1954 Pudob/Marof – Mašinhaus

Še ena slika iz zgodovine parne žage Marof, posneta leta 1954 v mašinhauzu. Prvi z leve je Ludvik Škrbec, Urhov iz Podcerkve, drugi je znano-neznan in poleg njega sedi Jože Martinčič, Poladinov, ki je tedaj živel v Markovcu ali Viševku … veliko se je namreč selil. Trije delavci, stari nekaj čez dvajset let v svojih delovnih oblekah, popackanih z oljem in mazivi (je bila med njimi tudi togotna mast?), so se dobrovoljno nastavili fotografu. Vidi se, da je Jože na boso nogo obut v sandale in neznanec oblečen v srajco s kratkimi rokavi – torej je bil topli letni čas, ko je neznani fotograf napravil to sliko. Le kaj delajo? So imeli remont, temeljita vzdrževalna dela parnega stroja?

Ludvik Škrbec iz Podcerkve je bil izučen električar, ki se je pozneje dodatno izobrazil za varnostnega tehnika, medtem ko je Jože Martinčič postal varilec. Bila sta prijatelja še iz otroštva. Oba sta se z Marofa kmalu prezaposlila v hitro razvijajočo se Kovinoplastiko, kjer sta ostala do upokojitve. Čez mnoga leta sem tudi sama pristala v Službi varstva pri delu, ki jo je vodil prav Ludvik Škrbec s slike …

Jožetu Martinčiču je bil Marof prva redna zaposlitev, ki jo je prekinila vojaščina … Njegovi stari papirji izkazujejo več prekinitev – nekatere so bile zgolj administrativne, druge malo manj … Bil je tudi ljubiteljski ribič.

Prizorišče slike je presenetljivo čista strojnica žage na Marofu, kjer se pod stropom vidi nosilna železna(?) traverza ali lesena gred. Kaj so velika kolesa na sliki in vse drugo, žal nimam pojma. Pričakovali bi, da kolesa sodelujejo pri prenosu sile parnega stroja na mehanizem žage, ampak potem bi moral biti tam gotovo kak jermenik ali zobnik … morda tudi je, le da nekje izven pogleda … Nečemu premikajočemu se tam pod stropom sosednje hajcarije se je v mojem otroštvu reklo transmisija – bila sta dva ogromna usnjena jermena, ki sta ob močnem hrumenju hipnotično drsela v isto smer in ritmično kazala debele šive, ki so ju držali skupaj. Gotovo sta bila podobna tistim, ki so jih delavci z žage pri Špetnaku leta 1942 kolektivno sneli, razrezali in odnesli v partizane, da so jih njihovi čevljarji uporabili za templavce …

Nekaj časa sem že nemočno gledala to sliko in se spraševala, zakaj sem jo izbrala za prispevek, ko pa ne vem čisto nič o njej, in še tistega, kar je očitno, ne razumem. Potem se je ponoči – kajti noč ima svojo moč – v spomin prikradla še ena magična beseda iz otroštva, ki je imela mogočen zven in pomen: lokomobila. Izrekel jo je oče, ko mi je na Marofu razkazoval drobovje žage, kjer je delal. Rad me je poučeval na vsakem koraku, mi vse pokazal in vse razložil po najboljših močeh. Gotovo sem tudi sama kazala s prstom to in ono z vprašanji: “Kaj je tisto?” in “Zakaj?” Tako mi je ostala v glavi tudi čarobna in skrivnostno zveneča lokomobila, ki je pomenila nekaj zaobljenega, ogromnega, črnega, prekritega z znetano pločevino, hrupnega in obdanega z vonjem pare in strojnega olja. Zdaj bi rekla, da je po obliki še najbolj spominjalo na slona, ampak takrat slona še nisem poznala … Če povežem tisti spomin s sliko se zdi, da bi v tem prostoru utegnila biti tista impresivna lokomobila s parnim kotlom – ali vsaj del nje … V sedmem razredu nas je potem nepozabni učitelj Mercina poučil o parnih strojih in od takrat vem, da lokomobila in lokomotiva delujeta po istem principu, le da lokomobila miruje v prostoru, lokomotiva pa ne. Tu je moja znanost o parnih strojih izčrpana …

Veliko bolje poučeni sogovornik mi zaman govori o vztrajnikih, ki pomagajo potiskati bat, o težkem cilindru, zaman omenja besede kot parni kotel, ojnica, gred, koleno, vrh kotla, ventili … In menda sta bili v mašinhausu celo dve lokomobili, čemur bi ustrezala tudi tista dva debela in široka jermena iz mojega spomina … ena za normalno delo, druga za dodatne potrebe in zmogljivosti ali zgolj rezervo … Slika restavrirane lokomobile, ki stoji pred nekdanjo žago v bližnjem Prezidu nekoliko pomaga osvežiti spomin.

Fantje na sliki so se povzpeli na najpomembnejši del naprave in sedijo vrh kotla, tam, kjer so ventili … Kolesa, ki so del pogonskega mehanizma, so morda hkrati vztrajniki, ki omogočijo ojnici, da potiska bat ….??? Strojniška poezija – in zame prostrana španska vas … ki pa je vseeno povezana z večnim belim stebrom pare tam na zahodu, če si pred mnogimi leti gledal z našega praga doma in s sopihajočim zvokom, ki se je širil naokoli od jutra do večera in včasih tudi čez noč, le v nedeljo in za praznike ju ni bilo … Sploh ne vem, kdaj sta izginila za vedno in kaj ju je nadomestilo, kajti žaga še vedno reže …

Kaj vse ne pride človeku na misel ob takile sliki … Nekoliko sem še pod vtisom branja slovenskega mega epa Vrata nepovrata, kjer se pesnik Boris A. Novak – prav tako kot mi na Starih slikah – kar naprej vrača k starim fotografijam, ob njih in mimo njih pa spleta svoje mogočne speve spomina na pomembne in slavne prednike v zgodovini naroda. Vse skupaj se mi zdi primerljivo z Reymontovimi Kmeti in prav tako vredno Nobelove nagrade; resno mislim. Ogromnost, moč in pomen te stvaritve me ta hip spominja na lokomobilo, ki je bila srce parne žage … (Ob zadnjem stavku je vsakomur jasno, zakaj je nekdo pesnik in nekdo drugi nikoli in nikdar ne bo … ampak ga ne bom izbrisala, sramota gor ali dol).

Slovarček:

• mašinhaus: strojnica
• transmisija: mehanski prenos sile
• hajcarija: kurilnica
• templavc: kos debelega usnja za krpanje podplatov
• togotna mast: pogovorno ime masti za kroglične ležaje (tovatna, Tovotny? mast)

Viri:

• Rajko Martinčič, Stari trg, junij 2025, ustno

Kraj: Pudob – Marof
Datum: 1954
Avtor: ni znan
Zbirka: Rajko Martinčič
Skenirano: 7. 5. 2025
Oblika: fotografija