Preskoči na vsebino

1984 Rakek – Slovenski vzornik pasemskih kuncev 2/3

1. 03. 2026

Ponatis »Slovenskega vzornika pasemskih kuncev« sta pripravila Jože mag. Jurgec in Anton Žumer. Priročnik vsebuje podrobna navodila za ocenjevanje s pravilnikom o razstavah, gojitvi, odbiri in označevanju kuncev. Na zaključku pa še Pravilnik sekcije gojiteljev kuncev.

Kunec ali zajec? Kakšne so glavne razlike?

Čeprav sta si na prvi pogled zelo podobna, se zajec in kunec razlikujeta v tako veliki meri, da med njima ni mogoče niti gensko križanje – parjenje!

Zajci: so navadno (vendar odvisno predvsem od pasme kunca) nekoliko večji, bolj slokega telesa z daljšimi nogami in daljšimi ušesi, močne zadnje noge, hrana drevesne skorje, lupine, rastlinski poganjki, življenjski prostor polje, vedenje samotar, uren.

Kunci: ušesa kratka, noge kratke, hrana rastlinska stebla, trava, zelenjava, življenjski prostor grmovje, vedenje živi v skupini, gib počasen.

Še pregledna tabela razlike med kuncem in zajcem.

DOMAČI KUNCI: so se razvili iz divjih evropskih kuncev. Danes obstaja veliko različnih pasem domačega kunca. Razlikujejo se po velikosti, temperamentu in potrebni negi. Oblika telesa je jajčna. Prehranjujejo se z mrvo, svežo travo, briketi, ovsom in koruzo, radi pa imajo tudi korenje, jabolka, svežo solato in suh kruh. Morajo imeti tudi svežo vodo.

Nekaj utrinkov iz moje domače reje.

Doma sta, kar se spominjam, ata in mama imela: čebele, kunce, kokoši, kozo, celo prašička, race, mačke in kanarčke. Lahko bi rekel, da sem bil že od malih nog vpet v življenje in delo z malimi živalmi. Po prezgodnji smrti očeta sem tudi z ženo Jano začel gojiti nekatere. V prvi vrsti sem se aktivno vključil v ČD Rakek in letos mineva 50 let aktivnega dela s čebelami in članstva v društvu. Sicer pa sva predvsem s koncem sedemdesetih let nadaljevala predvsem z rejo kuncev. To so bili predvsem kunci za meso vseh mogočih pasem. V začetku sva kunce dobila od sosedov, spomnim se, da nama je dal zajke tudi bratranec Jane, Mišo z Gradiškega. Kunce smo med seboj tudi zamenjevali. Gojili smo jih skupaj s sestrično Miljano. Priprava sena je bila cela znanost. Kosilo se je predvsem ročno. Prevoz domov pa na lesenem vozičku s stranskimi lestvami.

Po vključitvi v društvo pa sem začel z vzgojo pasemskih kuncev. Leta 1985 sem prve pasemske kunce kupil, in sicer dunajčana od Franca Pirnata in srebreca od Marjana Medena. Dopolnitev in svežo kri, kot se temu reče pa z zamenjavo ali nakupom na razstavah.

Na prvi notranjski razstavi kuncev sem sodeloval s kolekcijo srebrecev in prejel priznanje. Kasneje je sledila reja angora kuncev.

Francoski srebrec v vsej svoji lepoti.

Telo je čokato, valjaste oblike, s širokimi prsmi in polno medenico. Hrbtna linija je enakomerna in na zadnjem delu lepo zaobljena. Kožuh je srednje dolg z gosto podlanko in močno enakomerno résnico. Uhlja morata biti dobro obdlakana. Teža telesa od 4 kg do 4,50-5,5 kg največja teža.

Primer opisa iz vzornika pasemskih kuncev. Opisi so za vse pasme kuncev

Vsak kunec ima svoj rodovnik. Na njem so vsi osnovni podatki, med drugim tudi matične oznake (Levo uho YU388, desno uho CC56), ki mu jih vtisne matičar ob vpisu v rodovnik kuncev. Na zadnji strani so podatki o njegovih roditeljih.

Ocenjevalni list na razstavah. Primer za šampiona kolekcije

Drugi kunec iz domače reje modri dunajčan Telo je valjaste oblike s poudarjeno elegantno obliko. Okostje je skladno in dobro obloženo z mišičjem. Hrbtni del je lepo oblikovan, na zadnjem delu enakomerno zaobljen. Kožuh je srednje dolg. Poddlanka je gosta, résnica je dobro razvita. Teža telesa od 3,25 kg do 4,25-5,25 kg največja teža.


Kožuščki: spodnji francoski srebrec, na sredini modri dunajčan, zgornji mešanec obeh pasem.

Poleg mesa pa smo pridobivali tudi zajčja krzna. Za to je bilo potrebno kar nekaj dodatnega dela. Kože je v začetku strojil nekdo v Logatcu, kasneje pa strojar v Zadobrovi. Sem pa tudi poskušal s parjenjem med dunajčanom in srebrecem. Dobil sem zanimive barve kožuščkov.

Angora kunci so bili res velika posebnost in tudi kar zahtevni za vzrejo.

Gojil sem jih je v posebnih kletkah, za steljo so imeli le žitno slamo, mrva je bila v posebnem predalčku (jasli), enako briketi, voda v napajalniku. La tako se je dalo zagotoviti čistočo dlake. Striženje se je izvajalo večkrat letno. Volno sem oddajal na Ravne na Koroškem, kjer so jo odkupovali za izvoz v Avstrijo.

Rodovniška knjižica angora kunca.

Viri:

Kraj: Rakek, Cerknica
Datum: 1984
Avtor: neznan
Zbirka: Miroslav Juvančič
Skenirano: 13. 2. 2026
Oblika: dokumenti, datoteke

No comments yet

Dodajte komentar