1945/54 Markovec – Raušeljnova mama

To so Raušeljnova mama iz Markovca, fotografirani med leti 1945 in 1954 v Podcerkvi pred Mavkotovo hišo. Fotograf je bil Franc Truden in v njegovi zapuščini se je ohranila tudi ta slika. Raušeljnovo mamo sem kot otrok poznala, bili smo mejaši in vsa njihova družina je v košnji prihajala po seno na travnik poleg naše hiše. Takrat nisem vedela nič ne o mami ne o družini, opazila sem le, da jih ljudje zelo spoštujejo. Šele nekaj let nazaj sem izvedela več. Spominjala se jih je Ladica Štritof, ki je mladost preživljala kot sovaščanka in prijateljica Raušeljnovih deklet.

Pri Raušeljnovih so bli mama tisti, ki so nas učili peti … krasno so peli, vse tiste stare, “Raste, raste rožmarin” in podobne so znali … Mož je nekoliko šepal, pa eno teto so imeli, ki ni bila poročena, a je bila zelo fajn, teta Francka smo ji rekli …

Ko smo bili pa že mi v partizanih, je bilo strašno hudo. Naš ata je bil takrat še živ, pa so se zmenili, da gremo Zofka Ravšeljnova, naš ata in jaz s patrolo, ki je šla v dolino. Šli smo v Markovec, da bi poskusili dobiti kaj hrane, kaj obleke za otroke, pa take stvari kar nujno rabimo … Naš ata je načrtoval, da se bomo v Markovcu prikrili za kakšen dan in da bodo ljudje zbrali kar rabimo, saj je bila pri nas v logorju situacija katastrofalna. No, mi smo res prišli v Markovec in je rekla Raušeljnova Zofka:

“Pojdimo kar h nam !” Iti h Špetnaku je bilo že bolj nevarno. Tam je bil most, so bile zasede … Mama so nas hitro peljali v štalo, pa na seno, pa prav gor v čačko, prav do lesene stene. Tam smo naredili prostor v senu, pa so vrgli gor neke deke. So rekli mama:

“Tule se zakopljite!” Nekaj so prinesli za pojesti in so rekli:

“Pa skozi te špranje glejte h Ipavčevim!” Ipavčeva hiša je bila že požgana in videlo se je na del ceste med hišami.

“No, tule boste videli po cesti, kako v Markovcu življenje teče, vas pa ne bo noben videl. Jaz vam bom za jest nosila – samo ne se izdati!”

Tako smo bili skriti, hrano je prinesla … Povedali smo kaj rabimo, pa je rekla, da bo malo zbrala po Markovcu – pri Valkovih, pri Poladinovih, Mlakarjevih – povsod … Saj so vsi dali. Kaj ne pride patrola belogardistov iz Starega trga !? Takrat sem jih prvič videla, kako zgledajo. Opazovali smo, ko so se ustavili pred Ipavčevo požgano hišo – so nekaj kadili, pa se pomenkovali. Bilo jih je kakih šest. Ata jih je nekaj poznal, vseh pa tudi Zofka ni poznala. Ata se je teh belogardistov nagledal, potem je pa rekel zvečer:

“Veš kaj, mi se moramo od tule vseeno umakniti, ker so Raušeljnovi precej na udaru. Zdaj vidim, da tule hodijo belogardisti, do tule pridejo. Kaj pa, če se odločijo, pa kar enkrat pridejo noter, pa pogledat?! Moramo biti previdni.”

Ata je imel takrat za sabo že pol leta partizanstva … In smo res zvečer Raušeljnovi mami to povedali, potem smo naložili v ruzake, kar nam je prinesla, in se zvečer počasi pomaknili tam zadaj za Ipavčevo hišo, pa po Ipavčevem vrtu proti Špetnaku in smo šli od zadaj gor na štalo …”

Tistikrat je po skrivnem srečanju s še enim vaščanom, ki je tudi pomagal zbrati potrebno, skupina srečno prišla nazaj v taborišče partizanskih družin pod Snežnikom, kjer so begunci s prinešenimi dobrinami lažje prebili še nekaj težkih dni, ki pa jim še dolgo ni bilo konca.

