Skip to content

1929 Slovenija – Velikonočni običaji

10. 04. 2022

Štiriindvajsetega marca 1929 je Ilustrirani Slovenec v sliki in besedi dvostransko predstavil velikonočne običaje na Slovenskem.

Nekdaj je duhovnik na cvetno nedeljo potrkal s križem za procesije na zaprta cerkvena vrata. Ta so se nato odprla. Simbolika je v tem, da je Jezus s svojim trpljenjem na križu odprl vrata med Bogom in človekom pa tudi, da Kristus trka s svojim križem na vrata našega srca.

Cvetna nedelja je zadnja nedelja pred veliko nočjo in uvod v veliki teden. Z njo povezujemo star običaj. Ljudje so nabirali »sveto« rastlinje, ki naj bi jih varovalo pred strelo in drugimi naravnimi pojavi, na katere nimajo vpliva. Pospeševalo pa naj bi rast in plodnost ter odganjalo bolezni in zlo. Oljke ali butarice odnesemo k žegnu. Po maši se blagoslovljeno zelenje postavi na posebno mesto v hiši. Mama je oljko zatikala za križ v Bohkovem kotu, eno pest je vrgla na ogenj, nekaj pa je odnesla v hlev. Kot otrok sem vedno imela butarico iz pobarvanih oblancev, ki jih je prodajal Ribnčan. Jerčevi pa so imeli doma narejene, take, kot so na sliki in velike. Večje kot so bili sami. Nanje so bile privezane tudi pomaranče. Ni lepo in krščansko, sem bila pa fovš.

Spomnim se tudi pripovedovanj, kako je Vipavc trgoval z oljko. Nekoč jo je na cvetno nedeljo prodajal pred cerkvijo v Cerknici. Ljudje so hodili k maši in vsi po vrsti oljko kupovali. Selim je to videl in si zaželel, da bi tudi on nekaj zaslužil. Pa je povprašal Vipavca, če bi lahko tudi on prodajal. “Ni problema,” je rekel Vipavc, “do maše bom prodajal jaz, po maši pa ti.” In tako je bilo. Ko se je maša začela, je Vipavc Selimu prodal vso oljko, ki mu je ostala. Le-ta je veselo čakal konca maše. Razočaranje pa je bilo tolikanj večje, ker oljke po maši ni kupil nihče več. Selim je ves nesrečen taval po Cerknici in ponujal oljko toliko časa, dokler se ga le ni usmilil neki možak in mu razložil, kako to gre. Selim je ročno odnesel butaro oljke na Rakek in jo zabrisal Vipavcu na vrt. Kljub temu pa sta bila prijatelja, je povedala Turkova hči Vida.

V soboto dopoldan, po velikonočnem ognju, so pričele gospodinje barvati jajca in peči potico, če je niso že v petek. Nekaj pirhov je moralo biti obvezno rdečih, ker so predstavljali kaplje Jezusove krvi. Nekoč smo pazili fantiča, ki je bil z vsemi žavbami namazan. Kasneje so se odselili v drug kraj, smo se pa obiskovali. Nekaj dni pred veliko nočjo smo vsi govorili le še o barvnanju jajc. On si je to po svoje razlagal. Imeli so psa, ki je bil zelo miroljuben. Otroci so z njim počeli, kar so želeli. Pod vtisom naših pogovorov o barvanju jajc je vzel vodene barvice in psu pobarval – žal ne morem drugače povedati – jajca. Enega v zeleno, enega v modro. Pes je še dolgo po veliki noči hodil okrog s pobarvanim premoženjem.

Kar so mame spekle in pobarvale v soboto dopoldan, so dekleta in žene popoldan odnesle k žegnu v cerkev. Tole je očitno manjši kraj in nimajo cerkve, zato je župnik obred opravil kar pred kapelico. V košari ali jerbasu je bilo suho meso, hren, pirhi, poseben kruh in potica, ki je morala biti orehova in pečena v potičniku.

