Preskoči na vsebino

1945 Rakek – Volitve

20. 02. 2026
tags: , ,
by

Prve volitve v svobodni Jugoslaviji so bile tako aktualne in pomembne, da so želeli glasovati tudi tisti, ki so ležali v bolnišnicah. Na sliki je Jože Mahnič z Rakeka, partizan, ki so ga na volišče odnesli na nosilih.

Prve volitve so potekale na Martinovo nedeljo, 11. novembra 1945. V večjem delu Slovenije je močno snežilo ali deževalo. Volivcev to ni ustavilo. Veliko je bilo povork, slavnostno okrašenih vozov, petja, zastav. Precej je bilo tudi tistih, ki so jim volitve vzbujale strah, saj je bila na voliščih menda prisotna OZNA. Nekateri ljudje so jih zaradi tega šteli za »ukazane«. Na ozemlju Slovenije je bilo 2013 volišč. V poročilih so izpostavili izjemne primere. V Ajdovcu (Novo mesto) je nekdanji domobranec izjavil: »Bil sem domobranec, ker sem bil zapeljan. Čeprav ne zaslužim volilne pravice, lahko volim. Vem, koga bom volil – volil bom Tita!« Nekateri so v zmagovalnem zanosu po tleh metali volilne skrinjice brez liste. Na slabše obiskana volišča so poslali dodatne agitatorje. Zgodilo se je tudi, da so iz črne skrinjice pretresli kroglice v rdečo ali pa črne sploh niso postavili. Tisti, ki ni volil Ljudske fronte Jugoslavije, je tvegal izgubo službe. To je bilo še najmanj. Če je še »otresal gobec«, so ga poslali na počitnice v Kočevski rog, napravljat drva. Volilna udeležba v Sloveniji je bila 92 %. Za LFJ je glasovalo 85 % volivcev, kar je bilo najmanj v Jugoslaviji. V okraju Rakek je bila volilna udeležba 95 %. Črna lista je zmagala v Dolnji Lendavi in Gornji Radgoni. Nikjer pa se ni zgodilo tako, kot se je pred leti v Srbiji, ko je kandidat zmagal s 110 % glasov. Kasneje je bila podana izjava stoletja: »Volitve se dobijo s štetjem, ne z glasovanjem.«

Fenomen prvih povojnih volitev v Jugoslaviji je bila ženska volilna pravica. Splošna volilna pravica je bila uveljavljena že od leta 1942, saj je narodnoosvobodilno gibanje v letih 1942-1944 nekajkrat pripravilo volitve, na katerih so imele ženske prvič pravico voliti, pravno-formalno pa se je uzakonila 11. avgusta 1945. Korzika je leta 1755 dodelila žensko volilno pravico, ki pa je bila preklicana po priključitvi Franciji leta 1769. Prva, ki je ženskam omogočila volitve, je bila Nova Zelandija leta 1893. Prva evropska država je bila Finska leta 1906. Leto kasneje so tam izvolili prve ženske poslanke na svetu. V Evropi so bile zadnje sodne oblasti, ki so ženskam dodelile volilno pravico, Lichtenstein leta 1984 in švicarski kanton Appenzell Innerrhoden leta 1991. Švica je leta 1971 dodelila polno splošno volilno pravico, vendar ta ni veljala v prej imenovanem kantonu. Na svetu obstaja le ena država, kjer ženske nimajo zakonite volilne pravice – Vatikan. To je zato, ker volijo edino papeža in imajo volilno pravico izključno kardinali katoliške cerkve, ki morajo biti moški.

Namesto volilnih listkov so glasovali s kroglicami. Takšen način volitev je bil v veljavi že v Kraljevini Srbiji, še pred tem pa tudi v nekaterih evropskih državah, kot na primer v Švici in na Danskem in sicer zato, ker je bil večji del prebivalstva nepismen. Ker so bile skrinjice lesene, je bilo slišati, v katero je kroglica padla. Marsikateri si iz strahu pred kaznijo ni upal spustiti kroglice v črno skrinjico. V Arhivu Republike Slovenije imajo shranjeno leseno škatlo za štetje glasov. Na njeni plošči je narejenih sto luknjic, v katere so ob štetju polagali kroglice. Tako so jih hitreje prešteli. Ponekod se s štetjem niso obremenjevali. Vse kroglice so stresli v eno škatlo in imeli stoodstotno zmago. “Cinca marinca, ta je zoper nas, u ta črna skrinca vrgu je svoj glas.” Tako je pel Ježek. Pesem ni bila cenzurirana in tudi kaznovali ga niso, čeprav so ga večkrat. Kot je v intervjuju za Delo 30. septembra 2012 povedala njegova vnukinja Nana, je Ježkova pesem dočakala cenzuro šele v samostojni Sloveniji, ko so jo umaknili s sporeda.

