Skip to content

1962 Babno Polje – Strašilo z italijansko čelado

17. 11. 2015

19_129-001Strašilo so postavili na njivi v Babnem Polju. Sliko je poleti 1962 posnela Fanči Šarf, hranijo pa jo v Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani, kjer so nam jo prijazno posodili.

Takih čelad in druge vojaške opreme je bilo še v petdesetih in šestdesetih letih dvajsetega stoletja veliko po vaseh in ljudje so jih ob splošnem pomanjkanju dobrin domiselno uporabili na različne načine. Zlasti veliko je bilo po hišah v rabi vojaških odej in postelj, ki so jih ljudje prinesli iz opuščenih bunkerjev, tudi (skritega) orožja, otroci pa so stikali za strelivom, zato se je še vedno zgodila tudi kakšna nesreča.Čeladam so največkrat prinetali nastavek in pritrdili lesen ročaj ter iz njih naredili velike zajemalke – šiefarce za gnojnico, malto ali beton. Tudi pri nas smo jo imeli na gradbišču. Tukaj je vojaška čelada postala pokrivalo možaka na sliki, ki varuje njivo. Ustvarjalec strašila je navzkriž zbil močnejši kolec in lajšto za roke, napolnil vrečo s slamo in ji z ogljem narisal obraz, nataknil na lajšto rokave poderánega površnika in ga spredaj spel z nekaj velikimi šivi, saj je gumbe, kolikor jih je še bilo, gospodinja odrezala in shranila za drugo potrebo. Strašilo je dobilo še prste iz trakov, ki so migljali v vetru in odganjali požrešno žival. Ta je potem zaman cedila sline po sočni pesi na njivi. In najbrž je strašilo vsaj na začetku oddajalo tudi vonj po človeku …

Postava na sliki je prava mala umetnina, mirno bi jo lahko razstavili v kakšni sodobni galeriji. Tam bi protestirala proti vojni, pozivala k miru in sporočala o Babnem Polju in njegovi tragediji, ki so jo povzročili vojaki v natanko takih čeladah. Tudi tukaj ni tiho, le poslušalcev ima bolj malo, ko pripoveduje, da je Babno Polje preživelo, da gre življenje dalje, da je treba jesti, če hočeš delati in da brez dela ni jela … Zato pa odganja divjad z njive pese, ki mora ostati in se zrediti za male babnopoljske preščke, da bodo veliki in debeli in bodo dali zabelo in meso družini v mrzli zimi … Koliko špeha bodo imeli: tri, štiri ali pet prstov na debelo? Upajmo, da so ješči in ob zakolu ne bodo osramotili gospodinje z le borno maščobno oblogo. Kako bodo pa ljudje delali, če hrana ne bo dovolj zabeljena?! Zelje, če ni klobase ali ocvirkov poleg, se samo na rebra obesi, moči pa ne da nobene! Kdo je kriv, če so prašiči kumrni?! Najbrž zanikrna in nesposobna gospodinja – kdo pa drugi … Tudi zato je žrtvovala vrečo in stari površnik, kajti če ne bo krme, ne bo špeha. Že res, da bi srno ali jelena lahko tudi skrivaj počili in pojedli, a ne tako blizu vasi, kazni so prehude … Saj bo cunje, če ne bodo razpadle, shranila za drugo leto, pa bo. Čelada bo pa še za dolgo.

19_129Videti je kot bi bila slika posneta nekje v Bukovici, tam kjer zdaj stojijo hiše … In mimo njive nekam pelje kolovoz …, mogoče na Zavode ali v Gaspudov kjouderc ali k Volčji jami … Babno Polje je polno skrivnostnih prostorčkov, kjer bivajo zgodbe in njihovi mitični junaki … Če domačih ni dovolj, pa pride iz Hrvaške še Baba Roga na obisk …

Slovarček:

  • šiefarca: zajemalka
  • lajšta: letev
  • poderán: obrabljen, strgan
  • preščki: prašički
  • kumrn: suh, shiran

Kraj: Babno Polje
Datum: 1.-15. 8. 1962
Avtor: Fanči Šarf
Zbirka: Slovenski etnografski muzej, Teren 19, F0000019/129
Skenirano: neznano (Slovenski etnografski muzej)
Oblika: skenirana datoteka

Dodajte komentar

%d bloggers like this: