjskem pri vsacem vremenu dne 12. junija 1870, ob 4. uri popoldne.

Takole je Taborov odbor vabil na Tabor v Cirknici:
Slovenci! Od blizu in daleč pridite k temu shodu v obilnem številu, da bodo tem veljavnejši naši sklepi in da se vredno pridružimo slovenskim bratom, ki so dozdaj že taborovali pod milim nebom. Živela zedinjena Slovenija!

Poleg vseslovenskih narodno-političnih zahtev:
– zedinjenje vseh Slovencev v eno politično celoto;
– vpeljava domačega jezika na slovenskej zemlji v vse uradnije i šole;
– razširjanje samouprave pri občinah,

so obravnavali številne aktualne lokalne življenjske gospodarske probleme, ki so jih težili:
– prošnja za konečno rešenje obravnav v gozdnih servitutnih zadevah;
– prošnja za preskrbovanje hitrejših odtokov voda nastajajočih v Cirkniškej i Planinskej ravnini;
– prošnja za znižanje voznine na železnici od nekterih reči.

O problematiki gradnje in vzdrževanja cest smo že govorili, pa se tokrat dotaknimo Prošnje za znižanje voznine za les, vino in premog na železnici, ki kaže, kako pomembno je bilo trgovanje s temi artikli za Notranjce, ki so se, preden je bila speljana železnica, ukvarjali s tovorništvom kot dodatnim zaslužkom.

Malo več prostora pa bomo namenili gozdnim služnostim oziroma servitutom.
Pa si najprej poglejmo kaj so sploh bile služnostne pravice.

Okrog 800 let so imeli v gosposkih gozdovih podložniki servitutne pravice (služnosti). Delile so se v dve kategoriji.

Prva kategorija gozdnih služnosti je obsegala pravice do:
– lesa za svoje potrebe od kurjave do gradbenega lesa, lesa za pohištvo in orodja, ponekod tudi pravico do lesa za prodajo;
– lubja;
– smolarjenja;
– navrtavanja dreves za drevesne sokove;
– listja za steljo;
– kleščenja dreves za steljo in krmo;
– gozdne paše;
– svinjske paše;
– košnje;
– nabiranja zelišč, korenin, rož;
– nabiranja gozdnih sadežev in gob;
– izkoriščanja kamnolomov in peskokopov;
– kopanja gline;
– lov in ptičji;

Druga kategorija gozdnih služnosti:
– napeljava in črpanje vode;
– napajanje živine;
– uporaba poti in cest;
– ribji lov;
– splavljanje lesa.

Ko je les pričel pridobivati na svoji vrednosti, je gosposka skušala določene pravice omejiti. Nastajali so spori.

Po zemljiški odvezi leta 1848 se v gozdovih ni nič spremenilo, šele po letu 1853 se je počasi s številnimi zapleti začel odkup služnostnih pravic. Okoli polovico gozdov je prešlo v last sosesk, ki je pozneje v pretežni meri s podrobno delitvijo prišla v last kmetom, polovico servitutov prostih gozdov pa je ostalo v veleposestniški lasti. Odkup gozdnih služnosti je potekal zelo počasi, pogosto v korist bolje usposobljenih veleposestnikov in še do konca 19. stoletja ni bil v celoti zaključen. Svobodni kmet se je čutil upravičenega, da vzame iz še nerazdeljenega gozda čim več, veleposestnik pa je spet iz gozdov iztržiti kar največ. Vse to pa je plačeval gozd.

Na območju gospostva Haasberg, Mali grad pri Planini in Predjamski grad, s skupno površino 18.913 ha, je bila delitev med veleposestniške in skupne kmečke gozdove opravljena okoli leta 1872 (1870–1880). Na tem posestvu je imelo servitutne pravice 2.260 kmetov in 712 kočarjev (bajtarjev, kajžarjev). Vrednost servitutov je bila ocenjena na 4.800.000 kron. Za to vrednost so morali kmetom iz okoliških vasi odstopiti 9.050 ha gozda, kar je bilo približno polovico površine gospostva, 9.863 ha pa je ostalo graščini. Kmetje pa so zahtevali razdelitev skupnih gozdov, ki jo je odobril zakon leta 1887. Tako so poleg kmetijskih površin končno prešli v individualno last tudi gozdovi.