Jerbase so nosile ženske na glavi. Podložile so jih s svitki. Nekatere so hodile tudi uro ali več do najbližje cerkve. Ker tistega leta mama ni mogla iti sama v cerkev, me je določila, da bom jaz nesla k žegnu. Vprašala sem jo, koliko časa bo trajalo in zagotovila je, da ne več kot petnajst minut. Dobro. Toliko bom že zdržala. Grem s tisto košaro v cerkev, malo prej, da ne bom zadnja, ko bodo na razpolago le še stojišča. So bila kljub temu. Župnik začne obred. Mine petnajst minut, še nič ne žegna, mine pol ure, še nič. Potem končno začne. Ampak ne vse naenkrat in od oltarja. Ne, ne, ne. »Blagoslovi Bog to meso …,« in je šel po vsej cerkvi od košare do košare. Pa enako za pirhe, potico, hren … Prihajali so že ljudje za naslednji žegen mi pa še na sredi nismo bili. Eno uro in četrt! Brez maše. Sem tudi povedala mami, da sem šla zadnjič. In za lon sem takoj en pirh pojela. Če bi me hotel Bog štrafat, bi me, pa me ni. Verjeli so tudi, da se bo tista, ki prva prinese žegen iz cerkve, tisto leto prva poročila.

V soboto navsezgodaj je blagoslov ognja. Vernike spominja, da se je Bog Mojzesu oglasil iz gorečega grma. Otroci ogenj raznesejo po vasi. Nekaj žerjavice so položili v štedilnik ali peč. Vsako leto so zakadili vso hišo. Če sem pa jaz en cigaret prižgala, je bil pa cel hudič, ker da je preveč zakajeno.

Igre s pirhi so stara velikonočna navada. Najbolj znano je sekanje pirhov. V nekaterih krajih igrajo trkljanje (tudi valicanje) pirhov po grabljah ali perilniku. Igrali so otroci, mladina in odrasli ljudje. Tekmovanja so potekala v nedeljo zjutraj po maši ali v ponedeljek na vasi, lahko tudi pred cerkvijo. Ta običaj zamira.

Na veliki petek so velikonočni obredi potekali ves dan. Po tretji uri popoldan so postavili božji grob. Tam so verniki poljubljali Jezusa na razpelu. Tudi s staro mamo sva hodili. Križ je držal ministrant in vsi smo poljubljali Jezusove pribite noge. Če samo pomislim, koliko je bilo bacilov na tistem križu. Kasneje je tam stal ministrant in noge za vsakim obrisal. Ampak z istim robcem in isto stranjo.

Zaradi spomina na Kristusovo trpljenje in smrt pri maši na veliki četrtek zvonovi utihnejo. Pravimo, da gredo v Rim. Ponovno se oglasijo ob velikonočni vigiliji v soboto zvečer. V tem času so namesto njih uporabljali ragljo.

Ženski iz Bele krajine ustvarjata pisanice, ki so bile prvič omenjene leta 1832. Konec 19. in začetek 20. stoletja so jih barvali z barvili rastlinskega izvora. Po drugi svetovni vojni so pričele ženske uporabljati krep papir in industrijske barve, ker so bolj izrazite. Razširile so tudi paleto okraskov. Niso bili več le geometijski vzorci, pač pa tudi cvetlični in razni napisi.

Za njihovo ohranitev ima največ zaslug učitelj Božo Račič. Belokranjske pisanice so od leta 2012 vpisane v register žive kulturne dediščine Slovenije.

Na veliko nedeljo so v pozdrav Kristusovega vstajenja streljali z možnarjem in pokali s karbidom. Ta oblika »praznovanja« poteka tudi ob drugih praznikih, npr. prvem maju. Izvor ima v ljudskem prepričanju, da hrup odganja zle sile. Običaj je znan po vsej Sloveniji. Najstarejša omemba prazničnega streljanja z možnarji je iz let 1772 in 1773. Možnarje so hranili v cerkvah. Zaradi mnogih nesreč je pokanje z njimi kaznivo. Izvajajo ga za to usposobljeni ljudje. Možnar se obravnava kot strelno orožje. Možnaristi morajo imeti potrdilo o usposobljenosti. Pokanje z možnarji spada od leta 2019 med nesnovno kulturno dediščino.

