1921 Rakek – Slavnostni vlak na Rakeku ob odhodu Italijanov, 26. februarja 1921

Na fotografiji objavljeni v beograjskem časniku Ilustrovani list, 24. III. – 31. III. 1921, št. 12, je slavnostni vlak na železniški postaji Rakek 26. februarja 1921. Pred okrašeno lokomotivo se je fotografirala skupina udeležencev prve vožnje iz Ljubljane v osvobojene kraje Logatec in Rakek. Fotografijo je posnel Milan Brinšek, železniški uradnik iz Laškega.

Da gre res za Rakek dokazujeta kamnita stena in kupi lesa v ozadju lokomotive. Pri gradnji železniške postaje so se morali zariti globoko v hrib Srnjak, da so ustvarili dovolj ravnega prostora za vse potrebne tire na postaji in obsežen rampni prostor. Med progo in hribom Srnjak je bilo zelo veliko prostora za rampo, ki je bila namenjena za raztovarjanje številnega vojaštva, ki je poleti prihajalo na vežbe v naše kraje od tu pa naprej v zaledje in za skladiščenje velikih količin lesa, ki so na Rakek prihajale iz Loške doline, Snežnika, pa do Prezida in naprej na Hrvaškem, Bloške planote, pa ribniškega območja in seveda bližnjih Javornikov. Rakek je bil središče lesne trgovine na Notranjskem.

Nadučitelj in vodja šole na Rakeku Teodor Schuller je v kroniki takole zabeležil odhod Italijanov iz občine Rakek:

Šolsko leto 1920/21
Odhod Italijanov in dohod Jugoslovanov na Rakek
Dne 26. februarja 1921 so zapustili Italijani naš šol. okoliš. Na ta dan se je pripeljal na Rakek z zelenjem okrašeni vlak iz Ljubljane in je jugoslovanska oblast zauzela v last občino Rakek. Ta dan ni bilo pouka; učiteljstvo in šol. mladina so pričakovali prihod tega vlaka na kolodvoru. Vsa vas je bila v zastavah vladalo je po vasi občno veselje in praznično razpoloženje. Italijani so se začasno umaknili do podanka Javornikov ter so zasedli črto prav blizu naše vasi.
Stari kraj. šol. svet zopet upostavljen
Vsled odloka višjega šol. sveta v Ljubljani z dne 12. marca t. l. št. 3490 je bil po Italijanih upostavljeni kraj. šol. svet razpuščen in zopet upostavljen stari kraj. šol. svet iz leta 1913.

Zapis o odhodu Italijanov iz občine Rakek je opravil bolj po vojaško in asketsko, brez vsakega žara in navdušenja, nadučitelj in vodja šole na Rakeku Teodor Schuller. Nobenega pravega narodnozavednega navdušenja in veselja, ki se je dogajalo na železniški postaji in po Rakeku ne veje iz tega zapisa v šolski kroniki. Pa je bil ta gospod nadučitelj in vodja šole na Rakeku kar 18 let, od 4. avgusta 1904 do 14. septembra 1922; med drugim vso prvo svetovno vojno, pa tudi ves čas, ko so naše kraje zasedali Italijani in še leto in pol po tem, ko je rakovška občina prišla pod Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. Precej nenavaden je ta njegov zapis.

Prva svetovna vojna se je končala, na območju nekdanjega Avstro-Ogrskega cesarstva so nastajale nove države. Pričel se je boj za njihove meje. Na eni strani je general Rudolf Maister s svojimi borci priboril Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev Maribor in okolico ter del Koroške, na zahodni meji pa so slovensko ozemlje vse do naših krajev zasedli Italijani. 13. novembra 1918 je bil za naše kraje žalosten dan, nenadejano so nas okupirali Italijani. Veliki so vedno trgovali z malimi narodi. Po tajni pogodbi Italije s Francijo, Anglijo in Rusijo (1915) so bila Italiji obljubljena obsežna ozemlja (med njimi tudi naša Primorska), če pristopi k silam Antante in napove vojno Avstro-Ogrski. Italija je to storila in leta 1915 se je odprla soška fronta. Po zmagoslavju sil Antante je Italija zasedla obljubljena ozemlja. Takole je v kroniki šole na Uncu zapisal nadučitelj:

Dne 13. novembra 1918 je došel na Unec prvi italijanski okupacijski oddelek. Načelnik krajevnega narodnega odbora za občino Rakek je bil Frančišek Gornik železniški uradnik na Rakeku. Varnostno službo v občini je opravljala narodna straža do prihoda italijanskega okupacijskega oddelka, nakar sta se narodni odbor in narodna straža razpustili. Italijansko armadno vodstvo je odredilo oddajo orožja s strani civilnega prebivalstva, je zaprlo okupacijsko ozemlje z bodečo žico s prepovedjo prekoračenja tega ozemlja brez uradnega dovoljenja …

