Preskoči na vsebino

1974 Kalič – Smučarske karte

6. 06. 2025
tags: ,
by

Smučarske karte so veljale v Rekreacijskem centru Kalič. Najmlajša je roza barve, kjer piše, da je na smučišču štiri kilometre in pol urejenih prog. Ostale so starejše, saj imajo podatek, da je za šest kilometrov in pol prog. Tega nisem opazila, je pa Evgen, ki vidi mojo felerco, še preden jo naredim.

V začetku marca 1974 je začel Kalič poizkusno obratovati. Delovali sta dve od štirih vlečnic. Plan je bil do konca junija zgraditi še restavracijo, postaviti še dve vlečnici in urediti več prog.

Kalič leži na nadmorski višini 765 do 981 metrov. Rekreacijski center je obsegal trideset hektarjev površine. Na njem so delovale štiri vlečnice, ki so se imenovale Srna, Zajček, Košuta in Jelen. Poleg urejenih smučarskih strmin so bile tudi tekaške proge in sankališče.

Februarja 1972 so na ObSS obravnavali pobudo Postojnske jame in bodočega združenega podjetja gostinskih in turističnih delavcev za izgradnjo smučarskega centra na Kaliču. Lotili so se že pripravljalnih del. Leta 1974 je dobre tri kilometre vodovoda zgradila vojska. Smučišče je postalo priljubljeno. Obiskovali so ga tudi Tržačani in Hrvati. Leta 1980 so ga posodobili. Dogradili so proge, zgradili bazen, sistem za umetno zasneževanje ter progo osvetlili. Kmalu pa je prišla jugoslovanska kriza, osamosvojitev in upad obiskovalcev. Trenutna podoba Kaliča ni najlepša. Objekt je uničen zunaj in znotraj, vlečnice prav tako, teptalnik (ratrak) je vzela megla.

Na Kaliču sem bila dvakrat. Prvič sem šla tja v okviru športnega dne v gimnaziji. Šli sva skupaj s prijateljico iz nižjega razreda. Ona je bila in je še hitra kot strela. Prehiteli sva celo kolono in bili na vrhu med prvimi, če ne celo prvi. Ona je bila kot roža, jaz pa le še za v furgon – Zrimškov.

Naslednjič smo šli tja leta 1976 ali pa 1977. V tistih časih si šel na Rakeku lahko le v cerkev ali pa gostilno. Po deseti uri zvečer pa še tja ne. Ob taki uri se pa tudi ne hodi domov. Dobro vemo, da pošteni ljudje hodijo domov pri dnevu. Moj sin je eno soboto prišel že ob desetih zvečer in ga je ata takoj pobaral, če so se skregali. Niso se, kaj je bil razlog, se pa tudi ne spomnim več. Mi smo se v pomanjkanju zabave odločili, da gremo na Kalič, da vidimo to mondeno notranjsko čudo. Koča ali karkoli že je, je bila nabito polna ljudi in cigaretnega dima. Pa taki športniki. V civilu nas je bilo le nekaj, večina je bila v smučarskih kombinezonih in pancerjih. Koliko časa so jim te obleke še smrdele po čikih raje ne vem. Verjetno ja, da so prišli na smučanje. Če cel dan smučaš, greš zvečer spat ne pa špilat manekena v bar. Verjetno je bilo vse bolj v stilu mojega prijatelja iz Gorice. Ta je imel polno denarja. Pravzaprav ga je imel njegov oče, ki svojemu ljubljenemu sinu ni ničesar odrekel. In tako mu je nekoč kupil popolnoma novo, najbolj moderno smučarsko opremo. Se mi zdi, da bi je bil tudi Stenmark vesel. In ta moj kolega se je odpravil na smučanje v Val d’Isere al’ Val Gardeno al’ Valkarton oziroma nekaj na Val. V novi smučarski opremi, v kateri se je sam sebi narcistično dopadel, ga je sedežnica odložila na vrhu hriba poleg nekega drugega smučarja. Ta je bil oblečen v pulover, žametne pumparice, rdeče štrikane štumfe, obut v nekaj gojzarjem podobnega, smučke pa še take za našponat. Ogledala sta si eden drugega od glave do peta in nazaj, možakar se je nasmehnil in v Križajevem stilu odsmukal v dolino, moj kolega pa počasi odplužil za njim. Melhijad bi rekel: »In odpujsala sta v dolino.« Ja, če znaš, je tudi navadna pooblana dila dobra.

Viri:

Kraj: Kalič
Datum: 1974, sedemdeseta leta 20. stoletja
Avtor: Miloš Toni
Zbirka: Ivanka Gantar
Skenirano: 5. 5. 2025
Oblika: nalepke

from → 1974, Kalič, Miloš Toni
No comments yet

Dodajte komentar