Nekatere družine iz Vrhnike so se v tistem času prav tako skrile na Racni gori in …

Enkrat v začetku decembra 1942 so belogardisti in Italijani za Racno goro odkrili taborišče Vrhničanov. Oni so ušli, nahrbtnikov pa niso utegnili vzeti in so jim tam vse zaplenili. Belogardisti so bili takrat že zraven, ti »vaški stražarji«. V nahrbtnikih so našli listek z imeni skojevcev in mladincev. Tako so iz Markovca odkrili Raušeljnove – njihova mama je bila steber odpora v Markovcu, Raušeljnovi so bili trije v partizanih. Posledica je bila, da so aretirali Raušeljnovo mamo ter Albino Žnidaršič, ki je bila najmlajša, stara menda petnajst let, Stanko – Pocinovo starejšo hčer, in Justo Antonovo. Popisala sem pred leti, kar je mama Raušeljnova povedala o tem zaporu januarja 1943. Tam je zapisano, kako so se v Pudobu belogardisti domačini osem dni znašali nad njo. Dekleta in potem tudi njo so zaprli v Starem trgu, pa na Rakeku, od tam so jih peljali v Koper in nazadnje v Benetke – dekleta k nunam, mamo drugam. Po kapitulaciji so šele prišle domov …” 

Časopis TV-15 pa je 13. junija 1985 objavil članek Ladice Štritof z naslovom Raušeljnova mama iz Loške doline, v katerem med drugim piše:

Ta pogumna, klena žena je bila šesti otrok v Lahovi družini na Kranjčem. Vseh otrok je bilo enajst. Očetova kmetija je bila velika, dobilo pa se je iz nje kaj le z veliko dela in truda. Vsi so morali trdo delati od zgodnjega jutra do trdne noči. Takšna je bila njena mladost. Potem so jo poročili. Moža so ji, kot je bilo tedaj v navadi, izbrali starši. Bil je šestnajst let starejši od nje in ga prej ni poznala. Priženili so jo na kmetijo v Markovec v Loški dolini. Mož Janez Strle je bil invalid, vendar dober človek in dober mož. Bilo je bolje, kot je pričakovala. Še naprej je trdo delala, rojevala otroke – šestero jih je bilo, živela zanje, v njih videla svojo srečo.

Pa je prišla vojna in okupacija. Opredeliti se je bilo treba. Ni pomišljala. Njeno mesto je bilo v Osvobodilni fronti. Bistra, kot je bila, je zaznavala socialne krivice v svoji okolici, kalilo pa jo je trdo delo za vsakdanji kruh. Težko bi bilo reči, kdo je koga vključil v OF – ona otroke ali otroci njo. Eno je gotovo – od prvih dni vstaje slovenskega naroda je bila njihova hiša odprta ideji odpora proti okupatorju in ideji revolucije. Tam so bili sestanki, tam smo volili prve narodnoosvobodilne odbore, tam so se sestajali aktivisti KPS in OF, se skrivali ilegalci.

Leta 1942 so odšli v partizane kar trije njeni otroci. Zinka že v maju 1942, Ivan in Zofka septembra istega leta. Ona je ostala doma, za zvezo. Nase je prevzela velik del bremena, ki so ga prej nosili ti njeni trije.

Namesto njih je hodila na sestanke, vzpostavljala zveze, organizirala »terensko« delo, zvečer pa jim pripravljala hrano, perilo – in poročila o delu. S trudno kmečko roko, nevajeno pisanja, je pisala ljubeča pisma otrokom in njihovim soborcem, med vrstami pa skrbno sporočala, kako razporeja delo po vasi, kako delajo v OF, partija in SKOJ. Eno takih poročil je bilo usodno.

Ob napadu na partizansko taborišče so ga belogardisti zaplenili.

