1972 Cerkniška deponija – Mešana marmelada

Na sliki je prazna konzerva mešane marmelade. Pakirali so jo v tovarni Arrigoni v Izoli. Konzervo je na deponiji našel Miloš Toni in jo ovekovečil za nas in zanamce. Vidim, da nisem edina, ki na deponiji ne le pripelje in razloži, ampak mora še pobrskati po odpadkih. Nekoč mi je prijateljica dejala, da ji mož očita, da je edina, ki z deponije več pripelje, kot tja odpelje. Potolažila sem jo, da ni edina in sva dve. Sedaj vidim, da nas je več. Poleg je postavil, za mero, brclanast krožnik. Take imam tudi jaz. Podedovali smo jih po atovi teti in tudi jedli iz njih. Mamin poročni servis pa je nabiral prah v omari. To so počeli tudi vsi ostali krožniki, iz katerih smo jedli od mamine poroke do tetine smrti, ko smo prišli do krožnikov. To pa mame ni motilo, da ne bi kupila še kakšnega kompleta, če je bil glih po »ugodni« ceni. Je pa res, da so ti brclanasti krožniki zelo trpežni. Nekoč mi je eden padel na tla. Ni se razbil, je pa v lesu nastala vdolbinica. Ugotovitev: krožnike imamo dobre, tla pa zanič. Sem malo zašla od marmelade, ampak se nisem mogla upreti.

Konzerva je vsebovala 10 kg sladke radosti in bila zaradi tega primerna za kakšne menze, pekarne ali šole. Danes ne bi šla najbolje v promet, ker se spomnim mešane marmelade. Ni bila najboljša. Današnji otroci morajo imeti kakšno bolj šikimiki (schickimicki) marmelado, npr. marelično ali jagodno. Tudi sama jo delam. Enkrat sem naredila marelično. Ko sta bili vnukinji na počitnicah, sta si zaželeli kruh z marmelado. Malo sta bili razočarani, ker štacunske nisem imela, le domačo. Odločili sta se, da bosta poskusili. Ko sta že nekaj časa jedili, sem le vprašala, kakšna je. »V redu. Skoraj taka kot iz trgovine.« To ni glih nekakšna pohvala. Jima ne morem dopovedati, da tista iz trgovine ni videla marelic. Še mimo niso šle. Je le barva, cukr, emulgatorji, E-ji in kar je še takšnih svinjarij. Primerjati mojo s trgovinsko je bogokletno.

Ljudje so se že v kameni dobi naučili hraniti sadje za čas, ko je bilo pomanjkanje hrane. Marmelade še niso delali. Stari Grki pa so se temu zelo približali. Med in medene sirupe so uporabljali za konzerviranje. Prvi zapisan recept za približek marmelade je iz 4. stoletja. Ko so se križarji v 11. stoletju vračali z Bližnjega vzhoda, so v Evropo prinesli sladkor. To je povečalo priljubljenost marmelade, kar se je nadaljevalo do današnjih dni, ko jo je začela izpodrivati fuj Nutela. Marmelada je hiter vir energije, malo dlje pa traja, da se znebiš oblog, ki jih povzroča na telesu. Ker sadje kuhamo v sladkorju, se do neke mere ohranijo tudi vitamini. Slivova in datljeva marmelada lahko zaradi vsebnosti vlaknin pomagata pri prebavi in preprečujeta zaprtje.

Da je bila marmelada nekdaj bolj cenjena kot danes kaže tudi reklo, da so nekoga dobili s prsti v marmeladi (rečemo tudi, da so ga ujeli brez hlač, ampak z marmelado se lepše sliši), kar pomeni, da so ga zalotili pri prepovedanem dejanju. Radi so jo imeli tudi marsovčki Miš, Maš in Šaš, ki so obiskovali Drejčka. Jedli so jo s prsti, ko je bila konzerva prazna, je bil kriv pa Drejček. (Vid Pečjak: Drejček in trije marsovčki)

Tovarno konzervirane hrane Arrigoni je leta 1881 ustanovil Čeh Carl Warhanek. Postala je ena najbolj znanih izolskih tovarn. V njej so predelovali ribe, zelenjavo, izdelovali paradižnikovo mezgo, jušne kocke in marmelado. Leta 1958 se je zaradi neprestanih reklamacij na račun tržaškega podjetja preimenovala v Argo. Konec sedemdesetih let 20. stoletja je prešla pod tovarno Droga Portorož. Opuščena tovarniška poslopja so kot industrijska znamenitost vpisana v Register kulturne dediščine.

Slovarček:

• brclanast: porcelanast
• škimiki: nekaj, kar je trenutno »in«, v modi

Viri:

• https://sl.wikipedia.org/wiki/Tovarna_Droga_(Izola)

Kraj: polna Arrigoni Izola, prazna deponija Komunale Cerknica
Datum: 1970
Foto: Miloš Toni
Zbirka: Miloš Toni
Fotografirano: 9. 9. 2025
Oblika: predmet