1922 grad Haasberg – Vrnitev dela orožja Windischgrätzu

Pa si poglejmo, kako se je zgodba, ki se je na starih slikah pričela 18. aprila 2025 z zaplembo orožja H. Vincencu Windischgrätzu na gradu Haasberg, končala.

V obdobju 1921-1923 je bil Ivan Hribar pokrajinski namestnik za Slovenijo. Pokrajinske namestnike, ki so izvrševali pokrajinsko upravo preko šefov oddelkov in pod neposrednim nadzorom ministra za notranje zadeve Kraljevine SHS, je na predlog ministra za notranje zadeve imenoval kralj.

In pod nadzorom pokrajinskega namestnika Ivana Hribarja se je reševala pritožba dr. H. Vincenca Windischgrätza iz gradu Haasberg pri Planini o zaplembi:
– 6 pušk,
– 1 armijske repetirne pištole,
– 28 lovskih pušk in
– 3 navadnih pištol,
ki so jo izvršili orožniki okrajnega glavarstva v Logatcu med hišno preiskavo gradu 18. januarja 1922.

Tako je pokrajinski namestnik Ivan Hribar v kazenski razsodbi Okrajnemu glavarstvu Logatec, 15. julija 1922 sporočil, da je bila izrečena zaplemba vsega orožja pogrešna. Zapleniti je samo vse vojaško orožje.

Lovsko orožje pa so H. Vincencu Windischgrätzu vrnili, saj ga je na osnovi novega zakona o posesti in nošenju orožja z dne 18. februarja 1922 pravočasno naznanil okrajnemu glavarstvu v Logatcu 19. 4. 1922.

Še nekaj je potrebno tu dodati. Windischgrätzu je bil državni upravitelj njegovega veleposestva Atanazije Ristić nekako kot trn v peti, ki je nalogo upravitelja, po pisanju raznih virov, opravljal kar precej po vojaško. Državni upravitelj je bil določen zaradi agrarne reforme v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev, ko so bila vsa veleposestva postavljena pod državno nadzorstvo in v nekaterih primerih tudi pod državno upravo (sekvester), pod to drugo kategorijo je sodilo Windischgrätzovo veleposestvo. Na vsak način se je hotel rešiti državnega upravitelja Ristića. Da bi Ristića odstranili, je zaradi “višjih državnih interesov” v Beogradu interveniral tudi pokrajinski namestnik Ivan Hribar. Da pa bi Hribar pri tem lahko opravil precej nedosledno in vprašljivo vlogo, bi lahko sodili iz tajnih dokumentov, ki jih je 11. februarja 1923 objavil časnik Orjuna, glasilo Organizacije jugoslovanskih nacionalistov.

ORJUNA, št. 8 Ljubljana, 11. februarja 1923.

Še o g. Hribarju.
Hribar – Windischgrätz.
V ilustracijo, kako se pri nas dandanes »vlada«, podajemo širši javnosti dva interesantna dokumenta, iz katerih se jasno razvidi mešetarija g. Hribarja na račun državnih interesov.

I.
Pokr. upr. za Slovenijo oddelek za notranje zadeve.
Pov. št. 1840/IV.
Zaupno.
Gospodu agrarnem u direktorju
v Ljubljani.
na znanje s pripombo, da je v državnem interesu, da se sekvester nad dr. Hugo Windischgrätzovim posestvom v Planini pod nobenim pogojem ne ukine. Blagovolite o tem mojem stališču eventuelno izvestiti tudi ministrstvo za agrarno reformo, ker je smatrati Hugona Windischgrätza za najizrazitejšega nasprotnika naše države.
V Ljubljani, dne 6. dec. 1921.
Pokrajinski namestnik:
Ivan Hribar.

II.
Pov. št. 197.
Ministrstvo za notranje zadeve —
oddelek za Slovenijo
Beograd.
Čast mi je predložiti poročilo vl. svetnika dr. Vodopivca o preiskavi, uvedeni na ustne pritožbe Hugona Windischgrätza, veleposestnika v Planini, proti postopanju državnih oblasti, zlasti proti postopanju državnega upravitelja njegovega veleposestva Atanazija Ristića.