Aretirali so jo in jo odpeljali v Pudob, v belogardistično postojanko. Tam so ji ukazali pisati. Zelo se je trudila, da bi pisala drugače. Ni pomagalo.

Zasliševali so jo, zahtevali, da pove, kje se sestaja s partizani, kje s svojimi otroki, kam jim nosi hrano, kdo dela za OF, kdo je v partiji, SKOJ … Ničesar ni povedala. Zlagala se jim je – da, tudi zlagati se je bilo takrat treba, če si hotel koga rešiti – da nosi hrano k Rankoči češnji. Ta je bila v nasprotni smeri od kraja, kjer se je resnično sestajala z njimi.

Grozili so ji s sodiščem in smrtjo, vzeli pa so si že prej pravico, da jo tudi sami »kaznujejo« za »greh«, ker se sestaja s svojimi otroki – partizani – in jim pisari pisma. Pretepli so jo, še kako pretepli! Po križu, z vojaškim pasom, preko sto udarcev. Zdržala je. Nič niso izvedeli! Omagali so in jo izročili Italijanom. V Starem trgu so nadaljevali zasliševanje. To je bilo v januarju 1943, mraz pa tak, da je voda v stari šoli, kjer je bila zaprta, zmrznila.

Potem so jo odvlekli v Ljubljano in jo tam na sodišču obsodili na štiri leta zapora. Kot kaznjenka je morala naprej, v koprske zapore in Firence.

Poniževanja, trpljenje, mraz, lakota, skrb za dom in otroke so jo izčrpavali – toda »če imaš idejo, če verjameš v stvar, za katero se bojuješ in trpiš, če veš, da gre za pravično stvar – zdržiš.«

Po kapitulaciji Italije se je vrnila domov. Kmalu ji je veselje, da se je vrnila, skalila novica, da so Nemci in domobranci ujeli Zinko na Krimu. Pred tem so bili vsi trije njeni otroci v Šercerjevi brigadi. Potem je bila Zinka premeščena v Ljubljansko, za komisarko čete. Bila je ranjena v desno nadlaket. Tako so jo ujeli. Roko so ji sicer dali v mavec, potem pa so jo obsodili in poslali v Ravensbrück. Tam je prebolela tifus in pljučnico, ko pa je vsa izčrpana dočakala osvoboditev, v sebi ni imela več toliko moči, da bi zdržala pot do doma. Na poti je umrla. Takoj po vojni. V svobodi.

»Da, to je bilo najhuje. In pa tisto, ko so jih v Babnem Polju pobili. Rajdkovo, nosečo, in druge. Dan poprej sem bila tudi jaz tam. Videla sem jih žive, pogovarjali smo se. Drugi dan pa tak zločin nad njimi – to mi ne gre iz spomina.«

Svobode je bila zelo vesela. Vključila se je v prvo kmetijsko zadrugo. Z vsem premoženjem. To je štela, tako kot vsa dejanja med vojno, za svojo dolžnost. Komunisti morajo biti zgled! Vedno in povsod.

Kot zadružnica je bila izbrana za obisk maršala Tita na Brionih. To je bil najsrečnejši dan njenega življenja. Da ga je videla, da je govorila z njim, da se je celo fotografirala z njim.

»Dobila sem tudi neka odlikovanja, no pa to ni tako važno. Pomembno je, da smo bili na pravi poti in da smo se osvobodili.«

Taka je bila, mama Raušeljnova. Vsi, ki smo jo poznali, vedno hitečo, drobno, sklonjeno malo naprej, povsod navzočo, ne moremo drugače, kakor da rečemo: hvala vam – za vse, kar ste nam dali, za vaš pogum, toplino, zavetje, za vaše delo in trud. Kajti Raušeljnova mama je za svobodo dala resnično vse, kar je imela.

Raušeljnova mama so umrli sredi maja 1985.

Kraj: Markovec; fotografirano v Podcerkvi
Datum: med leti 1945 in 1954
Avtor: Franc Truden
Zbirka: Janko Štritof
Skenirano: 12. 6. 2012
Oblika: fotografija