1921 Ljubljana-Rakek – Slavnostni vlak razmejitvene komisije, 26. februar 1921

Okrašena lokomotiva prvega jugoslovanskega vlaka v svobodnem Logatcu z napisom:
I. VOŽNJA V OSVOJENO OZEMLJE. ŽIVELI OSVOBODENI BRATJE!

Kar nekaj časa sem iskal fotografije, za naše kraje pomembnega dogodka, ko so po dobrih dveh letih po koncu prve svetovne vojne Italijani zapustili naše kraje, ki so 26. februarja 1921 prišli pod Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. Po takratnih časnikih (Jutro, Slovenec, Slovenski narod, Edinost – Trst, Goriška straža, Jugoslavija …) so bili objavljeni teksti o tem, kako je 7.000 prebivalcev področja od Logatca do Rakeka veselo pričakalo dan, ko so bili priključeni matični domovini. Nikjer pa ni bilo o tem dogodku nobene fotografije. Ta dogodek je bil pomemben tudi za predsednika jugoslovanskega dela razmejitvene komisije med Kraljevino Italijo in Kraljevino SHS, generala Rudolfa Maistra, saj je 26. februarja 1921 prešel od Italije v SHS tudi njegov drugi dom, Sebenikarjeva hiša in posestvo na Uncu. Po fotografijah tega dogodka sem poizvedoval po vseh muzejih in arhivih po Sloveniji, pa sem dobival le odgovore, da o tem dogodku nimajo nobene fotografije. Ves obupan, sem na kraju na spletni strani dLib.si odprl Ilustriran list Plamen, Ljubljana, dne 11. marca 1921 in presenečen ter hkrati presrečen opazil šest fotografij prihoda okrašenega slavnostnega vlaka z razmejitveno komisijo iz Ljubljane do Logatca in Rakeka 26. februarja 1921, ko so Italijane zamenjali vojaki in uslužbenci Kraljevine SHS.

Za razumevanje gornjega dogodka si poglejmo zapis generala Rudolfa Maistra, ki je bil 22. februarja 1921 imenovan za predsednika jugoslovanske razmejitvene delegacije. Jugoslovanska in italijanska razmejitvena delegacija sta imeli seje v srebrni dvorani hotela Union v Ljubljani. Takole zapiše general Maister:

Na seji dne 24. februarja dopoldne je italijanska delegacija predlagala, da se takoj razdeli Rapallska mejna črta na predele, kjer bi naši in njihovi maperski odseki čimprej začeli s skupnim podrobnim merjenjem. Jaz sem ta predlog odklonil in zahteval, da Italijani predvsem evakuirajo ozemlje tokraj Rapallske črte, to je, da se italijansko vojaštvo in vsa druga italijanska uprava umakne čez Rapallsko črto na italijansko stran. Italijanska delegacija se je temu uprla, češ, da nimajo za take važne ukrepe potrebnega pooblastila. Jaz sem nato izjavil, da se moja delegacija tako dolgo ne more udeležiti nobene seje, dokler italijanska delegacija ne sprejme mojega evakuacijskega predloga. Popoldne so se Italijani udali.

Drugi dan sta imeli razmejitveni delegaciji s pooblaščenci deželne vlade in železnice skupno sejo, na kateri so določili 26. februar za odhod italijanskih oblastev z našega ozemlja in oddajo njihove uprave našim. Ljubljansko ravnateljstvo Južne železnice je pripravilo za ta dan poseben vlak, ki je odpeljal obe razmejitveni delegaciji, predstavnike vlade in drugih oblastev v Logatec in na Rakek. Vlak je bil ves v vencih, trakovih in zastavah, lokomotiva pa je imela na belih prsih napis: I. vožnja v osvojeno ozemlje. Živeli osvobodeni bratje!

Ob pol deveti uri 26. februarja 1921 je zapustil ljubljanski glavni kolodvor poseben vlak, lepo z zelenjem in zastavicami ozaljšan in se podal na pot do Logatca in naprej do Rakeka. V vlaku je bil general Maister in drugi člani obeh delegacij razmejitvene komisije, mnogo drugih javnih funkcionarjev in dve godbi: divizijska in železničarska. Kolodvor je bil nabito poln občinstva, ki je živahno pozdravljalo prvi vlak v osvojeno logaško ozemlje.

