1967 Ravne na Blokah – Pri Kovačevih je bilo veselo

Kaj nam pove slika? Pri Avžlaharjevih, po domače pri Kovačevih v Ravnah na Blokah so imeli obiske ob nekem slavnostnem dogodku. Prišla sta od ta mlade starejši brat Tone z ženo Pepco in hčerko Jožico, gotovo pa še kdo drugi, ki ga na sliki ni videti …

Prostor je še čudovito staromoden: vzorec na steni spominja na z barvo povaličkano steno … Ali je morda le skupaj potegnjena vzorčasta zavesa na oknu? To bo najbrž … Čisto desno zgoraj morda visi lepo izvezena torbica za glavnik in krtačo, če je nad njo tudi ogledalo, se ne vidi. Okvir s fotografijami hrani spomine na prednike in pomembne dogodke, lesena vratca z vstavljeno rombasto okrasno tablo pa mogoče skrivajo zidno omarico za dokumente, dragocenosti, steklenico žganja in žgajnarček. ..

Če je tako, je omarica gotovo vsaj malo podobna tisti, v katero je iz postelje dneve in dneve strmel, kdo ve kaj premišljeval, molil in načrtoval ostareli brat mojega pradeda, ko ni mogel več na noge. V tisti omarici je imel poleg drugega spravljene tudi svoje težko privarčevane srebrnike … Ko so se ženile sestrične mojega deda – ena na Lipsenj, druga v Grahovo – je pa njihova mama kar v košarici tiste srebrnike v Ljubljano nesla, ko jim je šla kupovat za v balo … Tako se je – s pridihom kančka zavisti in tudi nekakšnega ponosa, saj smo bili navsezadnje žlahta – ohranilo v družinskem spominu …

Stoli v sobi na sliki so starinski žieselni in med njimi že dva moderna Brestova sardana, ki so ju za to priložnost prinesli iz kuhinje ali celo od sosedovih … nič takega ne bi bilo. Minikrilo in natupirana frizura rosne šestnajstletnice sta tipična za modo tega časa tudi na podeželju. Za dekletom na klopi sedi mladenič, ki jo ljubeče gleda, od zadaj jo je prijel tudi za roko, a se zdi, da ji to ni preveč všeč ….Starejši moški spredaj je v svetleči, najbrž najlonski srajci, izza krofov in potice na mizi pa je videti vejico asparagusa – je bilo tistega dne dovolj slavnostno, da so imeli torto, okrašeno z asparagusom? Radenska in gotovo tudi vino sta v steklenicah na belem prtu, okrašenem z vezenjem, v skledi med njima pa nekaj kot češnje, slive ali kostanj … Pepca in Tone imata na prsih bela nageljna, enako mladenič na levi. Le kaj so imeli? Je bil krst, obhajilo, ohcet …? Vsekakor je bilo veselo, slovesno in dovolj pomembno, da so si zaželeli fotografijo za spomin, saj se niso videvali vsak dan – in praznovali še manj.

In zdaj finale: požrtvovalni informator se je z Raven zadnji hip pred oddajo prispevka vrnil z novico, ki vse dosedanje ugibanje in ogledovanje slike postavi v novo luč: pri Kovačevih je bil tistega dne res zelo pomemben dogodek – imeli so ohcet!! Sin Jože je v hišo za zmeraj pripeljal svojo postavno izbranko Meri Martinčič iz Iga vasi … Če to ni za vsako hišo usoden dogodek, nočem nič. Seveda so zato vsi ohcetni imeli bele šopke, seveda je bila na mizi torta, potica, cvrtje in za vse dovolj vina, pa še drugih dobrot na kupe … Ali so imeli tudi godca in koliko je bilo svatov, sem pozabila vprašati, a saj ni važno. Tudi kdo in kako so pekli in kuhali za ohcet, kdo vse je sodeloval in koliko so zapravili, ne vemo. Zakon pa je bil trden kot kamen-kost in je zdržal desetletja in desetletja.

Zdaj vemo, da je na sliki neznanega avtorja le del ohcetnih: od leve je prvi voznik na poroki, ki se dobrika deklici pred sabo. Doma je s Hudega Vrha, verjetno prijatelj domačega sina ali le znanec, ki ga je ženin prosil za uslugo, kajti leta 1967 avtomobilov ni bilo ravno na razpolago. Še nedavno pred tem so mladi pari odhajali na poroko peš ali z zapravljivčkom, tisti, ki so se hoteli poročiti kje v mestu, pa z avtobusom ali vlakom. Naprej sta na sliki najbrž ženinova starša, nazadnje pa nevestina svakinja in brat. Ostalih gostov ni na tej sliki.

Takrat so bile v navadi še zelo skromne poroke. Nič bahave, a obvezne – nihče še ni ustvarjal družine na koruzi. Nekateri so se poročili samo civilno, drugi so imeli tudi cerkveni obred. Sledila je gostija, praviloma na skrbno očiščenem, pripravljenem in okrašenem domu, kjer bosta mladoporočenca živela, le zelo izjemoma v gostilni. Nevesta je imela praktična oblačila iz dobrega blaga in lepo krojena z ustrezno torbico in čevlji, včasih z miniaturnim klobučkom, kar vse je za boljše priložnosti nosila še dolgo. Pa nič bohotnih šopkov, pajčolanov in podobne šare. Šele leta 1971 sem v Dolini videla prvo nevesto v dolgi beli obleki, ki je bila uporabna samo za to priložnost … Ženin je leta 1967 prav tako nosil poročni gvant, ki je bil po tradiciji za zmeraj, a so bili časi že dovolj dobri, da je pogosto kmalu postal preozek. Tudi godca na ohceti ni bilo vedno, vina in jedi pa za vse na pretek in še vsem gostom za šajdesen.

Bilo pa je nekaj desetletij prej, tudi na Blokah, ko je bil čedni mladenič Jože s kmetov nekam povabljen v svate. Ko se je vrnil z ohceti, so doma vsi radovedno skočili vanj: “No, kako je bilo??”

“Joj … hrane!!” je bilo prvo, kar je povedal, ker ga je najbolj prevzelo … Potem je nadaljeval: “Ampak nevesta je bila pa nekaj žalostna … najraje bi bila šla kar z mano!”

Slovarček:

• ta mlada: snaha
• žgajnarček: starinski kozarček za žgane pijače
• žieseln: lahek stol iz okroglega lesa
• sardan: tip stola tovarne Brest, delali so jih v Martinjaku
• povaličkan: barvni vzorec na pobeljeni steni, nanešen z gumijastim valjčkom (valičkom)
• tupiranje: tehnika urejanja pričeske
• ohcetni: svatje
• šajdesen: ostanki gostije, ki jih svatje dobijo za domov, večinoma pecivo, da so veselega dogodka deležni tudi njihovi družinski člani

Viri:

• Rajko Martinčič, Stari trg, ustno, junij 2025
• M. Ožbolt: Andrejeva stopinja, str. 243, zal. Kmečki glas, Lj., 2004

Kraj: Ravne na Blokah
Datum: 1967
Avtor: ni znan
Zbirka: Rajko Martinčič
Skenirano: 31. 5. 2025
Oblika: fotografija