1977 Köln am Rein – S sodelavci na sejmu

õ

Sveti rimski cesar Friderik Barbarossa je leta 1164 iz Milana v Köln prenesel relikvije Svetih treh kraljev. Te so na obale reke Ren začele privabljati množice romarjev iz celega krščanskega sveta. Leta 1248 so zato pričeli z zidavo mogočne katedrale posvečene prvemu apostolu Sv. Petru in tem relikvijam. Za vzor jim je služila že zgrajena stolnica v francoskem mestu Amiens. Gradnja je počasi napredovala več kot 200 let, a se je leta 1473 ustavila. Zvonika sta ostala nedokončana za skoraj 400 let. H gradnji so ponovno pristopili v okviru združenja Central-Dombauverein. Leta 1880 je cesar Wilhelm I. Nemški prisostvoval slavju ob dokončanju del. Z dolžino 145 m, širino 86 m in višino dveh zvonikov 157 m je to res veličastna zgradba. Prestala je tudi vsa zavezniška bombardiranja v 2. svetovni vojni.

Po obisku železninarskega sejma – Eisenwarenmesse- smo se na ploščadi ob Renu za katedralo slikali od leve: Janez Mlakar, Stane Prevc, Tone Modic, Tone Martinčič, Tone Žnidaršič, Jože Troha in Lojze Mazij že s potovalko.

Seveda nismo bili prvi tukajšnji obiskovalci iz naših krajev. V Kelmorajn, kot so to mesto imenovali naši predniki, so k Sv. Petru in relikvijam Treh kraljev romali od 13. stoletja dalje. V prvi polovici 15. stoletja so v sosednjem Aachnu že imeli svoj romarski oltar, posvečen slovanskima bratoma Sv. Cirilu in Metodu. Na romanje so se navadno odpravili zgodaj spomladi. Celo romanje je trajalo več kot dva meseca. V mestu Andernach pred Kölnom so imeli spravljene romarske križe in bandera, da so do katedrale prišli v slavnostni procesiji ob petju slovenskih nabožnih pesmi. Romarji so izmed sebe vedno izbrali vodjo romanja – vajvodo, ki je skrbel za red, posredoval pri duhovščini in bil razsodnik v morebitnih sporih med romarji.

Iz Kovinoplastike Lož smo se sodobnim romarjem – obiskovalcem sejmov v Kölnu – pridružili po letu 1970. V tem svetovno znanem sejemskem mestu so se odvijali za nas najpomembnejši sejmi. To sta bila predvsem sejem železninarstva – Eisenwarenmesse s programi stavbnega okovja in sejem opreme za gospodinjstvo- Domotechnica s programi kuhinjskih pomivalnikov.

Obisk sejma se je načrtoval že mesece vnaprej. Udeležence je določilo vodstvo podjetja glede na posameznikovo delo v prodaji, razvoju in tehnologiji, malo pa tudi po zaslugah n. pr. direktorji TOZD-ov, vodje oddelkov, kot nagrado in spodbudo za nadaljnje delo. V tistih letih je v Jugoslaviji kronično primanjkovalo deviz. Za uvoz surovin, materialov ali opreme so imela podjetja določene uvozne pravice, strogo so se delile odobrene uvozne kvote po panogah in republikah. Birokracija je delala s polno paro. Nadomeščanje uvoza z domačo proizvodnjo je bil dnevni imperativ. V Kovinoplastiki Lož smo se tega dela zagnano lotili. Hitro razvijajoča se proizvodnja modernejšega stavbnega pohištva, oken in vrat, ter kuhinjskega pohištva, sta nam kazali smer razvoja. Tako kot nemška marka so bili nemški proizvodi najbolj cenjeni in na sejmih smo gledali, kam se razvijajo naše branže.

Leta 1977 smo z letalom potovali do Frankfurta in nato z vlakom v Köln. Prenočevali smo pri zasebnih stanodajalcih, samo da je bilo cenejše, enkrat celo v kajutah turističnih ladij, ki so prav za take priložnosti priplule po Renu iz Nizozemske in in bile zasidrana neposredno pod katedralo. Šele v poznejših letih smo potovali s službenimi avtomobili in si primerne hotel našli v sosednjem Bonnu.

Na sejmu so nas, posebej nemški razstavljalci, hitro ocenili, da v glavnem vohamo okoli proizvodov, materialov in tehničnih izvedb ter da hočemo priti do podrobnih katalogov z načrti vgradnje. A bili smo dobro oboroženi s sposojenimi vizitkami naših partnerjev oknarjev iz Inlesa, Jelovice, tovarn kuhinj Svea in Brest, če so na kakšnem štantu le preveč sitnarili, od kje prihajamo. Tako smo se navadno dokopali do pravih podatkov, včasih celo vzorcev.

