1943/45 Slovenija – Božidar Jakac, partizanski fotograf in snemalec

Božidar Jakac riše v Jelendolu, 1944

Med vidnejše fotoamaterje fotografe in snemalce med NOB je vsekakor sodil poznani slovenski umetnik Božidar Jakac (1899 – 1989). Rodil se je 16. julija 1899 v Novem mestu. V letih 1919-1923 je študiral slikarstvo na likovni akademiji v Pragi, kjer je naredil tudi specialko. 1921-1924 je potoval v Berlin in po Italiji, nato se je naselil v Novem mestu in bil ilustrator Jutra. Med 1925 in 1928 je bil profesor risanja na ljubljanski gimnaziji. Potem je potoval po Evropi, severni Afriki in ZDA. Poleg slikarstva in grafike se je posvečal tudi fotografiji, predvsem popotni, v letih 1925-1938 pa je snemal filme: med drugimi 1933 prvi propagandni film Pomladna moda, leta 1938 pa prvi slovenski barvni film Železarna Jesenice. Čeprav je bil znan predvsem kot slikar, zato je že čas, da ga ovrednotimo kot izrednega fotografa in snemalca medvojnih dogodkov. Saj je vsa svoja znanja in svoj umetniški genij Jakac uspešno prelil v partizansko umetniško fotografijo in film, ki izvrstno dopolnjujeta njegovo likovno produkcijo.

Akademski slikar Božidar Jakac se je spominjal 7. septembra 1943, ko je iz rodnega Novega mesta tik pred kapitulacijo italijanske vojske odšel v partizane:

»Prav takrat bi morala nastati tudi moja prva fotoreportaža. Italijanska vojska je bila v razsulu. Stanoval sem v podstrešni sobici v Kandiji pod Grmom, od koder sem se odpravil v mesto. Na poti sem srečal tovariša Povha. “Bi mi hotel fotografirati tale cirkus, ki je nastal ob kapitulaciji?”, me je ogovoril. S fotografsko kamero, ki mi jo je kmalu prinesel, sem se v Kandiji postavil tako, da sem imel odličen razgled na most. V spiralastih zavojih se je dvigoval prah visoko pod nebo. Dolge kolone italijanskih vojakov – med njimi mežnarji z obritimi glavami – so se pomikale iz mesta. Prekrasni posnetki sem pomislil. Nenadoma sem na rami začutil roko. Za menoj je stal italijanski oficir. Moral sem z njim na komando, ki je bila v šoli na Grmu, kjer je bil na srečo moj dobri prijatelj ravnatelj Matija Absec, ki je prepričal Italijana, da sem umetnik in da kot tak fotografiram vse kar je zanimivo. Italijan ni rekel nič, le videti je hotel, kaj sem »naslikal«. Potegnil je film iz fotoaparata in ga dvignil proti svetlobi. Uničil mi je dragocen filmski zapis sovražnikovega umika iz Novega mesta.

Z načrtnim fotografiranjem sem začel dokaj pozno, posnel sem precej metrov 16 mm filma. Zabeležil sem goreče Novo mesto, razne vojaške postojanke, blokirane prekopane ceste, vaške straže in vrsto drugih zanimivosti. V Kočevju sem filmal zasedanje SNOS. Filme, na katere sem posnel več ali manj vse delegate tega zasedanja, sem izgubil. Po vojni so razvili 240 metrov filma iz tega obdobja. Filmal bi mnogo več, če bi imel material. Nikakor nisem mogel pozabiti polnega kamiona fotomateriala, ocenjenega na sedem milijonov lir takratne vrednosti, ki se je po nesreči izmuznil iz rok. Ko bi bili dobili tiste filme, bi imeli danes na razpolago mnogo več dragocene partizanske dokumentacije.

Ves ta čas od septembra 1943 do marca 1944 sem, kadar se mi je ponudila priložnost, pritisnil tudi na sprožilec fotoaparata. Tako mi je na kočevskem zboru v začetku oktobra 1943 tovarišica Beceletova posodila fotoaparat formata 6 x 9 cm. Naredil sem nekaj posnetkov, žal pa je od tistega filma ohranjeno bore malo. Spominja se, da so me tovariši pogosto zbadali, češ da sem fotografiral tudi stvari, ki sploh niso pomembne. Prepričan sem bil, da bodo tudi tiste stvari nekoč postale sestavni del naše zgodovinske dokumentacije …«

Kočevski zbor odposlancev slovenskega naroda – govori namestnik komandanta GŠS generalmajor Jaka Avšič, 1. – 3. oktober 1943.

Slovenski likovni umetniki – Dore Klemenčič, Nande Vidmar, Božidar Jakac, Nikolaj Pirnat in France Mihelič ob zasedanju v Kočevju oktobra 1943.

Na poti v Jajce na drugo zasedanje AVNOJ novembra 1943 zaradi dolge in nevarne poti Jakac ni vzel s seboj kamere in filmov. Zato pa je na poti v Jajce, kot tudi na zasedanju AVNOJ izrabil vsako priložnost za skiciranje in risanje motivov, ki jih je bilo vsepovsod na pretek. Med zasedanjem je tako nastal njegov zelo znani portret maršala Tita.

Na poti na drugo zasedanje Avnoja,  risba Livno, 1943.

Risba bosanskega mesteca Jajce, kjer  se je odvijalo drugo zasedanje Avnoja  1943.

N.N. Božidar Jakac je portretiral maršala Josipa Broza – Tita na drugem zasedanju Avnoja, 29. november – 1. december 1943.