Podobno je zapisal v šolsko kroniko tudi nadučitelj na Rakeku. Dve leti, tri mesece in trinajst dni so naši kraji živeli pod italijansko okupacijo, dokler nas ni predsednik jugoslovanskega dela razmejitvene komisije med Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev in Kraljevino Italijo, general Rudolf Maister z odločno akcijo rešil te nesrečne italijanske okupacije. Pa si še enkrat poglejmo to odločno Maistrovo potezo:

Na seji dne 24. februarja dopoldne je italijanska delegacija predlagala, da se takoj razdeli Rapallska mejna črta na predele, kjer bi naši in njihovi maperski odseki čimprej začeli s skupnim podrobnim merjenjem. Jaz sem ta predlog odklonil in zahteval, da Italijani predvsem evakuirajo ozemlje tokraj Rapallske črte, to je, da se italijansko vojaštvo in vsa druga italijanska uprava umakne čez Rapallsko črto na italijansko stran. Italijanska delegacija se je temu uprla, češ, da nimajo za take važne ukrepe potrebnega pooblastila. Jaz sem nato izjavil, da se moja delegacija tako dolgo ne more udeležiti nobene seje, dokler italijanska delegacija ne sprejme mojega evakuacijskega predloga. Popoldne so se Italijani udali.

Drugi dan sta imeli razmejitveni delegaciji s pooblaščenci deželne vlade in železnice skupno sejo, na kateri so določili 26. februar za odhod italijanskih oblastev z našega ozemlja in oddajo njihove uprave našim. Ljubljansko ravnateljstvo Južne železnice je pripravilo za ta dan poseben vlak, ki je odpeljal obe razmejitveni delegaciji, predstavnike vlade in drugih oblastev v Logatec in na Rakek. Vlak je bil ves v vencih, trakovih in zastavah, lokomotiva pa je imela na belih prsih napis: I. vožnja v osvojeno ozemlje. Živeli osvobodeni bratje!

Takole pa je poročal o prihodu slavnostnega vlaka na Rakek časnik Slovenec 27. februarja 1921:

Deset minut pred 1. uro popoldne je dospel posebni vlak na Rakek. Čudovit prizor! Dočim je prevladoval v Logatcu povečini ženski in mladi narod, so bili na zadnji jugoslovanski postaji zbrani skoro sami zreli, kremeniti možje. Pozdravljali so došle zastopnike naših oblasti z velikim navdušenjem. Župan rakovske občine Jože Steržaj je pozdravil generala Maistra in dvornega svetnika Kremenška. Pozdravili so nadalje cerkniški dekan g. Juvanc, sodn. Svetnik dr. Matija Lavrenčič in načelnik požarne brambe iz Unca Mršek.

Nato se je razvil veličasten sprevod z obema godbama (Godba dravske divizije in Godba Jugoslovanskih železničarjev op. Perko), narodnimi nošami in z logaškimi Orli in Sokoli po Rakeku. Navdušenje prebivalstva je bilo veliko. Medtem so jugoslovanske oblasti od italijanskih prevzele posle. Posebni vlak, ki je ob 2. popoldne odpeljal nazaj proti Logatcu, je odpravil že jugoslovanski uradnik. Italijanski napis na rakovski postaji »Recchio« je že pred odhodom jugoslovanskega vlaka izginil s poslopja.

Rakovska postaja, kakor tudi vse druge – posebno logaška je kazala očitne znake umazanosti. Očitno je bilo, da pisarniški in drugi prostori na postaji že od leta 1918 niso bili več očiščeni.

Povratek

Še lepše ko sprejem je bilo slovo z Rakeka. Kmečki fantje so zapeli pred sallonskim vozom posebnega vlaka nekaj lepih slovenskih pesmi. Med urnebesnimi klici: »Živela Jugoslavija!« je vlak odpeljal nazaj proti Planini. V Planini je vlak dalje časa stal. Gostje posebnega vlaka so bili priča, kako so jugoslovanski fantje odstranjevali italijanske napise s postajnega poslopja.

Za zasluge, da je Rakek prišel pod Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev, je Občina Rakek podelila generalu Rudolfu Maistru posebno diplomo.

Kraj: Rakek
Datum: 26. februar 1921
Avtor: Milan Brinšek
Zbirka: Tone Jerina Logatec
Skenirano: —
Oblika: datoteka