1943/45 Slovenija – Čoro Škodlar, organizator, partizanski fotoreporter in snemalec

Septembra 1944 se je fotosekcija Glavnega štaba Slovenije začela ukvarjati z barvnimi diapozitivi formata leica. Čeprav je ta tehnika zahtevala drugačne kemikalije, barvne filme in zahteven način razvijanja, kar je bilo povezano tudi z večjimi stroški, pa se je v tem obdobju le začela nekoliko bolj uveljavljati. Vsak barvni diaposnetek je zato zelo dragocen. Po zaslugi Čora Škodlarja se je v fototeki Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije ohranilo 80 njegovih barvnih diapozitivov formata leica, ki jih je posnel na območju 7. in 9. korpusa v letih 1944 in 1945. Diapozitivi žal niso dobro dokumentirani, so pa dovolj vsebinsko povedni in kakovostno izdelani, tako da različne plati dogodkov v partizanih lahko podoživljamo v številnih barvnih odtenkih.

* Evakuacija ranjencev, 1944 – 45.

* Otovorjeni konji, 1944 – 45.

* Koline, 1944 – 45.

* Zavezniška pomoč iz zraka, 1944 – 45.

Seveda Čoro ni bil edini, ki je posnel barvne diapozitive, prav tako je nekaj barvnih diapozitivov proti koncu 2. svetovne vojne posnel tudi že tu omenjeni dr. Janez Milčinski, pa dr. Jakob Prešeren, ki je prav tako s pomočjo barvnih diapozitivov formata leica posnel prihod italijanske okupacijske vojske v Ljubljano aprila 1941. Po pripovedovanju Staneta Lenardiča sta tudi z Jožetom Petkom v sklopu 4. operativne cone hotela z barvnimi pozitivi prikazati boje partizanov na Štajerskem. Čeprav jima barvna tehnika ni bila tuja, se žal barvni diapozitivi niso ohranili. Prav tako je barvno tehniko obvladal tudi partizanski fotograf Slavko Smolej, pa še kdo, toda pomanjkanje barvnega fotografskega materiala in zahteven način razvijanja sta naredila svoje; prav tako bi omenili, da se je žal kar nekaj črno-belega in celo barvnega posnetega materiala ter filmov zaradi nepredvidljivih vojnih okoliščin žal ni ohranilo.

Čoro Škodlar se je rodil 2. novembra 1902 v Ljubljani. V mladosti se ni dosti ukvarjal s fotografijo, pač pa ga je zanimalo slikarstvo. S fotografijo se je začel ukvarjati po letu 1918 v okviru planinskega društva Skala. Zgodaj spomladi 1919 so ga zaradi levičarske politične dejavnosti izključili iz vseh srednjih šol. Med leti 1921 in 1923 je študiral slikarstvo v raznih ateljejih na Dunaju in v Münchnu, nekaj časa tudi v Pragi. V letih 1924–41 je bil kot ilustrator, publicist in fotoreporter zaposlen pri Jutru. Ob okupaciji aprila 1941 je delo pri časniku opustil in odšel v ilegalo. Zamenjal ga je Miran Pavlin kot zunanji dopisnik in fotoreporter Jutra. Kmalu zatem je Škodlar postal član ustanovne skupine kulturnih delavcev OF, v kateri je zastopal novinarje. Njegova naloga je bila oskrbeti organizacijo s ponarejenimi pečati in pozneje s falsifikati potnih listov, ki so med drugim pomagali češkim pilotom, da so lahko prišli k zaveznikom v Egipt. Bil je tudi pomemben ilegalni organizator nakupa fotografske opreme in fotomateriala za odporniško gibanje. S Karlom Destovnikom – Kajuhom je po ljubljanskih fotoateljejih organiziral ilegalno izdelovanje kopij fotografij okupatorjevih zločinov. Na ta način se je ohranilo okoli 14.000 fotografij.

Po kapitulaciji Italije 9. septembra 1943 je kot večina kulturnikov – aktivistov odšel v partizane.

