1954 Marof – Domnevna sušilnica, žaga in Racna gora za njo

RACNA GORA

Vsak dan jo gledam.

Če je zvečer za njo zarja pogorela, bo drugi dan dež. Če grejo megle gor, bo še padalo; če je zjutraj bela – je ponoči snežilo … Kadar jo ob zori z vrha stare lipe nepremično gleda jata ptic, verjetno čakajo, da jih ogreje sonce, ki vzhaja izza njenih gozdov in kadar je v jasnih nočeh videti sij, kakor da bi gorelo kje v Loškem Potoku ali na Poljanah, se bo gotovo kmalu pokazala polna luna.
 
O IMENU: NOMEN EST OMEN

Njeno častitljivo staro ime je novodobna prešerna mladež prevedla v jugovenščino in jo za priložnostno rabo preimenovala v Patkino brdo, kar pa nemara samo dokazuje, da tudi oni niso ravnodušni do nje. Če drugega ne, gor hodijo, tja kjer je edino še golo in se reče “na Racah”, pa s padali dol skačejo in na vrhniških njivah pristajajo. Še dobro, da se kakšen ne polomi.

Gora pa seveda v resnici ni bila nikoli nič drugega kot Racna gora, čeprav drži, da se pogorje s svojimi skrajnimi južnimi obronki izteza tudi proti hrvaško, točneje gebarsko govorečemu področju, hkrati pa predstavlja naravno pregrado med Ložani, ki se štejejo za Notranjce in Potočani, ki pravijo, da so Dolenjci …

Od kod ime, pojasnjuje izročilo:

“Kadar so bile v davnini po dolini velike povodnji, so iz skalnih lukenj pod vrhom izletavale velikanske jate (črnih) rac, zato so jo poimenovali Racna gora. Znotraj je vsa votla, polna vode in Bog ve česa še.” Znanec iz Bohinja pa v zvezi z njenim imenom napiše:”Racna gora spominja na raco, obredno žival raznih božanstev in tudi na ime starega ljudstva metalurgov in trgovcev – Rasov ali Rošev.”

Najbrž je bilo v teh globokih gozdovih včasih še bolj kot zdaj kraljestvo divjadi, saj so tudi mnogi sosednji vrhovi v pogorju, ki merijo vsi nekje med 900 in 1200 m nad morjem, dobili živalska imena: Velika in Mala Kavka, Svinji hrib, Jelenji vrh, Volčji hrib, Petelinjek. Kaj Kozja Gorica pri Loškem Potoku, kaj Kurji vrh tam pri Travni gori, kaj Zajčji hrib doli ob meji, kaj Vranje stene nad Poljanami – tole tu so zverine ! … Samo medved nima svojega hriba … pa saj je tukaj tako ali tako vse njegovo, celo poljansko sadje … So zato, iz zamere, Poljanci že v davnini neke svoje njive poimenovali Zajčevce in ne morda Medvednice? In medved na Racni gori v resnici sploh ne prespi zime – razen če kakšni duhovi z njegovimi tacami delajo sledove v sneg … Nekaj dni po enem od obiskov Racne gore sva se z znanko nekako takole pomenkovali:

Ona: “A na Racni gori si bila ? A v nedeljo ob petih ?! … A tvoj je bil tisti plavi jugo na križišču???!! … Saj me bo kap!!”

Jaz: “Ja, pa kaj je ?!”

Ona: “Medved je tacal okoli njega, ravno ko smo se mi pripeljali mimo! … Potem je pa pobegnil …! Že drugič smo ga videli na istem mestu!! … Prisezi, da ne boš šla nikoli – ampak res nikoli več tja!!!” … No, pa se daj!

Čeprav sam vrh niti ni zelo visok, le 1140 metrov n.m. ima – a je za celih 26 m višji od veliko bolj znane Slivnice – Racna gora s svojo mirno razpotegnjenostjo tja do Petelinjeka (1212 m), ki ji daje videz trdne zakoreninjenosti in prizemljenosti, vsa temno gozdnata deluje nekam pokroviteljsko, morda malo mračno. Kot koklja čepi nad vrhniškimi hišami, Poljane ji kukajo izpod peruti, vsiljivca pa strogo premeri, preden ga spusti v svojo bližino …

Pod njo v Žagi izvira vzhodni krak skrivnostne ponikalnice Obrh. Kadar pridejo deževja, malo severneje izpod desne rame Racne gore priteče Vrhniška Skadulca, ki pa s Starotrško nima nič skupnega, čeprav je slednja le kilometer stran. Samo naliv mora biti za obe dovolj velik. Sploh izpod teh hribov – ali pa tudi kar sredi polja – rado kar naprej nekaj izvira, četudi le za nekaj ur: že omenjeni obe Skadulci, pa Zadnja ura izpod Markovega hriba, v Podcerkvi Grintovec, Siga v Podgori in ona v Iga vasi, pa Viševski Brežiček v Bajerju in oni v Mrzli jami nad Ložem in tako naprej. Da je ob Obrhu in pritokih živih rac vsaj toliko, kot je lovcev nanje, se razume.
 
