1936 Rakek – Postavljanje mlaja
V ospredju je Puntarjeva hiša, v desni hiši je stanovala Mici Mele. Fotograf je stal na današnjem Trgu padlih borcev, ki se konča pri Puntarju. Od tam naprej je Ljubljanska cesta, levo navzdol od Puntarja je Cesta heroja Iztoka (me eno figo briga, če zdaj ni). Zima je in nisem uspela ugotoviti, komu ali čemu na čast postavljajo mlaj. Stal bo v trikotu med Trgom padlih borcev in Cesto heroja Iztoka.
1964 Cerknica – Šola stripa
Zagrebški mladinski stripovski tednik Plavi vjesnik, ki smo ga kupovali v nekdanji cerkniški trafiki poleg pekarne, je tedanje bralce in zbiralce tovrstne literature razveselil z odlično pogruntavščino. V svoji jubilejni petstoti številki, natisnjeni 23. aprila 1964, je začel objavljati šolo stripa, navodila za risarje začetnike. Napisal in narisal jih je znani stripovski avtor Žarko Beker, ki je poznavalsko predstavil vse najnujnejše, kar naj bi mladi risar vedel, preden se spopade z deveto umetnostjo. Na sliki je del drugega nadaljevanja, ki nas poduči o risanju glave.
1970 Lož – Moja zadnja inovacija
Nekaj več kot pred 56 leti sem prejel spričevalo o uspešno končani strojni tehniški šoli. Takrat so maturi rekli tudi zrelostni izpit. V žepu, pa sem že imel tudi poziv za dvoletno dozorevanje v Jugoslovanski ratni mornarici. Na dozorevanje sem odšel le 10 dni kasneje. Po odsluženih dveh letih me je čakala služba v firmi, ki mi je 4 leta šolanja dajala štipendijo.
1960 Šmarata – Hajcarjeva mama govori ob pogrebu
Hajcarjeva mama Marija Kočevar z Marofa ima okoli leta 1960 na tej sliki poslovilni govor ob smrti Šemonove mame iz Šmarate. Fotografijo je posnel neznan avtor, čisto mogoče je, da je bil kateri od sorodnikov iz Francije, kajti tam sta živeli dve Šemonovi hčeri.
Takrat so se strogo držali pravila, da ima poslovilni govor na pogrebu moškega moški, ženske pa ženska. Tako je tokrat Hajcarjeva mama stopila na betonske stopnice, ki so vodile v kaščo in se obrnila proti glavnemu vhodu v hišo, kjer so ven prinesli krsto pokojnice – tako jo je bilo bolje slišati, kajti o kakšnem mikrofonu se takrat še sanjalo ni nikomur. Na sliki je videti tudi Jožeta Mlakarja, Pangreta iz Viševka v kučmi in Ano Nelc Lah, Urbanovo iz Podgore v črni ruti, kakršno poleg črnih nogavic nosi tudi govornica in praviloma tudi vse druge ženske na pogrebu. Moški zadaj med njima je Anin mož Jože Lah. Nekaj pogrebcev je videti tudi na dvorišču v ozadju.
1961 Begunje – Spoznavanje narave in družbe
Slovenske partizanske vojne bolnice so v zgodovini slovenskega zdravstva posebna zgodba o skrbi za soborca, o požrtvovalnosti, složnosti, premišljeni organizaciji in konspiraciji. Bile so raztresene po raznih krajih – Ogenca, bolnici Pavla in Franja na Primorskem, SVPB Snežnik in druge. O njih so po vojni pisali večinoma zdravniki, ki so delali v njih, a tudi preživeli ranjenci in bolniki: Dr. Aleksander Gala – Peter, dr. Božena Ravnikar – Nataša, dr. Franja Bojc Bidovec, dr. Janez Milčinski, duhovnik in zgodovinar dr. Metod Mikuž, Mitja Jerič in še kdo. Njihovi zapisi vzbujajo spoštovanje, čudenje, občudovanje, a tudi žalost ob trpljenju in nečloveških naporih osebja in ranjencev, tudi ob tragedijah, kot sta bili Ogenca in Triglav pri Kamniku. S svojim sporočilom daleč presegajo svoj čas in tudi v sedanjosti in bodočnosti pomenijo v marsikakšnem oziru pogosto težko dosegljiv vzor humanosti in požrtvovalnosti …
Na sliki, ki jo je Miloš Toni posnel letos poleti, je spominsko obeležje enega od oddelkov Slovenske partizanske bolnice Snežnik (SVPB – S). To in druga obeležja bolnic je preskrbel Mitja Jerič.
