1942 Celje – Odporniški fotograf Josip Pelikan (1885–1977)

Josip Pelikan na terenu v šestdesetih letih 20. stoletja. Hrani Muzej novejše zgodovine Celje.

Življenje in delo

Josip Pelikan, slovenski fotograf češkega rodu, se je rodil 9. decembra 1885 v Trbižu v takratni Avstro Ogrski. V Pelikanovi družini so bili skozi tri rodove fotografi. Starša sta bila po rodu Čeha. S fotografijo sta pričela v Pragi, ki je takrat veljala za fotografsko zelo razvito mesto. Odselila sta se v Trbiž, kjer je bilo takrat prosto mesto za fotografsko obrt. Tu se je mladi Josip pri očetu Antonu naučil fotografske abecede. Po materini smrti leta 1892 in očetovi ponovni poroki se je družina 1894 preselila v Idrijo, sin pa se je začel podrobneje seznanjati z očetovo umetnostjo fotografije, ki ni zajemala le tehnike s suhimi, tovarniško narejenimi, ampak tudi z doma izdelanimi, mokrimi fotografskimi ploščami (kolodijski proces), ki so dajale fotografiji lepše tone. V letih 1905−1908 je znanje obogatil še pri vrhunskih mojstrih fotografije v Gradcu, na Dunaju in Pragi. Po odsluženi vojaščini je na sokolskem nastopu v Brežicah spoznal bodočo ženo Marijano Lebar, s katero se je leta 1910 poročil in v Brežicah osnoval skromen fotografski atelje pri Lebarjih. Vitrina z njegovimi fotografijami je bila pritrjena na severni in zahodni fasadi nekdanje Lebarjeve, klobučarjeve hiše, v Lebarjevi trgovini pa so prodajali njegove fotografije. Istega leta je v Idriji pripravil samostojno fotografsko razstavo, in tu se je začela njegova uspešna kariera. Že dve leti kasneje si je v Idriji postavil novo hišo z ateljejem in se osamosvojil. Med 1. svetovno vojno je bil mobiliziran, po končani vojni se je vrnil v Idrijo, toda zaradi nesoglasij s fašisti se je preko državne meje preselil v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev, najprej v Žiri, od tam pa v Osijek. Po neuspešnem začetku v Osijeku je nekaj mesecev delal v Brežicah, leta 1920 pa se je za stalno naselil v Celju, v hišo prof. Jarca, ki se ji je z dvoriščne strani držal stekleni atelje bivšega celjskega fotografa Johanna Martina Lenza. Hišo z ateljejem je odkupil in tako je Celje postalo središče njegove fotografske ustvarjalnosti vse do smrti 8. junija 1977.

Kot zanimivost naj omenimo, da sta se Josip Pelikan in Vinko Bavec poznala. Srečala sta se okoli leta 1930 med vožnjo z vlakom in se pogovarjala o svojih načrtih in izkušnjah.

Streljanje talcev v Starem piskru

Po zaslugi fotografskega mojstra Josipa Pelikana se je ohranilo dvanajst ateljejskih kopij fotografij, ki prikazujejo streljanje talcev na dvorišču celjskih zaporov Stari pisker 22. julija 1942: na smrt obsojeni talci stojijo na dvorišču zaporov, kasneje pred zidom, trupla zlagajo v krste, krste nalagajo na avtomobile za prevoz na upepelitev v graški krematorij.

Zaradi tragičnosti dogodka in pietete do talcev smo objavili samo dve fotografiji, ki sta po našem mnenju najbolj povedni. O izvoru fotografij vemo le to, da je film posnel nemški okupatorski fotograf in ga dal razviti fotografu Josipu Pelikanu iz Celja, ki je izdelal skrivne kopije. Kasneje se je dogodka spominjal takole:

»… pri nas se je v mojem ateljeju razvijanje filmov vršilo samo enkrat, in to poleti 1942, in sicer ob streljanju 22. julija 1942, ko je bilo ustreljenih 100 talcev. Nekaj dni po tem množičnem streljanju so prišli k meni trije gestapovci in zasegli temnico … Prvi dan so samo razvijali filme. Opoldne so odšli na kosilo in izjavili, da se vrnejo ob pol dveh. V tem času naj se filmi perejo, ko se bodo vrnili, jih bodo pa sušili. Naročili so mi, naj pazim, da se kaj ne zgodi. Zagrozili so mi s smrtno kaznijo, če bo od teh filmov kaka fotografija prišla v javnost. Takoj, ko so odšli, sem zaklenil stanovanje in odšel v temnico. Filma sem takoj vzel iz raztopine, ju namočil v špirit in na električnem ventilatorju hitro posušil. Ko so se filmi posušili, sem s povečevalnim aparatom od vsake fotografije naredil kopijo kar na slepo. Eksponirane fotografije sem zavil v več vrst voščenega papirja, da ne bi prišla do njih vlaga. Nato sem jih vložil v posebno škatlo. Škatlo sem skril med drva v kleti, kjer sem imel skritih tudi nekaj partizanskih pisem in naročil za fotomaterial. Ta material je ostal v kleti vse do osvoboditve. Takoj po osvoboditvi sem začel filme razvijati. Nekaj je bilo dobrih, nekaj slabih. Da ne bodo vse uporabne, sem vedel, ker sem filme osvetlil v veliki naglici in nervozi.

Pred usmrtitvijo so talkam zavezali oči. Zavezovanje oči na dvorišču Starega piskra v Celju 22. 7. 1942.

Po usmrtitvi v Starem piskru v Celju 22. 7. 1942 so jetniški čuvaji s pomočjo ujetnikov trupla naložili v krste, da so jih odpeljali v krematorij v Gradec.

Nedvomno gre za enega najbolj pretresljivih in krutih slikovnih dokumentov druge svetovne vojne v Sloveniji. Toliko bolj, ker imajo nekatere ženske predpasnike, kot da so jih odpeljali izpred štedilnika. Iz nemškega poročila, ki ga hrani Arhiv Republike Slovenije v Ljubljani, je razvidno le to, da so uradniki gestapa v Celju kljub prepovedi iz drugega in tretjega nadstropja zaporov fotografirali streljanje talcev. Le pogumu in prisebnosti fotografskega mojstra Josipa Pelikana se imamo zahvaliti, da so se ohranili dvojniki fotografij streljanja talcev na dvorišču Starega piskra v Celju. Zato lahko fotografskega mojstra Josipa Pelikana upravičeno prištevamo k odporniškim fotografom.

Viri:

• Franc Fabec, Dejan Vončina, Slovenska odporniška fotografija 1941 – 1945, Založba Modrijan, 2005
• Tone Ferenc, Okupatorjev dokument o streljanju talcev v Celju. Borec, št. 6/7, 1975, str. 369, 370
• Muzej novejše zgodovine Celje
• Povzeto po Wikipediji, prosta enciklopedija
• Dejan Vončina: Fotografi družine Bavec, Orbis, Ljubljana 2014, str. 24
• https://www.delo.si/magaz%20%20in/zanimivosti/pod-eno-streho-stoletje-fotografske-dediscine

Kraj: Celje
Datum: 1941
Avtor: neznan
Zbirka: Dejan Vončina
Skenirano: neznano
Oblika: datoteka