Avgusta 1945 je bilo v Beogradu III. Zasedanje AVNOJ-a, ki se je preimenoval v začasno ljudsko skupščino. Pripravili so več zakonov, med njimi tudi zakon o volilnih imenikih. Ta je določal način sestavljanja le-teh in kdo ima volilno pravico. Dopuščal je možnost, da vlade posameznih federalnih enot razširijo volilne sezname nezaželenih volivcev. Na podlagi tega zakona je nastala okrožnica Centralnega komiteja KPJ, ki jo je podpisal Aleksander Ranković.  V okrožnici so poudarili, da je sestava volilnih imenikov bistvena za pravilno izpeljane volitve v ustavodajno skupščino. V njih ni bilo prostora za tiste, ki so in bi delovali proti dosežkom partizanstva. Posebej so izpostavili »fašistične, profašistične, četniške, ustaške, belogardistične in njim podobne elemente«. Pri pripravi imenikov je bila omenjena vloga širših ljudskih mas, ki jih morajo pri tem delu usmerjati samo komunisti. Temu zakonu so sledili še drugi. Volilna pravica je bila pridobljena z 18. letom (prej 21). Prvič so lahko volile ženske in mladoletni udeleženci NOB. Partija se je zavedala, da brez drugih strank ni pravih volitev. Želeli pa so, da njihova moč ne bi ogrozila LFJ. Zato so s preživelimi strankami manipulirali tako, da so znotraj njih ustvarjali razdore. Tako so nekatere stranke in njihovi člani prestopili na stran LFJ. Mnogi tudi zaradi oportunizma. Opozicija je nemočno opazovala, kako se predvolilna bitka odvija mimo njih. V Sloveniji je bila šibka. O njej je razmišljala predvsem skupina okoli Črtomirja Nagodeta in nekateri cerkveni krogi. Večina nekdanjih politikov je emigrirala, bili so v zaporih ali pa jih je nadzorovala OZNA. Zato se je opozicija odločila, da na takih volitvah ne bo sodelovala.  Partija se je znašla pred dilemo, saj je kljub temu želela zadostiti potrebi po legitimnosti volitev. Rešitev so našli v uvedbi črnih skrinjic oziroma skrinjic brez liste, ki so simbolizirale kralja, vendar se glasovi v teh skrinjicah niso upoštevali. To je na koncu vseh koncev pomenilo, da so bili lahko izvoljeni le kandidati LFJ.

Prve povojne večstrankarske volitve v Sloveniji pa so bile leta 1990. O tem pa kdaj drugič.

Naša mama ni hodila na volitve, ker »itak po svoje naredijo«. 12. aprila 1978 so bile volitve v predsedstvo SRS in volitve delegatov Zveznega zbora skupščine SFRJ.  Ata je šel na volišče že ob sedmih zjutraj, da mu ne bo kdo očital, da samo še njega čakajo in da je obveznost/pravico lahko prečrtal na dnevnem redu. Jaz nisem zgodnja ptica in sem šla po deseti maši. Mama je po kosilu vtaknila vabilo na volitve v žep firtoha in se odpravila ven. Da ne gre na volišče, sva z atom vedela, ker ni šla skozi glavna vrata, ampak skozi tista, ki vodijo  na dvorišče, naprej na vrt, njive in v gozd in ker ni bila v zakmašni obleki. Deset minut pred sedmo zvečer pa se je v kuhinji pojavil prestrašen mož sredi tridesetih let in povedal, da samo še mamo čakajo, če bi lahko prišla volit. Ata je povedal, da je ni doma, ne ve, kje je in ne kdaj pride. Potem je mož prav ponižno vprašal, če bi ata volil namesto nje. »Če lahko …« je rekel ata. Možak mu je ročno pomolil volilni listek in celo svinčnik. Ata je obkrožil edinega kandidata, možak se je lepo zahvalil in volilna udeležba je bila 100 %.

Letos bodo ponovno volitve v državni zbor. Pejte na volitve, pamet v glavo in volilni listek in svinčnik v roke pa – za domovino sz . . . . . naprej. Na pikce si pa napište kar čte. Sam de bo prou!

Slovarček:

  • OZNA: Oddelek za zaščito naroda
  • LFJ: Ljudska fronta Jugoslavije
  • NOB: Narodnoosvobodilni boj
  • SRS: Socialistična republika Slovenija
  • SFRJ: Socialistična federativna republika Jugoslavija

Viri:

Kraj: Rakek in vsa Jugoslavija
Datum: 11. november 1945
Avtor: Ljudska pravica, Zakladnica Zgodovine
Zbirka: Franc Perko – kroglica
Skenirano: —
Oblika: predmet, splet

from → 1945, fotografija predmeta, Jugoslavija, Rakek
No comments yet

Dodajte komentar