Vsak, ki je kdaj obiskal tak sejem ve, da si zvečer zmatran kot Kristus in je največje zadovoljstvo, da te čevlji niso ožulili. Kljub vsemu je bil zvečer na sporedu obisk znane pivnice Kölsch v neposredni bližini katedrale. Stregli so sočne pečene svinjske golenice – Schweinshaxse in tradicionalno svinjsko pečenko z zeljem – Sauerbraten. Pivo je bilo obligatorno! Ne vem zakaj, a točili so ga le v ozkih 2 dcl kozarcih. Mi smo jim rekli kar epruvete. Natakarji so bili stalno med nami in na pivske podstavke mirno beležili število kozarcev. Tudi po 2 dcl se ga na koncu nabere. Sledil je sprehod po glavni ulici Königstrasse z neskončno vrsto trgovin. Za nas je bila velika novost javni kino z danskimi žgečkljivimi vsebinami in trgovine z moško literaturo in nedvoumnimi pripomočki. Bog ne daj, da bi kaj od tega ob povratku odkrili naši vrli cariniki! Danes menda take stvari kažejo že ob koncu osnovne šole. Svet gre naprej.

Mi smo se bolj posvetili darilom za naše soproge. Glavno darilo je bila originalna kolonjska voda Kölnisch Wasser 4711, ki se po nespremenjeni, skrivni recepturi proizvaja že več kot 300 let. Primerna je za ženske in moške. Vonj rožmarina, sivke, pomaranče in limone naj bi ustvarjal pozitivno, pomirjajoče in poživljajoče razpoloženje. Menda je to vodico dnevno uporabljal tudi Napoleon, da je odgnal nadležne vonjave konjskega sedla. Vse stekleničke nosijo hišno št. 4711 in narisan zvonček, ki označuje Zvonarsko ulico – Glockengasse, kjer stoji hiša, v kateri se je ta zgodba začela. Naše znanje o vodicah je bilo takrat omejeno na domači Brion in Pitralon, ki ste nedoločljivo dišala ali smrdela po alkoholu.

Naši obiski na teh sejmih so bili uspešni. Videli smo, kam se vrti svet v naši branži, na sestankih po sejmu smo analizirali, kaj bi lahko v naših razmerah uporabili za naše proizvode in kupce. Stkali smo kar nekaj vezi s sicer konkurenčnimi proizvajalci in postavljali temelje za nekatere kooperacije. Kmalu po osamosvojitvi smo v Kölnu že imeli svoj razstavni prostor!

Tudi naša “obsejemska dejavnost” ni bila zaman. Doma smo lahko povedali, da smo glede teh dejavnosti na nivoju, četudi ne na slikah ali v kinu.

Ker so za ta naša potovanja poleg domačih vedeli mnogi sodelavci in sodelavke se nismo mogli izogniti naročilom za razna potrebne, velikokrat pa tudi nepotrebne reči. “A v Nemčijo greste? Joj, tam se gotovo dobi to in to, pa v nemški kvaliteti, boš že našel, saj znaš nemško!” In tako smo se “nalezli” naročil od šolskega pribora za nadobudne šolarje, pisarniškega pribora za sodelavke in sodelavce, izdelkov za gospodinjstvo, pa do rezervnega jermenčka za el. ročni skobelnik japonskega proizvajalca Mekita. Vsi smo takrat gradili hiše in sami šraufali okoli avtov in potrebe so bile stalne. Prav jermenčka za Mekito se najbolj spomnim. Seveda ga niso imeli nikjer, pa še japonsko orodje! A glej vraga. V Münchnu blizu železniške postaje je bila tehnična trgovina, ki jo je imel neki Hamo iz Bosne. “Remen za Mekitu? Čoveče toga u Njemačkoj nema! Osim kod mene !!” In res je imel original jermenček. Sodelavec v Ložu je bil seveda zadovoljen, no ja, pa saj je on vedel, da se to v Nemčiji dobi skoraj za vsakim vogalom.

Naslednjič sem se ga pred odhodom v tujino na široko izogibal. Eno najbolj zahtevnih naročil v karieri sem dobil ob moji poti v Kopenhagen. Za mojo pot je zvedela mlajša sodelavka. “Joj, na Dansko greste? Za majhno uslugo vas prosim. Imam frišnega fejst fanta, pa saj ga poznate, orodjar, otrok pa ne bi rada še imela, pa tablet ne prenašam … Na Danskem imajo za ženske diafragme fino mazilo, no saj veste, da je bolj sigurno …” In na koncu sem imel tudi to naročilo. Sodelavki, ki je bila z menoj, sem zaupal in jo prosil, naj ona opravi ta nakup, v teh izrazih res nisem bil najbolj doma pa, da ne bi kaj zamešali. “Ne, ne, ti si, kot vidim, naročilo sprejel, pa kupi, kakor veš in znaš! ” V lekarni v Kopenhagnu so mi nanesli na pult vse sorte žaub z lopatkami za nanos vred, začenši z mazili proti nadležnim živalicam. Kar teklo je od mene. V Lož sem v veliko zadovoljstvo naročnice vendar prinesel tapravo mazilo!

Viri:

•  Wikipedija
• Časopis Družina

Kraj: Köln
Datum: februar, marec 1977; 2025
Avtor: neznani sodelavec; Miloš Toni
Zbirka: Alojz Mazij
Skenirano: 2. 10. 2025
Oblika: 2 fotografiji