Iz osebnih opazovanj in iz razgovorov z Oton. Windischgrätzom, stricem Hugona Windischgrätza in posestnika znane vile na Bledu, sem se prepričal, da rodbina Windischgrätzov ni naklonjena bivšemu avstrijskemu kralju in da Habsburžane direktno mrzi to na iz razlogov, ker se je soproga Otona Windischgrätza, ki je hči pokojnega cesarjeviča Rudolfa oziroma vnukinja cesarja Franca Josipa, obnašala slabše, kakor najslabša pocestna vlačuga. Radi tega so vsa poročila o sestankih Karlistov na Windischgrätzovem gradu Haasberg netočna in so policijske odredbe, ki so bile izdane proti Hugonu Windischgrätzu iz suma, da je Karlov pristaš in da podpira Karlistovsko propagando, po mojem mnenju nepotrebna. Zadobil sem tudi prepričanje, da je Hugonu Windischgrätzu danes žal, da je v prenagljenosti in razburjenosti radi postopanja naših oblasti optiral za italijansko državljanstvo.

Iz sklepnega odstavka priloženega poročila je razvidno, da Hugona Windischgrätza ni smatrati za protivnika naše države. Znano mi je, da so izvestni italijanski krogi nagovarjali Windischgrätza, da naj se pritoži kot italijanski državljan proti sekaturam naših oblasti v Rimu ter diplomatičnim potem zahteva odpravo teh sekatur. Da se Windischgrätz temu nagovarjanju ni udal in da skuša doseči odpravo omenjenih odredb potom naših oblasti mu je vsekakor šteti v dobro.

Windischgrätz je slednjič pripravljen izmeniti svoje, naši državi nasprotne uslužbence z drugimi z našega stališča zanesljivimi ljudmi.

Zame ni dvoma, da so Italijani o namerah in ciljih Ristića in njegovih tovarišev poučeni in da se fašisti nasilstev ne bodo ustrašili, da Ristića odstranijo.

Iz vseh teh razlogov in želji, da se izognem diplomatskim incidentom z Italijo, ki so po mojem mnenju neizogibni, ako ostane sedanji državni upravitelj Windischgrätzovega veleposestva na svojem mestu, si dovoljujem naslovno ministrstvo nujno prositi, da ukrene pri pristojnih ministrstvih čim prej vse potrebno, da se državna uprava Windischgrätzovega veleposestva sploh ukine, ker bi za varovanje interesov agr. ref. zadostovalo nadzorstvo, ali da se, ako bi to vendar ne bilo mogoče, vsaj Ristić zameni z drugim državnim upraviteljem, ki bo glede upravičenih zahtev napram posestniku koncilijantnejši, in ki ne bo nudil sosednim italijanskim fašistom tako vidnega cilja za streljanje.

Pripomniti imam, da bi v slučaju diplomatskih reklamacij s strani Italije, po mojem mnenju na splošni položaj, naše stališče bilo slabotnejše od italijanskega in da zato ne kaže izpostavljati se četudi le neznatnemu porazu.

Ljubljana, 9. marca 1922.
Ivan Hribar l. r.

Državni upravitelj Windischgrätzovega veleposestva Ristić je bil 20. marca 1922 odpuščen, na njegovo mesto je prišel strokovno usposobljen ing. Kosmač. Kar nekaj polemik se je razvilo v takratnih časnikih.

Tudi v Planini so bila o meji in Italiji pogledi kaj različni, eni so slavili odločne poteze generala Rudolfa Maistra, odhod Italijanov in premik meje, bili pa so tudi taki, ki so to dogajanje obžalovali. Tako je pač bilo!

Kraj: Planina, grad Haasberg
Datum: 1922
Fotografiral: Franc Perko
Zbirka: Arhiv Republike Slovenije
Fotografirano: 8. 11. 2024
Oblika: dokument