1931 Rakek – Ajnšnit

Ajnšnit so skopali skozi hrib Lisec, da bi imel vlak krajšo pot. Kmalu po vojni, ko še ni bilo strupov za plevel, so ženske plele progo. Če je bilo 34 stopinj, je bilo v ajnšnitu čez 40, ko se je sonce uprlo vanj. Kljub temu so plele v dolgih rokavih, da jih ni ožgalo. Delo je bilo naporno in udarniško. Se pravi – za bohlonej.

Tudi delavci, ki so vzdrževali progo, so nastradali. Ata mi je pravil, kako so enkrat delali v ajnšnitu. Skupina delavca je imela postavljenega človeka, ki je vahtal, če bo šel vlak in je zatrobil na mesingasto trobento, da so se delavci umaknili. Nekoč pa je menda zaspal in ni trobil. Ata je bil na progi, ko je zagledal vlak. Skočil je s tirov in se obesil z rokami na zid v ajnšnitu in visoko dvignil noge. Vlak je drezino, ki je bila kot prevozno sredstvo za delavce na tirih, pahnil prav pod njegove noge in če ne bi odskočil, bi ga ubilo. Potem se je še nekajkrat skušal oprijeti za tisti isti zid in dvigniti noge, pa ni šlo, ker je bila stena skoraj gladka. Ja, boj za obstanek je čudna reč.

Kot že tolikokrat, se nam odpre pogled na pokopališče s totenkamro, levo od Janeževega skednja.

Če natančno pogledate, bi moral skozi ajnšnit pravkar pripeljati vlak. Pa ga ne bo, ker pelje namesto njega avtobus. Je pa videti potko, ki je bila krajšnica s Postojnske ceste na zgornjo, da ni bilo treba naokrog pri tovarni.

Razglednica je bila odposlana leta 1931, a je verjetno nastala kakšno leto prej. Založila pa jo je tvrdka Levstek & Oblak. Imela sta trgovino, ki je bila po vojni zaplenjena. Ime pa je ostalo. Starejši še danes hodimo v trgovino k Levstku, čeprav je že davno Merkatorjeva. Al je zdaj Agrokorjeva? Hm, kdo bi vedel. Stevo Popović, ki je poslal domov razglednico kraja, kjer je služboval, je bil morda carinik ali pa orožnik.