IN SPET O CUPRNCAH

Skrivnostna zadržanost Racne gore postane opravičljiva z vedenjem, da se tod po škrapljah, škuotlah, v luknjah, na mahu pod hojami in smrekami morda res smukajo cuprnce, ki so jim nekateri rekli tudi cumprce. Ta zlohotna bitja se baje zmeraj zbirajo na najvišjem hribu – in Racna gora v tem koncu to je; pa luč imajo ponoči s sabo … V starih časih so jih Vrhničani velikokrat videli. A današnji menijo, da so se stari glede cuprnc motili:

Poljanci so dol po pobočju Racne gore včasih hodili k maši zelo zgodaj zjutraj. Ker so imeli dolgo pot, so šli seveda prej od doma kot Vrhničani in so pogosto hodili v temi, pa so si svetili s faglami. Fagle – to so bile take leskove palice, na koncu stolčene, drobno nacefrane in pomočene v loj, da so prav počasi gorele in svetile. Te fagle, s katerimi so si k nogam po razdrti in kamniti poti svetili Poljanci, so imeli Vrhničani za luči, s katerimi si svetijo cuprnce, ko metle jezdijo z Racne gore. Pa še mežikale so te lučce … Seveda, saj so njihov soj prekinjale noge, ki so korakale ob njih! Ko so Poljanci prišli nad Vrhniko in naprej dol na Trzne, kjer je že ravnina in gladka bela cesta, so pa fagle pod škarpo zabrisali, dasiravno niso še povsem pogorele. In prav zato, ker so še tlele, je vsakič, ko je potegnil veter, poletel roj isker proti Racni gori. Ljudje, ki so to videli, pa so rekli:

“Cuprnce že jahajo nazaj v hrib! Pa koliko jih je ! Ni čudno, da je v Vrhniki toliko suhih krav!”

Pa niso bile cuprnce krive za suhe krave v Vrhniki. To so bile samo take sorte krave – ali pa take sorte ljudje … pravijo zdaj v Vrhniki.

Sicer pa o cuprncah ni več slišati in krav je v Vrhniki le še prav nekaj malega, suhih pa sploh ne. Tudi Poljanci se že dolgo vozijo k maši z avtom.

V Iga vasi, ki leži lepo na sredi ravnine, so pa tudi videli cuprnce tam proti vzhodu, kjer se dviga Racna gora. To je bilo pa tako :

Tam je bil en zelo hudoben gospodar, ki je vsak večer pretepel vse ženske pri hiši: mater, ženo, hčere – vse. Potem je šel še v štalo, odvezal živino in jo pognal proti Šici in v Žago, da je zbezljala. Ženske so jo morale pa potem vso noč iskati in loviti … Pri tem so si seveda svetile z laternami – in zato so ljudje daleč od vasi pod Racno goro videli lučke! Pa so zbolhali, da so cuprnce …

Ko pa sem okoli spraševala, če se je na Racni gori kdaj kaj prav posebnega dogajalo, mi je soseda rekla: “I – kaj?! Babe so žgali!” Saj res – to sem kot otrok neštetokrat slišala. Pa drobec stare ljudske pesmi: “Na Racni gori grad stoji!” … Dovolj informacij, da se domišljija lahko razcvete. Ob ogledovanju posebno zravnanega in očiščenega zemljišča na vrhu Racne gore, ki je polkrožno izravnano in obrnjeno na severozahod, mimogrede začneš brbljati, da je tu bilo morda kdaj svetišče v naravi – kar vidiš, kje je stal svečenik, ko je častil vzhajajoče sonce, kje ljudstvo in kje vladar, kje je bil dostop in kje nemara oltar. Ali pa so kupi kamenja res ostanek kašne druge starodavne gradnje …
 
KAKO TOREJ PRITI NA RACNO GORO

Poti iz Markovca in Vrhnike sta označeni, druge poznamo bolj domačini. Prva se deloma prekriva tudi z E6, ki na severnih obronkih Racne gore pride z Blok in gre potem naprej čez Loško dolino proti Snežniku. Po teh gozdnih poteh in stezah pa peljejo tudi Notranjska transverzala, Pot kurirjev in vezistov ter Planinska pot Ljubljana – Rijeka.

