1940 Rakek – Na kolodvoru

Gospod Igor Kramar mi je po elektronski pošti poslal fotografijo z vprašanjem, ali bi to lahko bil Rakek. Odgovorila sem, da zagotovo ni. Ampak, vedno je še en ampak, če bi se dalo posamezne dele povečati, bi bilo mogoče ugotoviti, kateri kraj je oziroma ali je Rakek. Povečani deli so prispeli in na prvi pogled, tudi brez očal, je bilo razvidno, da JE Rakek. Zelo dragocena fotografija. Datumsko sem jo uvrstila v leto 1940. Hiše na skrajni desni ni več. Ni bilo moč ugotoviti, kaj je bilo v njej, ni pa bila eden od železniških objektov. Leta 1903 je bilo tam skladišče petroleja. Možno je, da je bilo tudi še leta 1935.

Export – komanditno družbo za mednarodne transporte z jamstvom je leta 1924 registriral Anton Suša s sedežem v Ljubljani. Imela je ekspozituri na Jesenicah (telefonska številka 5) in Rakeku (telefonska številka 14), skladišče na naslovu Rakek 49. Leta 1927 je lastništvo prevzela Sabina Suša, trgovka iz Logatca, Antonova sestra, Anton pa je bil komanditist. Dve leti zatem je ponovno postal lastnik Anton Suša, stanujoč na Rakeku 154, komanditist je bil Leo Mihevc, Rakek 123 z denarnim vložkom 5.000 din. Ta je leta 1933 izstopil, zamenjal ga je Johan Limbek iz Ljubljane z vložkom 20.000 din. Leta 1935 je družbo prevzela Erna Peinthor, ki se je istega leta tudi poročila z Antonom. Ta je sedež podjetja prenesla v Ljubljano leta 1940. Tega leta je tudi umrla. Podjetje ni imelo uradnikov, poslovali so družabniki sami. Trgovali so z vsemi banovinami v Jugoslaviji in inozemstvu. Poslovanje je potekalo v hrvaškem, nemškem, francoskem in italijanskem jeziku.

Ludvik Ševar je bil lesni trgovec in carinski posrednik, ki je imel še gostilno in trgovino. Podjetje se je ukvarjalo z mednarodnimi transporti s posebnim oddelkom za les in živino. Ustanovljeno je bilo že leta 1883. Po njegovi smrti (menda leta 1915) je podjetje prevzela njegova vdova Terezija. Leta 1934 je bil uveden stečaj nad podjetjem z imenom »Trgovina in špedicija Ludvik Ševar vdova na Rakeku«. Dejavnost je nadaljevala Špedicija Ševar in nasledniki, katere lastnica je bila Zdenka Gornik. Dovoljenje za opravljanje špedicijske obrti je dobila od Srezkega načelstva v Logatcu dne 31. oktobra 1934. Leta 1947 je še oglaševala svoje storitve v časopisu Slovenski poročevalec. Zatem ni moč najti nobenega podatka več.

V hišici za napisom je Selim prodajal sladoled in belo-rdeče zavite sladkorne paličice. Oh, kako so bile dobre. Sam cukr pa voda! Ampak ker drugega ni bilo in še te niso bile vsak dan, je bilo to nekaj izjemnega. Pa imam še sedaj vse svoje zobe. Tako da o škodljivosti cukra na zobe malo dvomim. Dela pa špeh. To vem iz prve roke.

Leo Grom, Rakek 146, je imel Trgovino z mešanim blagom od leta 1931. Okrajni ljudski izvršilni odbor je potrdil njeno delovanje leta 1946. Naslednjega leta je Krajevni ljudski odbor dovolil delovati le trem trafikantom: Janezu Zalarju in Leu Gromu, ki sta bila vojna invalida, in Francki Kukovec. Na sliki je lesena trafika Lea Groma na zahodnem delu železniške postaje.

Kraljevina Jugoslavija je imela monopol nad prodajo petroleja, cigaretnega papirja, vžigalic, soli, tobaka in saharina. Kdor je želel prodajati tobak, je moral imeti državno dovoljenje. Ves čas so ga tudi nadzorovali. Trošarine so bile visoke. V kraljevini so cigaretni papir izdelovali le na Sušaku, vžigalice v petih tovarnah. Bile so dražje kot v drugih državah, zato so jih iznajdljivi tihotapili iz Italije in tudi prve vžigalnike. Ko so se le-ti uradno pojavili tudi v Jugoslaviji, je bila taksa zanje nižja kot za vžigalice, kar je zmanjšalo porabo šibic. Tobačnih tovarn je bilo šest. Ena izmed njih je bila v Ljubljani. Še dandanašnji ima država monopol nad večino zgoraj naštetih prodajnih artiklov. Razlog je sila preprost – trošarine so visoke, porabnikov je veliko in državni proračun se pridno polni.

Na sliki sta železničar in uradnik. To so bili še časi, ko so ljudje po svetu hodili v oblekah in s kravatami, dame s klobučki, rokavičkami in parazoli, državni uradniki pa v spedenanih uniformah.

Slovarček:

• komanditist: komanditist v k. d. vloži denar, stvari ali premoženjske pravice kar je treba ovrednotiti v denarju. Njihovih priimkov v imenu firme ne sme biti. Ni upravičen do zastopanja družbe, lahko je prokurist. Ne sme voditi poslov družbe.
• k. d.: komanditna družba
• prokurist: prokura – upravljanje, skrbništvo, posredovanje; ima enake pravice kot lastnik z izjemo, da firme ne more prodati

Viri:

• Zgodovinski arhiv Ljubljana
• Službeni list Kraljevine Jugoslavije, Kraljevske banske uprave Dravske banovine, letnik XI, številka 90,  9. november 1940.
• Prelom (13. 06. 1935), letnik 2, številka 25. URN:NBN:SI:DOC-LQNF2AMQ from http://www.dlib.si

Kraj: Rakek
Datum: 1940
Avtor: neznan
Zbirka: Igor Kramar
Skenirano: —
Oblika: datoteka