1975 Grad Snežnik – Diapozitiv

Odsev gradu Snežnik v vodnem jarku, 1975

Leta 1967 sem v Trstu kupil selenski svetlomer Gossen Sixtino v svetlosivi plastični škatlici z verižico. Fotocelica v svetlomeru je delovala brez baterije. Treba je bilo nastaviti občutljivost filma in premakniti obroč tako, da se je kazalec pokril z iglo instrumenta. Od tod je bilo mogoče odčitati primerne kombinacije zaslonke in osvetlitvenega časa. Svetlomer je deloval dobro in je bil skoraj nujen za delo z dia filmi, ki so zahtevali bolj natančno osvetlitev kot črno-beli material.

Moji vtisi o znamkah dia filmov so bili naslednji. Domača znamka Efke je vlekla na rjavo, Orwo je imel zame nenavadne »kobalt« modre tone. Kar dobra je bila italijanska Ferrania, ki pa je kmalu ustavila proizvodnjo. Najslabše izkušnje sem imel s filmi znamk Perutz in deloma Agfa; nekateri so izredno hitro povlekli na roza barvo in obledeli. V letih 1979/80 sem v ZDA uporabljal Kodachrome 64 in ga pošiljal v Kodakov laboratorij. Ti diapozitivi so nazaj prišli v kartonskih okvirčkih. Kljub trditvam o večji obstojnosti Kodachroma so tudi ti do danes spremenili ton. Bili so pač (kot vsi drugi moji filmi) shranjeni pri sobni temperaturi. Danes pravijo, da bi barvne filme in slike morali hraniti v zamrzovalniku pri približno -10 stopinjah Celzija in relativni vlagi 20-50 % ali pa vsaj v hladilniku pri kakih 2 stopinjah Celzija in 20-30 % relativni vlagi.

Od leta 1972 sem uporabljal Praktico LLC. Imela je vgrajen svetlomer. To je bilo precej bolj udobno kot prenašanje rezultatov merjenja iz ločene naprave. Žal svetlomer v Praktici ni bil prav natančen. Slike so bile včasih preveč osvetljene. Okrog 1984 sem kupil aparat Canon AE-1 Program. Ta je imel boljši svetlomer, ki je dajal poudarek sredini slike. Slikanje proti svetlobi pa je bilo še vedno problematično, ker so bili popravki nujni, a je bilo težko določiti velikost popravka.

Dobro so se mi obnesli dia filmi znamk Ektachrome, Agfa Professional in predvsem Fuji.

Po fotografski literaturi iz šestdesetih let naj bi bili diapozitivi najbolje zaščiteni v okvirčkih s steklom. Taki domači in češki okvirčki (ki mi jih je iz Prage s službene poti prinesel oče) so se slabo izkazali: bili so magnet za umazanijo; filmi so se nekako prilepili na steklo in morda celo hitreje propadali. (Za skeniranje sem pred par leti moral vse razdreti.) Bolje so se obnesli patentirani stekleni okvirčki znamke Gepe, a sem sčasoma ugotovil, da so zapravljanje denarja. Potem sem uporabljal tanke okvirčke brez stekla znamke Agfa. Tepe pa me, da uokvirjenih diapozitivov nisem opremil z datumi in lokacijami. Nekaj informacij sem na srečo napisal na škatle šaržerjev za projektor.

Nekaj slik iz diapozitivov mi je brezplačno naredil prijazni Marjan Smerke, inženir fizike z Inštituta Jožef Stefan in mojster fotografije. Bil je prijatelj in kolega moje sestre. Kasneje so mi to delali po Smerketovem nasvetu v Studiu Matkovič.

Slike z barvnih negativ filmov so po mojih izkušnjah najbolje naredili tam, kjer so uporabljali Fuji material. Fuji stroji so imeli tudi učinkovito avtomatično izboljšavo slike. Slabše sta se obnesli Agfa in Konica. Tudi razvijanje Fuji filmov z Agfa kemikalijami je bilo, kolikor sem lahko presodil, slabše. Enkrat sem nabavil Ektacolor negativ film, ki naj bi bil po neki debeli ameriški knjigi o ohranjanju fotografskega materiala zelo obstojen. Morda res, a je dajal zamolkle barve, nekako na pol poti med barvno in črno-belo fotografijo.

V enem od ljubljanskih laboratorijev sem takrat videl dekle, ki je večkrat povleklo film skozi nekakšno pripravico, podobno sklopljeni tobačnici, verjetno, da bi odstranila kapljice ali smeti. (Marjan Smerke je dejal, da v večini laboratorijev delajo »otroci«, se pravi na hitro priučena mlada delovna sila, ki se je pogosto menjavala.) Morda imajo zato številni moji barvni negativ filmi in dia filmi raze. En ljubljanski atelje je bil glede raz porazen in sem bil v njem samo enkrat. A tudi drugi, domači in tuji, niso bili brezhibni. A se presenetljivo to ni poznalo na slikah, ki so jih laboratoriji naredili iz teh filmov!

Pri domačem skeniranju filmov pa je bilo odstranjevanje teh dobro vidnih raz, ki so povrhu dobile še živo obarvane robove, prav zoprno. Moj ploščati skener Epson V700 je z dvojnim prehodom čez barvni film lahko digitalno odstranil vpliv nekaterih smeti, ne pa raz.

Ta optični čitalnik lahko avtomatsko popravi barve. To je večkrat prišlo prav. Barve je bilo mogoče popravljati tudi z izravnavo beline (white balance) pri obdelavi slik. Sem in tja pa se je našla stara barvna slika s tako nemogočimi barvami, da jih nisem znal popraviti.

Prispevek je napisal: Peter Legiša.

Kraj: Grad Snežnik
Datum: 1975
Avtor: Peter Legiša
Zbirka: Peter Legiša
Skenirano: —
Oblika: datoteka