Zanimivo je uspešno pravdanje Unčanov s Haasberško graščino za servitutne pravice. Unčani so pooblastili svojega razgledanega vaščana, gospoda Antona Jeršana, da se je pravdal s Planinsko graščino ´Haasberg´ za pašniške in gozdne servitutne pravice cele soseske. Takole je zabeleženo v kroniki ljudske šole Unec:

Leta 1861 so prišli tako daleč, da je morala graščina s pogodbo odstopiti Unčanom v last vse pašnike, ki so pod Unško katastrsko mapo sodili. Soseska pa je dolžna od njih davke plačevati. Ko pa je gospod Jeršan videl, da namerava graščina le tiste prostore za pašnike odmeriti, ki so bili samo z grmovjem obraščeni, v mapah pa meje pašnikov daleč v gozd segajo, ni pustil kratiti pravic svojih sovaščanov po nobeni ceni. Najeli so torej na soseskine in graščinske stroške c. k. geometra, da jim je pokazal prave mejnike. Na to opiraje se, terja g. Jeršan od graščine tudi ostali kos gozda, ki je pod pašnike bil merjen, in posrečilo se mu je tudi, da ga je dobil. Na ta način pridobi si Unška soseska po bistroumnosti in neumornem prizadevanju g. Jeršana mnogo lepega in veliko vrednega lesovja. Leta 1863 nasvetuje gospod župan srenjskim odbornikom po gozdarski postavi posekati iz pašnika ’Cerovca’ ves debelejši les, kar ga je bilo za stavbo šole potrebnega se je obdržalo, vse drugo razprodalo in z zbranim denarjem naj bi se nova šola zidala. Za les prodan na dražbi so dobili 6.750 goldinarjev. Kmalu potem jim naznani veselo novico, da se mu je posrečilo tudi prav primeren prostor za šolo dobiti. Pregovoril je namreč Miha Matičiča vulgo Mekina, posestnika s pol grunta tik nad cerkvijo stoječo hišo št. 77, da se je odločil prodati hišo in zemljišče. Ob žegnanju 13. novembra (sv. Martin) 1864 bila je šola po prečastitem gospodu Jurju Volcu, ljubljanskem korarju vpričo vseh faranov slovesno s sveto mašo in primernim govorom blagoslovljena.

In ta šola, danes poimenovana Podružnična šola Rudolfa Maistra Unec, še danes uspešno vzgaja mlade rodove.

Pa se povrnimo k cirkniškemu taboru. Takole je poročal SLOVENSKI NAROD 21. 6. 1870, ŠT. 71:

Iz Ljubljane je šel zjutraj ob šestih poseben vlak in peljal s sabo kacih 350 0seb; med njimi je bilo 60 Sokolovcev v popolni društveni obleki in mnogo pevcev narodne čitalnice s zastavami; pridružilo se je tudi posebno mnogo gospej in gospodičin. Na borovniškem kolodvoru je čakalo na vlak veliko kmečkih prebivalcev z Vrhniško godbo in z jako lepo zastavo. Godba in zbrano občinstvo vse se je pridruži ljublj. Taboritom. V Logatcu se je vlak 20 voz že popolnoma napolnil; in na zadnji postaji v Rakeku je iz vlaka izstopivše pozdravilo mnogobrojno ljudstvo; in šli so združeni med petjem in godbo na okinčenih vozeh in prišli okoli 10 ure v zali cirkniški trg. Že takrat in celi dan potem prihajalo je ljudstvo v celih procesijah od blizo in daleč; ob eni uri popoldan prišli so »Sokolovi« Postonjske in ob poli štirih Planinske podružnice s zastavami spremljevani od mnozih mestjanov. Naenkrat je bilo čez 10.000 ljudi skupaj. Naredil se ni tudi najmanjši nered; vsi so bili enih misel, enega duha – vsi le Slovenci.

Realna ocena je bila, da se je tabora v Cerknici udeležilo okoli 8.000 udeležencev.

Zgleda tudi, da smo našli prostor, kjer je leta 1870 potekal Cerkniški tabor. Na prispevek 1870 Cerknica – Spominska značka cerkniškega tabora (1. 9. 2024) smo dobili komentar: Tabor je potekal v Cibavi ogradi nad današnjim Peščenkom.

Miloš pa sedaj dodaja: Cibava ograda nad Peščenkom je 50 m nad našo hišo, sedaj je tam še vedno ograda, znotraj nje je ena hiša. Tako so udeleženci tabora ob poslušanju narodnozavednih govorcev imeli čudovit pogled na trg Cerknico, znamenito Cerkniško jezero in z gozdom obrasle Javornike, na tiste gozdove nekdanjega haasberškega gospostva, v katerih so imele okoliške vasi služnostne pravice, in za pravično rešitev le-teh so si še na taboru 12. junija. 1870 prizadevali.

Viri:

• 1. Perko, F. 2008, Vasi v objemu železnice
• 2. https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-OTD2AIZK/53f5a2d1-940c-4082-93e3-0acb09bacc88/PDF

Kraj: Cerknica
Datum: 12. junij 1870
Avtor: —
Zbirka: dLib.si
Skenirano: —
Oblika: datoteka