1970 Lož – Moja zadnja inovacija

Nekaj več kot  pred 56 leti sem prejel spričevalo o uspešno končani strojni tehniški šoli. Takrat so maturi rekli tudi zrelostni izpit. V žepu, pa sem že imel tudi poziv za dvoletno dozorevanje v Jugoslovanski ratni mornarici. Na dozorevanje sem odšel le 10 dni kasneje. Po odsluženih dveh letih me je čakala služba v firmi, ki mi je 4 leta šolanja dajala štipendijo.

Najprej sem moral opraviti še pripravniški staž in že prvi mesec prijavil svojemu mentorju inovacijo. Po mojih predvidevanjih bi za en izdelek, ki se je do takrat delal na dveh strojih v treh izmenah, z mojo inovacijo lahko enako količino izdelali na enem stroju v dveh izmenah. Mentor, pa je bil mnenja, da morajo zadevo najprej proučiti strokovnjaki iz tega področja in če bo mnenje pozitivno, bom konstrukcijo naredil takrat, ko bom končeval pripravniški staž in jo kot izpitno nalogo zagovarjal pred komisijo.

Pet let kasneje sem zvedel, da si je še z dvema strokovnjakoma vzel čas, da bi moj predlog izpeljali oni trije, saj je izračun pokazal tako velik prihranek, da bi bila taka rešitev po pravilniku o inovacijah vredna 8,7 povprečnih plač v firmi.

Seveda, pa je bilo treba zadevo spraviti na papir, in ker risanja niso bili vešči in imeli premalo domišljije, sem to naredil jaz za končni pripravniški izpit. Ko pa je zadeva prišla iz orodjarne na stroj, pa je postalo vse jasno, so se ti strokovnjaki začeli truditi, da stvar ne bi zalaufala. Vedno, ko sem prišel, do stroja je tam stal omenjeni strokovnjaki, pa so napenjali možgane, kaj storiti, da bi preprečili zastoj.

Po mesecu dni sem imel njihove strokovnosti dovolj in zjutraj namesto v pisarno odšel direktno k stroju, na pnevmatskem ventilu prestavil dve cevi, poklical delavko k stroju, ji pokazal, kaj in kako naj dela in stvar je zalaufala brez zastojev. Seveda je novica hitro prišla do strokovnjakov in vsi trije so k mašini prileteli kot sneti bet, me najprej nadrli, zakaj se vtikam v njihovo delo, me nagnali na moje delovno mesto v konstrukcijo, potem pa poklicali partijskega sekretarja, s katerim sva bila od prvega dne na bojni nogi.

Med strokovnim ogledom so povečali hitrost stroja, dodali še eno delavko za hitrejše polnjenje nabiralnika in po eni uri ugotovili, da je zmogljivost inovacije še večja, kot sem predvidel jaz.

O nagradi potem ni bilo ne duha ne sluha. No, vsaj jaz o njej nisem vedel nič. Šele veliko let kasneje sem zvedel, da so si strokovnjaki tisto nagrado razdelili med seboj in ko mi je moj nekdanji mentor rekel, da se čudi, da inovacij ne prijavljam več, sem ga poslal v rojstni kraj.

Skratka moj gobec me tepe praktično celo življenje, ampak zaradi tega se nikoli nisem prodal in ponižal. Sem pa ponosen, da sem bil zaradi dolgega jezika velikokrat tepen.

Viri:

• Kovinoplastika je poleg industrije pohištva Brest temelj občinskega gospodarstva
  Brestov obzornik, VI (31. 12. 1972), št. 63, str. 2

Prispevek je napisal: Franc Zabukovec – Bunkar.

Kraj: Lož
Datum: 1972
Avtor: neznan
Zbirka: enotranjska.si
Skenirano: neznano
Oblika: datoteka