Slovenec 27. februarja 1921 je med drugim poročal:

Ta posebni vlak je bil določen zastopnikom vseh oblasti, ki so imele prevzeti po rapalski pogodbi priznano nam od Italijanov zasedeno ozemlje in železnico do Rakeka. Na ljubljanskem glavnem kolodvoru so se zbrali za ta vlak vsi za to kompetentni oblastni faktorji, ki so potem izvedli prevzem železniške, politične in carinske uprave. Med drugimi zaznamujemo sledeče osebnosti: General Maister kot predsednik jugoslovanske razmejitvene komisije s svojima članoma generalštabnim polkovnikom Milanom Ječmenovićem in pehotnim polkovnikom Aleksandrom Daskalovićem. Za italijansko delegacijo general Vacchelli. Nadalje večje število jugoslovanskih višjih in nižjih častnikov ljubljanske garnizije. Deželno vlado je zastopal dvorni svetnik Kremenšek. Ker je južna železnica glede javnega prometa bila pri predaji najbolj interesirana, so odšli s tem posebnim vlakom številni zastopniki obratnega ravnateljstva, od katerih omenjamo gospode: ravnatelja ing. Šego, centralne nadzornike dr. Faturja, inž. Schnellerja, inženirja Ogrinca in Al. Preglja, dalje višja nadzornika Josipa Gostišo in Frana Vidica. Za carinsko upravo je fungiral pri prevzetju glavni nadzornik Jovanović.

Navdušen sprejem jugoslovanskih oblastev na logaškem kolodvoru

Slovenec, 27. februarja 1921 je vzdušje v Logatcu takole opisal:

Slovesni sprejem v Logatcu

Prebivalstvo zasedenega logaškega okraja je že pred nekaj dnevi zaslutilo in začutilo v svojem naravnem domoljubju, da Italijani kmalu zapuste logaške gozdove. Že v četrtek so vsi preprosti, zavedni Logačani pripravljali jugoslovanske narodne zastave, da tako dokumentirajo svojo iskreno vdanost do naše Jugoslavije. Italijanski komisariat v Gor. Logatcu je izvedel, kaj nameravajo izpeljati naši krepki, zavedni in trdni prebivalci kraškega Logatca. Že v četrtek so nekateri začeli izobešati naše zastave. Italijanski komisariat jim je to odločno prepovedal. Naši ljudje se njihovim poveljem niso uklonili. Sicer so nekaj zastav Italijani zaplenili, toda, čim se je v petek dopoldne pojavila v Logatcu razmejitvena komisija z generalom Maistrom, so vrnili besni karabinjeri zastave njihovim lastnikom. Takoj, ko je bila v petek razmejitvena komisija prišla v Logatec, se je bliskovito raznesla na vse logaške vasi vest, da bo v soboto ob 10. dopoldne oficielna predaja teh krajev jugoslovanski oblasti. Preprosti narod je nestrpno pričakoval trenutka, ko preneha italijanski jarem.

V resnici! Sprejem jugoslovanskih zastopnikov v Logatcu je bila najveličastnejša manifestacija.

Kmalu po 10. uri je zavozil na logaški kolodvor bogato ozaljšani posebni vlak. Na kolodvoru je bila zbrana številna množica vsega naroda: šolski malčki, ki so vihteli svoje narodne zastavice, krepka in zavedna dekleta v narodnih nošah, ognjegasci, Orel in Sokol ter druga kulturna društva.

Vlak je ustavil. Karabinjerji in alpini so stali v vrsti. Bila je kratka počast generalu Vacchelliju in našim zastopnikom. Nato je pozdravil došle zastopnike jugoslovanskih oblasti gornjelogaški župan nadučitelj Punčuh, za njim gdč. Serini, gdč. Hodnikova, za Orla Pečkaj in za Sokola Smole. Po oficielnih pozdravih je bil salut medsebojnih čet. Naši visoki Valjevci so se vstopili nasproti malim italijanskim bersaljerem in karabinjerjem. Izmenjali so se medsebojni pozdravi. Takoj so začeli naši železničarji prevzemati službo. V nekaj minutah je pri blagajni že bil jugoslovanski blagajnik, ki je izdajal vozne liste za Jugoslavijo in dalje.
 

