1937 Rakek – Drobižki

“Franca, kje imaš rjuho?”
“Kaj jo pa rabiš?”
“Zakaj na vsako vprašanje odgovoriš z vprašanjem?”
“Kaj res to delam?”
“Daj mi že enkrat tisto rjuho, no!”
“Katero?”
“Ta belo.”
“Vse so bele.”
“Pol pa daj kar eno.”

Komaj sem jih skupaj nabral, zdaj pa hudič babji komplicira zaradi ene rjuhe. Če ne bom hitro naštimal, mi bodo vsi ušli, otroci in golobi. Ja, ja, golobi poserjejo hišo od zunaj, otroci pa od znotraj. Mačka komaj čaka, da jo bo popihala, ker je zavohala voluharja v gredi. Če je ne bo kmalu spustila, bo še goloba napadla. Potem pa adijo zastonj pošta. Upam samo, da bo rjuha stala toliko časa, da naredim sliko. Ni najboljše ozadje, ampak vseeno lepše kot razpokan zid od hiše.

Po podobi sodeč, so otroci v sorodu.

Žalostni izraz na fantkovem obrazu pove marsikaj. Malo ga je strah, tako kot goloba, ki je potegnil glavo čisto vase. Razlog za fantičevo žalost pa je tudi ta, da mu je umrl nekdo od bližnjih, kajti na reverju ima žalni trak.

Tudi dekletce ima resen izraz na obrazu in prav tako žalni trak. Golob pa komaj čaka, da jo bo popihal na vejo ali v svoj golobnjak.

Najmlajši je zelo podoben svoji sestrici. Slika je nastala zgodaj spomladi ali jeseni, ker so toplo oblečeni.

Kraj: Rakek
Datum: 1937
Avtor: Lado Strohsach
Zbirka: Lado Strohsach
Skenirano: 10. 7. 2008
Oblika: skenirana datoteka