1957 Cerknica – Zgodovina Cerknice

Na sliki vidimo prvo stran snopa fotokopiranih listov, kar nam kažeta izdajalski luknji na levi strani slike, z naslovom Zgodovina Cerknice. Nad naslovom je ime avtorice, učiteljice Rozke Bolha, rojene leta 1899, ki je bila leta 1945 iz Žalne premeščena v Cerknico. Zgodovina je napisana na roke na petinšestdesetih straneh, letnica njenega nastanka pa je približna, a zagotovo po letu 1955. Napisala jo je za lastne potrebe za poučevanje zgodovine v šoli, tekom let pa so jo za svoje potrebe razmnožile in uporabile druge učiteljice. Rokopis je lep, berljiv, pri mojem pa ste lahko veseli, da imamo računalnike.

Učiteljica Bolha se je zelo potrudila opisati Cerknico in njeno okolico ter njeno zgodovino. Uporabila je precej gradiva in ga zapisala v bolj zgoščeni obliki, kar je verjetno terjalo kar nekaj časa in truda. Še najbolj vredni so zapisi o dogajanju v Cerknici in okolici med drugo svetovno vojno, ko so bili spomini o dogodkih še dokaj sveži, podatki pa točni. Ljudje, ki so to doživeli, videli ali slišali so bili še živi, zato ni imela takih težav kot ustvarjalci na teh straneh, ko imamo na razpolago slikovno gradivo, a nimamo nikogar, ki bi lahko o tem kar koli povedal. Ja, tudi jaz pravim kot mnogi – ko smo bili mladi nas to ni brigalo, sedaj pa nimamo koga vprašati. Seveda je avtorica precej besed namenila Cerkniškemu jezeru in ga precej temeljito opisala.

O Cerkniškem jezeru vemo praktično že vse. Poznali so ga že stari Rimljani, ki so mu pravili Lugea palus, Žalostno jezero (močvirje), njihov zgodovinar Strabon, ki je bil očitno tu pozimi, pa ga je imenoval Lacus lugeus, Sankanje na jezeru. Skozi zgodovino je vsak, ki je znal vsaj malo pisati, o njem napisal to ali ono, in če se je to ohranilo, je to tudi znano. Žal niso ohranjeni nobeni zapisi naših Pustarjev, ki kot je znano, pustujejo že od pamtiveka, a takrat še ni bilo črk, zato teh prazgodovinskih zapisov ni.

Zato me je nemalo presenetil zapis iz Zgodovine Cerknice, kjer učiteljica Bolha trdi, kot je vidno na zgornji fotografiji, da je o jezeru pisal tudi veliki Dante v svoji Božanski komediji. To je namreč trditev, o kateri do danes nisem še nikoli slišal. Omenjeno naj bi bilo v dvaintridesetem spevu Pekla, prav na koncu pri najhujših grešnikih, izdajalcih in morilcih svojih sorodnikov, prijateljev ali dobrotnikov. Bili naj bi zamrznjeni od vratu navzdol in seveda zaradi mraza vsi plavi v obraz. Saj bi moral napisati modri, a to bi morali biti za trajanje svojega življenje, da ne bi bili sedaj tam, kjer so. Dante pravi:

Kot kaže je bil Dante, da je vedel za Donavo in Don, tudi zemljepisno razgledan, a to, da bi bil led na našem jezeru debelejši kot na Donu je malo verjetno. Je pa bila kakih trideset let ali še kako več v naših krajih tako mrzla zima, da so po Dolenji vasi na začetku odjuge z dvema bagroma razbijali več kot dvajset centimetrov debel led v potoku, da so naredili prostor prihajajoči taleči se vodi. Pred 700 leti pa, kdo ve … Vem edino za bagre.

Ko sem malo pobrskal po spletu o povezavi med jezerom in Dantejem sem prišel do ugotovitve, da nihče o tem nič ne ve. Tudi umetna inteligenca ne. Pa saj nanjo niti ni preveč za računati, saj se mi njen učinek včasih zdi, kot da bi umetne rože zalival z umetnim gnojilom. Lepo, a večinoma brez haska. Če se le da napiše, da se česa ne da, da česa ne najde, kar po domače pomeni, da se ji očitno ne ljubi. Če je to umetna inteligenca lahko rečem, da poznam kar nekaj ljudi, ki jo obvladujejo od rojstva.  Avtorica na koncu v virih tudi ne navaja, od kje ji ta misel, a morda ji je Strabonovo poimenovanje dala to idejo, da je morda tisto zaledenelo jezero naše. Je bilo pač najbližje. Prav tako je mogoče, da je uporabila drugi latinski izraz o blatnem močvirju, ki ga omenja tudi Capuder pri svojem prevodu v slovenščino med opombami.

Na sliki je tudi naveden vir revija Ribič 1956, po katerem smo približno določili letnico zapisa.

Osebno pa se mi ta kazen v stekleno zaledenelem Cerkniškem jezeru ne zdi nič posebnega. Ko so bile zime še zime, so bili v led vkovani po tri, štiri mesece na leto, ostalo pa so imeli verjetno proste aktivnosti kje na toplem. V današnji dobi, ko so zime bolj podobne pomladi, pa se imajo od vseh grešnikov morda še najboljše. Imajo delno pomilostitev, saj po nekaj let sploh ni ledu na jezeru, če pa že je, izgine na hitro.

Ja, naše jezero je res slavno. Sicer mi osebno nimam nič z njegovim nastankom, se pa radi pohvalimo z njim. Sedaj lahko celo rečemo, da se omenja, z zadržkom, a vendarle, v Božanski komediji. In če nam kdo ne bo verjel, naj pride sem tisto zimo, ko bo led vklenil jezero in bo na njem slišati tisti zamolkli pokajoči zvok. Če bo kdo rekel, da se tako oglaša led, ki se lomi zaradi upadanja gladine, ga bomo popravili, da so to v resnici kriki grešnikov.

Viri:

• Dante Božanska komedija, prevod A. Capuder

Kraj: Cerknica
Datum: 1957
Avtor: Rozka Bolha (zapiski)
Zbirka: Matjaž Žnidaršič
Skenirano: 21. 7. 2022
Oblika: fotokopija