Dodeljen je bil Propagandnemu oddelku Glavnega štaba Slovenije (GSŠ) oz. Fotosekciji GŠS, ki je imela prostore v gradu Soteska na Dolenjskem. V gradu je bila tudi dobro opremljena temnica, tako da je Čoro Škodlar, skupaj s Franjem Veselkom, s katerim se je seznanil, začel delati v temnici. Razvila sta številne filme, ki so nastajali po prvi veliki zmagi slovenske partizanske vojske nad italijanskim okupatorjem. Gradivo, ki je prispelo na osvobojeno ozemlje, so razporejali po brigadah z obveznim naročilom, naj posnete filme pošljejo nazaj, da jih bodo razvili in shranili. Plodno delo je ustavila nemška jesenska ofenziva oktobra 1943, ko so Nemci vdrli v Novo mesto in se približali gradu Soteska. Zato so se morali umakniti in ves material zložiti v zaboj, ki ga je gospodarska komisija odpeljala do Poloma in ga tam nekje v gozdu slabo skrila. Kasneje se je izvedelo, da so zaboj odkrili otroci in njegovo vsebino uporabili za igranje. Tako je bilo izgubljenega in uničenega precej dragocenega fotografskega gradiva. Del fotografskega materiala iz gradu Soteska so pripeljali v Suho krajino.

Čoro Škodlar se je, kot številni kulturniki, priključil Cankarjevi brigadi. Na Primorskem je po številnih zapletih uspel dobiti svojo 16 mm filmsko kamero in kmalu jo je skupaj s fotoaparatom uporabljal v številnih bojih. Snemal je Baško grapo, napad na Hotavlje, partizanske bolnice. “Ves čas med osvobodilnim bojem mi je šlo za to, da zberem čim zanimivejše dokumente. Na srečo sem bil tako vzgojen, da strahu v svojem življenju nisem poznal in sem s filmsko kamero celo jurišal.”

* Porušene prometne zveze na Krasu po kapitulaciji Italije septembra 1943

* Komandni kader 30. in 31. divizije. Z leve Mirko Zlatnar, Franjo Rustja, Dušan Kveder – Tomaž, Janez Hribar, Ivan Turšič – Iztok, Peter Stante – Skala in neznani 1944.

* Napad borcev 30. divizije na nemško kolono tankov in avtomobilov, Predmeja julija 1944.

Deloval je predvsem na Primorskem kot fotoreporter in snemalec. Bil je organizator fotoreporterske službe na območju 9. Korpusa. Dragocene so njegove fotografije boja 9. Korpusa nad Idrijo 1. Septembra 1944 in posnetki prve slovenske vlade v Ajdovščini 5. Maja 1945 itd.

* Borci 9. korpusa med nemško ofenzivo julija 1944; počitek po skrajnih naporih.

* Srečanje anglo – ameriške vojne misije s člani štaba 9. korpusa, Lokve na Trnovski planoti julija 1944.

* Člani 9. korpusa na položajih nad Črnim Vrhom nad Idrijo med napadom 1. septembra 1944.

S svojo Leico je fotografiral v črno-beli in celo v barvni tehniki. Jeseni leta 1944, ko je dobil ukaz, da se mora vrniti v Glavni štab Slovenije (GŠS), je imel zbranih kar 2000 črno-belih posnetkov, več sto barvnih in okoli 2000 metrov barvastega in črno-belega posnetega filmskega traku.

* Pogreb partizanskega komandanta Franca Rozmana – Staneta, Črnomelj novembra 1944.

* Partizanska delavnica prešitih odej in perila Črnomelj 6. marca 1945.

* Člani slovenske vlade v Ajdovščini 5. maja 1945.

Preden je GŠS odšel v Belo krajino, so se odločali, kaj storiti s posnetimi filmi. Predlogov je bilo več: lahko bi jih zakopali, jih prenesli v Italijo, kjer bi jih razvili in shranili do osvoboditve, ali pa jih poslati v Sovjetsko zvezo, kamor je takrat odhajal vodja ruske misije, polkovnik Aleksander Patrahaljcev. Odločili so se za Rusijo, kar je bila, kot se je izkazalo kasneje, najslabša odločitev. Kljub številnim poizkusom, da bi filme dobili nazaj in tako ohranili za evropske razmere unikatne posnetke osvobodilnega boja slovenskih partizanov, jim to vse do danes ni uspelo.

Čoro Škodlar je umrl 19. maja 1996 v Ljubljani.

Viri:
– Fototeka, Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije
– Silvo Teršek, Čoro Škodlar: Jurišal sem s filmsko kamero …, TV-15, 22. 4. 1971, str. 14
– Dejan Vončina, Fotografije, Argo XXVII/1988, Narodni muzej Ljubljana, 1988, str. 53

Prispevek je napisal: Dejan Vončina.