Blagoslovljena jedila oziroma žegen se načne v nedeljo zjutraj. Ponekod so na mizo najprej dali repne olupke. Na kmetih brez tega ni bilo žegna. Star običaj je bil, da je oče – glava družine – dobil prvi pirh, ki ga je razdelil med vse člane družine. Potem so razdelili še ostala jedila. Vsak je dobil primeren del.

Seveda ne smemo pozabiti na vstajenjsko procesijo. To je najbolj svečan dogodek cerkvenih obredov. Procesije so se v krščanskem bogoslužju pojavile za časa cesarja Konstantina (306 -337). V Jeruzalemu pa so jih v zvezi z obredi velikega petka in cvetne nedelje poznali že prej. Procesija nas spominja, da je naše življenje potovanje h končnemu cilju. Na njenem čelu gre križ. Sporoča nam, da mora biti naše življenje hoja za Kristusom in posnemanje njegovih kreposti.

Za časa moje mladosti se je vila od cerkve po Postojnski, pri naši hiši obrnila na Gasilsko in potem po Cesti heroja Iztoka (sedaj je to Na vasi) nazaj do cerkve. Pa smo spet pri Vipavcu. Ta je šel nekaj dni pred veliko nočjo v Vipavo in kupil zgodnje češnje, ki jih je potem navesil na češpljo pred hišo. Ko je šla v nedeljo procesija mimo hiše, so se ljudje čudili: “Glej, pri Vipavcu so pa že češnje!” Žena se je pa jezila: »Kaj dražiš ljudi! Pusti jih, naj molijo!«

Slovarček:

  • vigilija: dan, večer pred večjim krščanskim praznikom
  • raglja: lesena priprava za proizvajanje enakomerno se ponavljajočih rezkih glasov, pa kakšna ženska, ki ne utihne
  • potičnik: tudi potičnica, posoda za pečenje potice, navadno lončena
  • jerbas: okrogla košara z ravnim dnom in navadno z majhnima ročajema
  • perilnik: priprava iz uokvirjene valovite pločevine za pranje perila
  • možnar: okrogli posodi z močnimi stenami podobna priprava za pokanje s smodnikom; artilerijsko orožje z zelo kratko cevjo in velikega kalibra za navpično streljanje; močna, navadno kovinska posoda z zaokroženim dnom za drobljenje trdih snovi

Viri:

Kraj: nekje v Sloveniji
Datum: 1929
Avtor: Lojze Erjavec
Zbirka: Ivanka Gantar
Skenirano: 4. 3. 2022
Oblika: publikacija

One Comment leave one →
  1. alojzmazij permalink
    10. 04. 2022 09:12

    V otroških letih sem veliko časa med počitnicami preživel pri Škilarjevih na Runarskem, pri družini tete Mice, mamine sestre. Poklicali so me tudi za cvetno nedeljo, da sem nesel k Fari njihovo butaro-žegen. Butara je bila velika in težka, saj je bilo v njej okoli jedra iz 33 šib zvezano vse mogoče rastlinje, vsako s svojim pomenom in simboliko iz zgodbe o Kristusovem življenju in trpljenju. Da sem ga lažje nesel je stric France, hišni gospodar, dodal dve debeli špagi, da sem si ga lahko oprtal kot nahrbtnik. Pomembna sestavina butare je bilo bršljenovo zelenje s čimveč temno modrimi, sicer strupenimi plodovi. Otroci smo se z butarami nagnetli pred oltar in potem se je začelo! Dolgo mašo smo si krajšali s prerivanjem, frcanjem plodov bršljana drug v drugega ali celo pred oltar, vsake toliko je kakšen večji fant užgal z butaro sitnega soseda po glavi, po navodilu župnika Makovca so starejši možakarji delali red s klofutami … Hvala Bogu je božje usmiljenje neskončno, in tudi ta maša se je končala. Po maši je bilo treba z blagoslovljeno butaro kar najhitreje domov! Z oprtanim tovorom sem tekel vso pot po bližnjici mimo Podvelikega vrha in nato po cesti do Runarskega. Prvi sem prispel v vas! To naj bi bil za hišo še poseben blagoslov. Čez teden dni so mi ob Veliki noči Škilarjevi podarili lepe pirhe in suho meseno klobaso !

    Liked by 5 people

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: