1983 Podkraj – France Bravec, četrti del: Ruštov France, nikoli pozabljen

Franca Bravca je po zdravljenju pri Bizjakovih naključno spoznal tudi partizanski zdravnik dr. Kostnapfel, ki ga je srečal na javki, ko se je pozimi – zaradi pomrznjenih nog obut le v copate – vračal k svoji enoti oziroma v domači Lož. Čez leta sta se ponovno srečala in takrat mu je France ponovno in podrobno povedal svojo zgodbo, tako da jo je zdravnik tudi zapisal, dokumentiral in objavil v svoji knjigi Kristalna krogla iz leta 2005. Med drugim piše takole:

“Med kuriji se je ob deblu bukve stiskal mladenič, ki je vzbujal posebno pozornost. Bil je nekam preplašenega pogleda, bled in upadel v obraz, suhljat in slaboten. Na nogah je imel visoke copate iz blaga s škotskimi kvadrati, ki so se zapenjale z nekakšno lojtrico. Njegova podoba je bila povsem drugačna od močnih in energičnih kurirjev. Mladenič je bil nerazgiban, tih in vase pogreznjen. Bil je redkobeseden, vendar je, izzvan v pogovor, počasi izdavil, da so ga ‘ustrelili’. Ni dejal, da so ga ranili ali kako drugače poškodovali, marveč je določno ponovil: “ustrelili”.

‘Kako ustrelili?’ ga vprašam.
‘Da, ustrelili …,’spet ponovi. Potem je nadaljeval …”

In Franc Bravec mu je povedal svojo neverjetno težko zgodbo.

Minilo je mnogo let, ko je dr. Kostnapfel spet govoril s tem mladeničem, ne da bi ga prepoznal. Šele ko je ta v pogovoru omenil, da so ga med vojno “ustrelili”, je zdravnik postal pozoren. Takole piše:

“Ni dejal, da so ga ranili ali kako drugače prizadeli, marveč je določno dejal:’ustrelili’.

Ko sem slišal to njegovo izreko, sem vstal izza pisalne mize, prekinil njegovo pripoved, sprožil svoj desni kazalec in malone vzkliknil: ‘Pokaži mi svoj vrat!’

Da, to je bil on. Na vratu je imel deset brazgotin vstrelnih in izstrelnih ran, ki sem jih gledal na njem že takrat, na kurirski postaji pod bukvijo. Ampak tedaj so bile sveže in so kazale barvno podobo ‘ukrajinskega sejma’ kot se je izrazil ruski kirurg za granulacijsko tkivo sveže rane. Sedaj so bile seveda zalizane in sive …

Ta nekdanji mladenič se je pisal Franc Bravec, rojen 1. decembra 1925, doma iz Loža … Udeležil sem se njegovega pogreba na pokopališču v Ložu.”

Zamišljeno zre France Bravec predse, kakor da se mu pred notranjimi očmi, kdo ve kolikič že – nizajo prizori izpred štiridesetih let.

Takrat, ko je nastala ta fotografija, je tudi Ruštov France, ki je med vojno dolgo oskrboval rane Franceta Bravca, že potreboval palico, da je lažje hodil. Minila so leta in tudi njemu težave niso prizanašale. Leta 1983 se je na neki svečanosti srečal s svojim negovancem. Sta obujala spomine na strašne dni vojne ali so bili tudi zanju to prehudi dnevi, o katerih raje nista govorila?

 Kar je preživel France Bravec ni mogoče izbrisati ali pozabiti, saj je vse življenje nosil hude posledice. Njegova mladost je ostala na pokopališču v tem kraju, kjer je fotografiran med ljudmi, ki so ga rešili. Vojna: namesto da bi vasoval pri dekletih, vriskal, plesal in pel, je moral vzeti puško in iti v partizane ter doživeti strahote, ki so mu zaznamovale vse življenje.