Cerknica 1978/79 – 3. c razred
Ob telovadnici pri osnovni šoli v Cerknici slikana razredničarka Ivanka Štrukelj in njen 3. c razred, v šolskem letu 1978/79.
Hiša Slavice Bratuš v Poljanah pri Cerknem, v neposredni bližini Geodetske sekcije – med drevjem, pozimi 1945, v snegu, pred njo partizan. V zadnji ofenzivi marec-april 1945 so jo Nemci požgali. Lastnica se je po vojni preselila v Idrijo, hiše pa niso nikoli obnovili. Foto: Aleksander Jesenovec.
Edija Šelhausa, njegovo mamo Julijano Šelhaus in Marijana Masterla smo že predstavili na portalu Stare slike Cerknica, zato je prav, da predstavimo še enega fotografa, ki izhaja iz Škofje Loke Aleksandra Jesenovca. Tako sem v letu 2002 spoznal kar nekaj fotografov, ki sem jih kasneje leta 2005 predstavil v monografiji Slovenska odporniška fotografija 1941 – 1945. Aleksander Jesenovec me je z ženo prijazno sprejel na svojem domu Brod – Vižmarje v okolici Ljubljane in me seznanil predvsem s svojim medvojnim delovanjem.
1953 Gorenje Poljane – Deklica s punčko
Vinko Toni je leta 1953 na Gornjih Poljanah napravil to nadvse ljubko sliko deklice s punčko iz papirne mase, kakršne so bile takrat višek dekliškega razkošja. Pravzaprav so take lepe punčke največkrat krasile blazine na zakonski postelji v spalnici in so le redko služile igri, če pa so, so kmalu postale obtolčene in oluščene, tudi rokica ali nogica je rada odpadla in popraviti se ni dalo nič … V drugi roki pa deklica na sliki drži še eno, tudi čisto novo in bleščečo igračko, mogoče gumijastega zajčka, ki je zapiskal, ko si ga stisnil za trebušček. Tudi to so bile zelo imenitne in značilne igračke tistega časa. Vse drugo je bilo leseno in večinoma narejeno doma.
Za Kovinoplastiko Lož je bilo prva desetletja po ustanovitvi podjetja v letu 1954 ključno prodajno tržišče takratna Jugoslavija. Glede na usmeritev v proizvodnjo okovja za stavbno pohištvo – okna in vrata – in okovja za kuhinjsko pohištvo, so bili ključni kupci proizvajalci oken in vrat ter kuhinj. Kuhinjarji so postali še pomembnejši po začetku naše proizvodnje nerjavečih kuhinjskih pomivalnikov. Največji naš trg je bila Slovenija, saj takrat skoraj ni bilo večjega kraja v Sloveniji, ki ne bi imel take ali drugačne lesne proizvodnje. Proizvodnja oken in vrat iz kovinskih profilov je bila majhna, PVC profili za stavbno pohištvo so bili v zametkih. Kljub temu so bila naša pomembna tržišča tudi v drugih jugoslovanskih republikah, saj je bil pomemben del naše proizvodnje usmerjen tudi v t. im. izdelke široke potrošnje za dom in gospodinjstvo, ki so se prodajali preko železninarskih trgovskih hiš. Za organizacijo stikov s kupci in tudi nekaterimi dobavitelji je Kovinoplastika Lož v posameznih republikah ustanovila predstavniško mrežo. Slovensko tržišče smo takrat še obdelovali iz Loža.
Stare slike 