Iz Vrhnike je treba precej strmo gor, malo udobneje pa je poševno proti Dolenjim Poljanam, tam kjer so Poljanci zakrivili zgodbo o cuprncah, čez Platec. Če greš torej skozi gozd po tem nekdaj povsem travnatem pobočju, kjer so rasle tavžentrože, nekje na sredi v gozdu zaviješ levo in še precej hodiš, se z malo sreče znajdeš na vrhu ali vsaj blizu njega. Če ti Fortuna jezik pokaže, pa se zgubiš. (Da se seveda priti tudi preko Dolenjih Poljan, ampak temu bi se že reklo iti “okol’ riti v aržet” …)

Na gladki zahodni strani Racne gore, ki jo je videti na sliki, je tam v petdesetih letih nekega večera konec aprila zažarel velikanski ognjen napis iz žaganja in odsluženega strojnega olja, ki se je videl po vsej dolini.

” Živel 1. maj!” je pisalo. Bilo je veličastno in otroci smo potem še cele tedne spraševali, kdaj bo spet prvi maj in se bo pojavil čarobni ognjeni napis na Racni gori. A nismo dočakali. Potem nas je minilo in zdaj tudi ne bi več pustili, da bi kdo packal po gori.

Seveda je pa najlažje in najbolj enostavno – ne pa tudi najbolj zanimivo – če se odpelješ po gozdni cesti iz Markovca proti Loškemu Potoku in približno na vrhu prelaza zaviješ na desno proti lovski koči. Tu pa je treba vzeti stezo pod noge, pa v hrib! Kake tri četrt ure, pa bo. Če odcep zgrešiš, končaš v Loškem Potoku, kar pa ni nič hudega, zakaj Potočani so gostoljubni in nekaj prav posebnega: že njihovi otroci imajo, takoj ko se rodijo, več ušes kot zob … In ko zrastejo, rečejo vrabcem tako kot njihovi starši: “bravci”. Jedo pa tudi enako kot v Loški dolini – ni važno ali bob ali kavro: najraje s ta hitro žlico. In še tega, da se imajo za Dolenjce, jim Ložanje ne zamerijo.
 
KO SI KONČNO NA VRHU

Sam vrh – Bogu bodi potoženo – ni posebno prijazen, zlasti z vzhodne strani ne: strm je, med smrekami potuhnjeno ždijo ogromne skale, tudi kakšen ostrmelec, za katerega ne veš ali ga že nedolžen piš vetra ne bi zakotalil navzdol. Na vrhu pa med lepimi javorji in hojami, ki je nekatero oklestila strela, čez leto rastejo koprive, tudi na tistem prej omenjenem skrivnostnem koščku, ki zastavlja toliko vprašanj … A naj jim bo, koprivam, konec koncev so zdravilne, njihovo rastišče pa oznanja, da je pod njimi med kamni dobra in globoka zemlja … Boljše je pa že kot na Jurščah, tam na primorski strani Javornikov! Ložanje, ki se v svoji žlehnobi iz vseh strašno radi norca delajo, so Jurščanom zvrgli:

“Narlepša ruoža je bor, narlepša tica je kavka!” In so jih iz varne razdalje dražili, češ, kako revni so – še poštenih rož ne premorejo, kaj šele ptičev. A druge so svarili pred njimi :

“Če se ti Jurščan v gostilni na krajec od rekelca usede – odreži, pa beži!” Češ, da zbrigo iščejo, ker bi se radi tepli …

Razgleda od tu pa res ni, poleti še v nebo ne. Ni pa tudi nobenega TV pretvornika, bajte ali obeležja. Nič, razen dveh skrinjic s samopostrežnimi žigi. Za pogled na dolino in okoliško hribovje se je treba spustiti na kako leho na zahodni strani – splača se! Lahko pa se do onemoglosti naužiješ najlepše barvne kombinacije na svetu: barve smrek in modrega neba nad njimi; ali zimskega bukovja z rjavkastimi vršički, da se nebo za njimi zazdi kar vijoličasto; pa vonjav po smoli in vlažni zemlji. Poslušaš kanje in krokarje, ki med jadranjem pivkajo in se sklicujejo k obedu … Slednji se oglašajo sicer povsem brez posluha, vendar v vseh mogočih barvah glasov: od ohripelih basov do mutirajočih tenorjev, vmes pa si dajejo takt z mogočnimi zamahi kril, ki se daleč slišijo. Videti so radovedni: nad tabo krožijo in kričijo še potem, ko si že sredi poti proti Vrhniki … Hlad, mir in samota divjine Racne gore pa pričajo, da so ti gozdovi še vedno rezervirani v glavnem za medvede, koprive in cuprnce … Seveda pa je dovolj prostora tudi za popotnike, ki znajo priti sem spoštljivo in tako rekoč po prstih, zakaj mir in divjina sta tako krhka …
 
