1956 Velike Bloke – Otroci na vrtu

Kaj je to televizija ali telefon nismo vedeli, da bi doma imeli pralni stroj ali hladilnik ni bilo za mislit, računalniki še niso bili izumljeni. Tudi traktorjev, kosilnic, nakladalk in puhalnikov za seno v vasi ni bilo. V hlevih so bili bloški voli in druga živina, pa zajci, kokoši … V dolgih bloških zimah smo se greli ob štedilniku v kuhinji ali na krušni peči v hiši. Kljub temu pa nam ni pravzaprav ničesar manjkalo. Vsaj da bi mi, otroci v tistem času vedeli ne. Starši, stari starši, strici in tete so bili doma ali blizu in v teh razširjenih družinah smo živeli, po svojih močeh smo morali delati in se ob delu in šoli učiti za življenje. Veliko smo se ob delu, druženju in igri učili od starejših vrstnikov, sosedov in sorodnikov. Nedeljski popoldnevi pa so bili samo naši, saj so bili dopoldnevi največkrat namenjeni obisku maše pri Fari. Še to. V vasi smo imeli otroci na voljo eno pravo usnjeno žogo, bila je spravljena pri Mazejevih in ob nedeljah smo se lahko igrali z njo! V domu JLA je najbrž že bil kino ob nedeljah popoldne, a otroci nismo še smeli tja.

Najbrž je bilo torej nedeljsko poletno popoldne, ko je fotograf na enem od vrtov zbral skupino otrok iz Velikih Blok. Ena od mam je deklicam uredila mašne v laseh in ing. Jože Koren, Petronov zet iz Maribora, fotografski začetnik, je ovekovečil skupino. Začetnik sem dodal zato, ker je eno deklic komaj videti. Verjetno je bil to dan bloškega žegnanja 15. avgusta. Ta dan takrat ni bil državni praznik in se je žegnanje preneslo na prvo naslednjo nedeljo.

68 let je od tega slikanja, smo približno istih let, vsi so še živi, vse poznam.

• Spredaj stoji Lojze Dobravec – Klančarjev, takrat star dobri dve leti,
• za njim so od leve Francka Hiti – Zogarjeva, 7 let,
• delno se vidi Marija Zakrajšek – Koščakova, 6 let,
• Marija Dobravec- Klančarjeva, 6 let,
• Marija Hiti – Zogarjeva, 8 let in
• Vladimira Anzelc – Petronova, 5 let.
• Zadaj stoji Jože Zakrajšek – Koščakov, 7 let.

Življenjske poti so otroke zanesle v druge kraje, le Vladimira si je z Brankom Kraševcem iz Metulj dom in družino ustvarila doma. Zogarjeva Francka se je poročila na Studeno, njena sestra Marija v Ljubljano, Klančarjeva Marija je v Logatcu, Koščakova Marija v Harijah, njen Brat Jože pa v Loški dolini. Vsi so upokojeni, imajo družine, otroke, vnuke, pravnuke …

Posvetimo pa se malo več Klančarjevemu Lojzetu, ki je bil v času slikanja najmlajši. Lojze se je po končani osnovni šoli leta 1968 vpisal v versko srednjo šolo Želimlje, ki takrat kot zasebna šola še ni bila javno priznana. Za priznanje srednješolske izobrazbe so morali dijaki te šole po vsakem letniku opraviti tudi izpite na Gimnaziji Poljane. Nato se je po pripravah – noviciatu vpisal na Teološko fakulteto v Ljubljani. Velik vpliv na to njegovo odločitev naj bi imel g. Mirko Žerjav, l. 1919 na Blokah rojeni duhovnik, salezijanec, pravi model ljudskega župnika in dušnega pastirja. G. Žerjav je bil tudi svetovno priznani rokohitrec in je kot predstavnik Jugoslavije sodeloval na svetovnih kongresih čarodejev! Te njegove spretnosti so navduševale široke množice ljudi.

Teologija v tistih časih še ni bila članica Ljubljanske univerze in je bil zato Lojze ob teološki fakulteti vpisan tudi na Filozofsko fakulteto, kjer je končal študij italijanščine in nemščine. Teološke študije je nadaljeval v Torinu, kjer je šolanje tudi zaključil. Leta 1980 ga je škof Šuštar posvetil v duhovniški stan.

Lojze se je kot član reda salezijancev posvetil izobraževanju mladih, posebej pa razvoju izobraževalnega centra Želimlje, kjer je bil tudi profesor in ravnatelj. Ta šola je po osamosvojitvi Slovenije postala prva javno priznana zasebna šola. S 36 leti je Lojze postal najmlajši salezijanski inšpektor za Slovenijo, Koroško, in zamejsko Primorsko, ob tem pa tudi za velik del nekdanje Jugoslavije. Sledila so njegova rimska leta. Kar 16 let bil spiritual – duhovni vodja štirih salezijanskih izobraževalnih ustanov v Vatikanu. Ker salezijanci za vatikansko državo upravljajo tudi veliko območje, imenovano katakombe Sv. Kalista, ki segajo v prva stoletja krščanstva, ko je bilo to od Rima še preganjana vera. Lojze je bil vodja tudi tega “podjetja”. V njegovem času so sanirali to celotno območje, zato se je pogosto srečeval z rimskimi župani in visokimi predstavniki Vatikana. Vatikanu pripadajo vsi dohodki, salezijanci pa morajo to urejati, kot se spodobi in je predpisano. Ve se torej, kje je blagajna! V času Lojzetovega službovanja v Rimu je območje katakomb Sv. Kalista postalo ena najbolj obiskanih rimskih znamenitosti. Tudi 10.000 obiskovalcev na dan!

Ko je Lojze lani dopolnil 70 let, se je vrnil v Slovenijo. Postal je pomočnik g. Petra Končana, ki je vodja slovenskih salezijancev na Rakovniku pri Ljubljani oz. Inšpektor inšpektorija sv. Cirila in Metoda Ljubljana, kot se ta položaj uradno imenuje. Salezijanski katoliški red, ki ga je l. 1859 ustanovil sv. Janez Bosko, ima pri nas poleg ostalih župnij v upravljanju tudi župnijo Cerknica.

Ob vsem tem je Lojze ostal pravi Bločan. Ponosni in veseli smo, kadar ob bloškem žegnanju prisostvujemo njegovi maši. Seveda je lepo tudi druženje po maši, ko po duhovni hrani z dobrotami domačih gospodinj in kapljico primerno poskrbimo tudi za telo.

Viri

• France Dobravec – Klančarjev, Vel. Bloke
• Vladimira Kraševec – Petronova, Vel. Bloke
• Wikipedija

Kraj: Velike Bloke
Datum: poletje 1956
Avtor: ing. Jože Koren, Maribor
Zbirka: Vladimira Kraševec – Petronova, Vel. Bloke
Skenirano: 24. 10. 2024
Oblika: fotokopija fotografije