1963 Velike Bloke – Francoska razglednica iz Nemčije

Proti koncu leta 1963 je na naš naslov za očeta, krojača Lojzeta nepričakovano prispela razglednica iz Nemčije, ki pa prikazuje Mont-de Marsan mesto v Akvitaniji v Franciji. Večkrat smo jo prebrali in to je njena zgodba.

Pri našem očetu se je krojaške obrti kot prva vajenka učila Fani Krže – Pečkova iz Betonovega na Gori. Do takrat je imel oče le vajence in pomočnike, fante. Prvi je bil Jože Hiti – Mazejev iz Vel. Blok še pred vojno, po vojni so se izučili Jože Modic – Gorupov iz Vel. Blok, Dominik Lužar – Krovčkov iz Vel. Blok, France Žgajnar – Matičev iz Topola, Lojze Milavec – Srebrnakov iz Nove vasi, nato je sledila Fani in za njo še Milena Suhadolnik – Suhadolnikova iz Nove vasi in kot zadnja Marija Zakrajšek – Koščakova iz Vel. Blok.

Betonovo je vasica s štirimi hišami na Gori v današnji občini Sodražica. Za Ravnami na Blokah se lepa cesta vzpne na Goro, včasih je tja vodila tudi pešpot čez pobočje Kebla.

Fani je pri nas živela nekaj več kot tri leta. Domov je hodila peš le vsake toliko ob sobotah popoldne, vračala se je v nedeljo zvečer, vsako leto pa je morala za nekaj mesecev tudi v krojaško šolo v Vrhpolje pri Vipavi. Bila je del naše družine. Poleg dela v delavnici je pomagala tudi pri delu v kuhinji v hlevu in na vrtu. Sam sem jo kot 7 ali 8-letni deček večkrat spremljal na poti na Betonovo in tam ostal za dan ali dva. Zelo velika prijatelja sva bila z njenim starejšim bratom Mirotom, ki je meni in moji sestri Olgi izdelal prve smuči. Oče je v Ljubljani našel enostavno okovje LATO in sreča je bila popolna.

Zelo mi je ostal v spominu zimski večer pri nas doma. Vsi smo šli že spat, Fani pa je še pospravljala delavnico, sortirala flike, sukance, igle … Kar naenkrat priteče vsa prestrešena v spalnico in po gorniško: “Majst∂r, en člov∂k skuz oknu kuka! Pa grd je!”
Oče jo je pomiril in samo vprašal ali tudi poje?
“Ja, ja tudi nakaj mrmra.”
“No potem je pa Tazadnji iz Slemena – mrmrajoči Stane, bo že odšel, ti samo luč ugasni in nič se ne boj, samo reci mu, da majstra ni doma.”

Po končani učni dobi je Fani dobila neko delo v Ljubljani in se nato, kot mnogi drugi v tistih časih, odpravila na delo v Nemčijo. Službo je dobila v kuhinji bolnišnice v Düsseldorfu. Kot je napisala na razglednico, jo imajo radi in se je dobro privadila. Želela pa si je dolgega pisma iz Blok, z novicami o naju s sestro, o pomočnikih Dominu in Lojzetu in vsem ostalem.

Varčna kot je bila, je uporabila kar razglednico, ki ji jo je po vsej verjetnosti prinesla kakšna sodelavka s potovanja po Akvitaniji na JZ Francije. Razglednica prikazuje sotočje rek Douse in Midon v reko z novim imenom Midonze v kraju Mont – de Marsan. Ta kraj leži ob eni od romarskih poti v špansko Kompostelo imenovani Via Lemovicensis.

Da bi Fani sama v tistih časih potovala tako daleč ni verjetno.

Stike z njo smo izgubili, na Betonovem živi njen nečak. Nanjo se spomnim vedno, ko gremo bloški pohodniki na Goro in se cesta pri Kračalih odcepi na Betonovo.

Prostor na razglednici je izkoristila do konca na vseh straneh. Na koncu smo jo pa še otroci počečkali. Kljub temu se je pri hiši ohranila 60 let.

Kraj: Velike Bloke, Mont de Marsan, Düsseldorf
Datum: november 1963
Avtor: Editions modernes Theojac, Limoges, Francija
Zbirka: Alojz Mazij
Skenirano: 19. 10. 2023
Oblika: razglednica