Manifestacija po Logatcu

Po oficielnih pozdravih na kolodvoru se je razvila pestra povorka po glavni cesti do Gorenjega Logatca in nazaj. Manifestacija je bilo veličastna. Na čelu godba dravske divizije, za njo Sokol, Orel z veliko krasno zastavo, za njimi požarna bramba iz Logatca in Hotederšice, dalje mladenke v pestrih narodnih nošah, navdušeno vzklikajoč rešitvi in državi Jugoslavije, slednjič mala, nedolžna in vesela šolska deca z zastavicami. V sredi je neumorno svirala tudi godba Jugoslovanskih železničarjev.

Še tole zapiše poročevalec časnika Slovenec: Zanimivo je bilo mišljenje naših preprostih, značajnih in trdnih ljudi: «Ah kaj tam čez? Oni še niso
rešeni!«

Ženstvo v narodnih nošah pri sprejemu

Pozdravni nagovori pri sprejemu

Spredaj člani razmejitvene komisije (od leve na desno): Italijanski general Vacchelli, pukovnik Daskalović, general Maister; v civilu zastopnik deželne vlade za Slovenijo dvorni svetnik Kremenšek.

Slavnostni sprejem jugoslov. oblastev na kolodvoru v Rakeku.

• V kroniki šole Rakek je ta veseli dogodek takole zabeležen:
  Dne 26. februarja 1921 so zapustili Italijani naš šol. okoliš. Na ta dan se je pripeljal na Rakek z zelenjem okrašeni vlak iz Ljubljane in je jugoslovanska oblast zauzela v last občino Rakek. Ta dan ni bilo pouka; učiteljstvo in šolska mladina so pričakovali prihod tega vlaka na kolodvoru. Vsa vas je bila v zastavah, vladalo je po vasi občno veselje in praznično razpoloženje. Italijani so se začasno umaknili do podanka Javornikov ter so zasedli črto prav blizu naše vasi. 
• V rakovški župnijski kroniki so takole pospremili odhod Italijanov:
  26. februarja so Italijani zapustili Rakek. Slovesnosti ob prihodu domače oblasti in armade se je udeležilo tudi članstvo. To je bil dan veselja in
  radosti, delo je počivalo – bil je praznik. Seveda so se z bridkostjo v srcu spominjali tudi bratov z one strani Javornika, ki so ostali pod Italijani.

O tem dogodku so obširno pisali tedanji časniki: Jutro, Slovenski narod, Slovenec, Edinost – Trst in drugi. Zapisi so bili podobni, pa si poglejmo, kaj je o zadnji postaji vlaka na Rakeku zapisal poročevalec v časniku Slovenc, 27. februar 1921:

Na zadnji postaji – Rakek

Deset minut pred 1. uro popoldne je dospel posebni vlak na Rakek. Čudovit prizor! Dočim je prevladoval v Logatcu povečini ženski in mladi narod, so bili na zadnji jugoslovanski postaji zbrani skoro sami zreli, kremeniti možje. Pozdravljali so došle zastopnike naših oblasti z velikim navdušenjem. Župan rakovske občine Jože Steržaj je pozdravil generala Maistra in dvornega svetnika Kremenška. Pozdravili so nadalje cerkniški dekan g. Juvanc, sodn. svetnik dr. Matija Lavrenčič in načelnik požarne brambe iz Unca Mršek.

Nato se je razvil veličasten sprevod z obema godbama z narodnimi nošami in z logaškimi Orli in Sokoli po Rakeku. Navdušenje prebivalstva je bilo veliko. Medtem so jugoslovanske oblasti od italijanskih prevzele posle. Posebni vlak, ki je ob 2. popoldne odpeljal nazaj proti Logatcu, je odpravil že jugoslovanski uradnik. Italijanski napis na rakovski postaji »Recchio« je že pred odhodom jugoslovanskega vlaka izginil s poslopja.

Rakovska postaja, kakor tudi vse druge – posebno logaška je kazala očitne znake umazanosti. Očitno je bilo, da pisarniški in drugi prostori na postaji že od leta 1918 niso bili več očiščeni.
 