Portret maršala Tita, 1943.

Težko je govoriti ločeno o filmanju, slikanju in fotografiranju. Eno z drugim je bilo najtesneje povezano. Tudi med narodnoosvobodilnim bojem ni bil član te ali one sekcije, pač pa je delal to iz neke notranje sle po beleženju in ohranjevanju. Bil je tisti, ki je tovariša Tita opozoril, da bi zbrali podpise delegatov zasedanja AVNOJ. Na isti način je pobral tudi podpise delegatov na zasedanju v Kočevju ter udeležencev kulturniškega kongresa januarja 1944.

Marca 1944 je Božidar Jakac dobil fotografski aparat od partizanskega generala Dušana Kvedra. Šele takrat je v polni meri začel nastajati njegov najobsežnejši medvojni fotografski opus.

Njegov slog presega reporterske kronistične posnetke, saj so bile njegove fotografije odraz njegovega umetniškega navdiha. Božidar Jakac je bil samosvoj avtor, ki je snemal po lastni presoji in nagnjenju. Skoraj 3000 negativov, ki so večinoma nastali leta 1944 in skupno z grafikami in risbami, nastalimi v tem času tvorijo nedeljivo celoto. To je avtorsko najobsežnejši opus partizanskih fotografij.

Baza 20, Kočevski Rog Pred barako stojijo z leve France Svetek, Makso Šnuderl, Josip Jeras, Dušan Sernec. Z leve sedijo Tatjana Jakac, major Jones, Božidar Jakac, jesen 1943.

Vodilna politika NOG. Tretji z leve Edvard Kardelj, drugi z desne Boris Kidrič oktobra 1944 na Bazi 20. Prva z leve Pepca Kardelj, Franc Leskovšek in prvi na desni Marijan Brecelj.

Z leve Franc Leskovšek, sekretar KPS in Josip Vidmar, predsednik IO OF, Kočevski Rog oktobra 1944.

Vojaški vrh slovenske partizanske vojske poleti 1944, v sredini komandant GŠ Franc Rozman – Stane, desno Peter Stante – Skala in Dušan Kveder Tomaž.

Vojni dopisnik BBC Matthews, Nada Kraigher, dr. Lindsay Rogers, angleški radiotelegrafist in Božidar Jakac, Srednja vas poleg Črmošnjic avgusta 1944.

Partizanski umetnik in fotograf Dore Klemenčič na Kočevskem, 1944.

Staro Brezje na Kočevskem oktobra 1944.

V Beli krajini so kmečkemu prebivalstvu pri opravilih pomagali tudi partizani avgusta 1944.

Iz zavezniških padal so izdelovali perilo. Porabili so tudi vrvice. Paranje padal avgusta 1944.

Partizanska poroka v Beli krajini v začetku 1945.

Arhitekt. Branko Simčič je oblikoval partizanske plačilne bone. Natisnjeni so bili v partizanskih tiskarnah, v obtok so prišli julija 1944.

Največ je fotografiral na Kočevskem. Številni in pretresljivi so njegovi fotografski zapisi iz partizanskih bolnišnic na Kočevskem in v Beli krajini, politično vodstvo v Kočevskem Rogu na bazi 20, prevoz ranjencev, utrinki iz kulturnega življenja, partizanska zborovanja, umetniško izjemni panoramski posnetki raznih krajev in življenja ljudi, ki so pomagali v narodno osvobodilnem boju v Beli krajini in na Dolenjskem, zavezniške misije in še bi lahko naštevali. Umrl je v Ljubljani 20. novembra 1989.

Borki so amputirali nogo, 1944. Eden izmed najbolj pretresljivih motivov.

Dr. Leonov operira, partizanska bolnišnica Vinica, Kočevski Rog 25. oktobra 1944.

Hranjenje ranjenca, Srednja vas poleg Črmošnjic avgusta 1944.

Partizanska bolnišnica Lesen kamen, 1944.

Operacijska miza v bolnišnici Leseni kamen, zdravnik Janez Lovšin oktobra 1944.

Partizanska bolnišnica Stari log v Kočevskem Rogu septembra 1944.

Partizanska bolnišnica Leseni kamen, Kočevski Rog oktobra 1944.

Pot v bolnišnico Lesen kamen oktobra 1944.

V porodnišnici bolnišnice Zgornji Hrastnik septembra 1944.

Ranjenci iz bolnišnic Kočevskega Roga čakajo na prevoz na letališče v Belo krajino za evakuacijo v južno Italijo, poleti 1944.

Ranjenci v Srednji vasi blizu Črmošnjic čakajo na transport, začetek 1945.

Invalidski pevski zbor v Dragovanji vasi v Beli krajini avgusta 1944. V njem so peli ozdravljeni partizanski ranjenci.

Invalidski pevski zbor, Dragomlja vas avgusta 1944.

Viri:

• Silvo Teršek, Božidar Jakac: Vsega človek ne more narisati …, TV-15, 18.3.1971
• Dejan Vončina, Fotografije, Argo VII/1988
• Dejan Vončina, Franc Fabec: Slovenska odporniška fotografija 1941 – 1945, Založba Modrijan. 2005
• Zdenko Čepič, Damijan Guštin, Martin Ivanič: Podobe iz življenja Slovencev v drugi svetovni vojni, Založba Mladinska knjiga, Ljubljana, 2005
• Fototeka Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije

Kraj: Slovenija
Datum: 1943/45
Avtor: Božidar Jakac, neznan
Zbirka: Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije
Skenirano: —
Oblika: datoteke