NEVESEL ODGOVOR NA UGANKO

In ko si že dolgo domišljam, da o Racni gori vem vse, kar vedo tudi drugi, se čez leta nepričakovano pojasni uganka, od kod tisti sledovi človeških rok na vrhu Racne gore. Zgodba je vse prej kot vesela:

Med vojno leta 1942, ko so se partizanske družine bale za svoje življenje, saj jim je bilo ob kakršnikoli partizanski aktivnosti zagroženo s smrtjo, je partizansko vodstvo organiziralo, da so se 2. septembra 1942 te družine zelo na hitro umaknile v gozdove le nekaj ur pred partizanskim napadom na postojanko v Starem trgu. To je razlog, da vrh Racne gore kaže premišljeno zložene kupe kamnov, o katerih je znanec iz tujih krajev nekoč domneval, da so bili morda vojaški prsobrani … ne glede na to, kaj vse se je ali bi se lahko v davnini še dogajalo na njem. Ladica Štritof, ki je bila tiste čase s svojo materjo in sorojenci v Civilnem logorju pod Snežnikom, leta 2019 v glasilu občine Loška dolina Obrh v članku Spomini na Markovec II. pove:

»Vrhniške partizanske družine so se organizirale posebej, niso bile z nami. Z njimi je bil Viktor Kraševec, ostrostrelec – on je bil izjemen; oni so sami sebe zaščitili. Vse so se zmenili: ‘Mi se umaknemo, organiziramo, vsi gremo gor, moški nas bodo branili, oboroženi so.’ Vse so poskrbeli, nekaj hrane so s sabo vzeli in so menili: ‘Mi se ne bomo vključili v kakšno edinico, mi se bomo sami umikali in zaščitili …’. Bili so bližje Vrhniki, teren so poznali, pa so se zavarovali … Imeli so boljšo in lažjo preskrbo kot mi, saj so po hrano hodili dol v vas. Vzeli so malo več, pa so še k nam v Civilni logor kaj poslali, v naš bataljon. Enkrat so poslali kašo… Naša mama jim je tudi sporočila, da je zakopala glaž medu v šoder pri Špetnaku, pa so ga našli in poslali v logor. Tisti med je rešil našega Ivota, ki je bil takrat star okoli šest mesecev … Nekoliko smo se oskrbovali tudi s pridelki iz požgane in izseljene Babne Police …

Enkrat v začetku decembra 1942 pa so belogardisti in Italijani v Racni gori odkrili taborišče Vrhničanov. Oni so ušli, nahrbtnikov pa niso utegnili vzeti in so jim tam vse zaplenili. Belogardisti so bili takrat že zraven, ti »vaški stražarji«. V nahrbtnikih so našli listek z imeni skojevcev in mladincev. Tako so iz Markovca odkrili Ravšeljnove – njihova mama je bila steber odpora v Markovcu, pa Albino Žnidaršič, Stanko Potecin, Justo Mlakar… Zadnji dve sta bili skojevki, ki sta bivali v tej naši hišici… Ravšeljnovi so bili trije v partizanih. Posledica je bila, da so aretirali Ravšeljnovo mamo ter Albino Žnidaršič, ki je bila najmlajša, stara menda petnajst let, pa Stanko – Pocinovo starejšo hči, in Justo Antonovo. V Pudobu so se belogardisti osem dni znašali nad Ravšljevo mamo. Dekleta in potem tudi njo so zaprli v Starem trgu, pa na Rakeku, od tam so jih peljali v Koper in nazadnje v Benetke – dekleta k nunam, mamo drugam. Po kapitulaciji so šele prišle domov …”

Na Racni gori ni nobenega obeležja o tem in tudi zapisanega je bolj malo. Le redki še živi ljudje se spominjajo teh hudih časov, ko so gozdovi po najboljših močeh skrivali skupine neoboroženih civilistov, ki so bežali pred vojno vihro.