Povratek 

Še lepše ko sprejem je bilo slovo z Rakeka. Kmečki fantje so zapeli pred salonskim vozom posebnega vlaka nekaj lepih slovenskih pesmi. Med urnebesnimi klici: .”»Živela Jugoslavija! je vlak odpeljal nazaj proti Planini. V Planini je vlak dalje časa stal. Gostje posebnega vlaka so bili priča, kako so jugoslovanski fantje odstranjevali italijanske napise s postajnega poslopja.

V Logatcu je medtem že tudi izginil italijanski napis »Longatico«, izginila je italijanska zastava, ki je dopoldne še visela na postaji, italijanski »bar della stazione« v mali baraki pri postaji je bil zaprt ter od vojakov zastražen. V tem baru so se namreč zbrali nekateri italijanski civilisti, ki so prišli v Logatec po trgovini, ter so tu vinjeni hoteli izzivati. Še pred odhodom vlaka je bil bar zaprt. Jugoslovanska oblast pa ga je dala zastražiti, da se ohrani mir in red ter tako dostojno proslavi slovesni dan zopetnega združenja bratov, ki so bili ločeni dve leti in pol.

Med viharnimi pozdravi domačinov, ki so se zbrali na kolodvoru, se je pričel pomikati vlak z logaške postaje proti Verdu.

13. novembra 1918 zasedejo naše kraje Italijani

Pa se na kratko povrnimo nazaj v leto 1918, ko se je končala prva svetovna vojna, ko so naši kraji nenadejano prišli pod Italijo. Po tajni pogodbi med Italijo, Francijo, Anglijo in Rusijo so bila Italiji obljubljena obsežna ozemlja (med njimi tudi naša Primorska), če pristopi k silam Antante in napove vojno Avstro-Ogrski. Italija je napovedala vojno Avstro-Ogrski in leta 1915 se je odprla soška fronta. Po zmagoslavju sil Antante je Italija zasedla obljubljena ozemlja. Takole je v kroniki šole na Uncu zapisal nadučitelj:

Dne 13. novembra 1918 je došel na Unec prvi italijanski okupacijski oddelek. Načelnik krajevnega narodnega odbora za občino Rakek je bil Frančišek Gornik železniški uradnik na Rakeku. Varnostno službo v občini je opravljala narodna straža do prihoda italijanskega okupacijskega oddelka, nakar sta se narodni odbor in narodna straža razpustili. Italijansko armadno vodstvo je odredilo oddajo orožja s strani civilnega prebivalstva, je zaprlo okupacijsko ozemlje z bodečo žico s prepovedjo prekoračenja tega ozemlja brez uradnega dovoljenja …

Italijani so iz naših krajev odšli šele 26. februarja 1921

Razdelitev avstro-ogrskega ozemlja, ki jo je določila rapalska pogodba, in naknadna priključitev Reke Italiji, je dala možnost 390-tisočim Italijanom, da so prešli pod italijansko upravo. Le 15.000 italijanskih dalmatincev je ostalo na delu ozemlja, ki je bil dodeljen Kraljevini SHS. Istočasno pa se je znašlo v Italijanski kraljevini 320.000 Slovencev, od katerih je 210.000 prebivalo na skoraj izključno s Slovenci naseljenem območju (Tolmin, Gorica-okolica, Sežana, Dolina, Dekani, Marezige, Podgrad, Jelšane, Materija, Idrija, Postojna in Ilirska Bistrica), in okoli 180.000 Hrvatov.

Rapalska pogodba je bila mirovna pogodba, ki sta jo 12. novembra 1920 v Rapallu podpisali Kraljevina SHS in Kraljevina Italija. S pogodbo je bila določena meja med državama, s čimer je bila tretjina slovenskega etničnega ozemlja, Istra in del Dalmacije dodeljena Italiji, ki je v zameno priznala Kraljevino SHS.

Viri:

• Ilustriran list Plamen
• Časniki: Slovenec, Jutro, Slovenski narod, Edinost
• Rudolf Maister – zapis ob 10-obletnici odhoda Italijanov iz naših krajev
• Kronika šol Unec in Rakek

Kraj: Logatec, Rakek
Datum: 26. februar 1921
Avtor: M. Brinšek
Zbirka: dLib PLAMEN 11. marca 1921   – link
Skenirano: —
Oblika: datoteka