Skip to content

1934 Rakek – Selim in Turkovi

13. 10. 2011

Na fotografiji sta slaščičar Selim in gospod Turk, ki se je na Rakek priselil  iz Vipave in tako so ga klicali Vipavec.  Poleg njega sedi njegova hči Vida, ki je prišla med počitnicami domov iz Novega mesta, kjer je obiskovala šolo. Kdo sta fant poleg Selima in ženska ob drevesu, mi ni znano. Turkovo hišo so letos podrli novi lastniki.

____________________________________________________________

Kot otroka me je stari oče vozil na rakovško otroško igrišče – v “park zvezda”. Jaz sem se igrala v pesku, on pa je praviloma zaspal na klopi. In ko se je to zgodilo, sem jo ucvrla po nakupih – k Selimu. Denarja nisem imela pa to ni bil problem, ker mi skoraj vedno kaj dal – kepico sladoleda ali pa rdeče belo sladkorno palčko. Seveda sem se potem pohvalila mami, da mi je Selim nekaj dal, mama pa je hodila plačevat moje dolgove čeprav Selim sam ni denarja nikoli terjal od nje. “Saj je otrok!” je vedno odgovoril na vprašanje, zakaj mi daje sladkarije, če pa pridem brez denarja.

____________________________________________________________

Vipavec je v jesenskem času na vogalu Posojilnice (današnja knjižnica) v Cerknici postavil svojo okroglo pločevinasto pečico in prodajal pečen kostanj, ki je bil za tiste čase prava poslastica, saj na Notranjskem ni bilo plemenitega kostanja.Vipavec je bil iznajdljiv in podjeten pa tudi z vsemi žavbami namazan. Nekoč je na cvetno nedeljo prodajal oljko pred cerkvijo v Cerknici. Ljudje so hodili k maši in vsi po vrsti oljko kupovali. Selim je to videl in si zaželel, da bi tudi on nekaj zaslužil. Pa je povprašal Vipavca, če bi lahko tudi on prodajal. “Ni problema,” je rekel Vipavec, “do maše bom prodajal jaz, po maši pa ti.” In tako je bilo. Ko se je maša začela, je Vipavec Selimu prodal vso oljko, ki mu je ostala. Le-ta je veselo čakal konca maše. Razočaranje pa je bilo tolikanj večje, ker oljke po maši ni kupil nihče več. Selim je ves nesrečen taval po Cerknici  in ponujal oljko toliko časa, dokler se ga le ni usmilil nek možak in mu razložil, kako to gre. Selim je ročno odnesel butaro oljke na Rakek in jo zabrisal Vipavcu na vrt.Kljub temu pa sta bila prijatelja, je povedala Turkova hči Vida in to je razvidno tudi na pričujoči fotografiji.
Selim Mehmedović je bil Makedonec, rojen 9. maja 1910 v Dobridovi, okraj Gostivar. V našem kraju je deloval že za časa bivše Jugoslavije. Med okupacijo se je odselil domov in se leta 1946 vrnil na Rakek. Dovoljenje za opravljanje slaščičarske obrti je dobil leta 1948 od Okrajnega izvršilnega ljudskega odbora Postojna. Ker ni imel lokala, je dejavnost opravljal v zaprtih higienskih boksih na železniški postaji Rakek (poleg brivnice), pri Žumru v Cerknici in na območju vojašnic na Rakeku. Vsako leto so bili večji sejmi v Cerknici. Selim je poleti odhajal tja s svojo dvokolnico in pozival kupce: “Sla-do-led, turški med – boš, kupiš?” Slaščičarna je v šestdesetih letih še delala. Točnega datuma, kdaj je Selim prenehal delati, ne vem in tudi ne, kaj se je z njim zgodilo.

Viri:

  • Vida Strohsack, rojena Turk
  • Ivanka Gantar, Rakek, Založba Mladika, Ljubljana, 2005

____________________________________________________________

Prispevek je napisala Ivanka Gantar

Kraj: Rakek
Datum: 1934 ali 1935
Avtor: neznan
Zbirka: Ivanka Gantar
Skenirano: neznano
Oblika: skenirana datoteka

Advertisements
16 komentarjev leave one →
  1. Breda S. permalink
    14. 10. 2011 21:04

    Potem, ko je Selim odsel neznano kam, je prisel naslednji slascicar in vsakemu smo rekli Selim. Prav mogoce je, da ljudje, ki gredo po sladoled v slascicarno v Cerknici, recejo, da gredo k Selimu. Jaz sem prav pogosto zahajala tja. Vedno se je selil. Nekaj casa je imel kolibo med Posto in obcino, potem med obcino in Meletom in nazadnje se je preselil tja, koder je sedaj slascicarna. Selim je kasneje prodajal tudi druge dobrote kot so bile cokoladne kroglice posute s kokosovo moko, najvecji luksus pa so bile baklave. Vcasih so bile suhe, ce pa so bile sveze, so plavale v serbetu. Imel je tudi eno ali dve mizi, da si lahko v miru pojedel slascice. Ob peci se je vedno grel eden od njegov sin in bral koran.

  2. 14. 10. 2011 21:37

    Prav vsakemu slaščičarju v okolici Cerknice še danes rečemo Selim. Beseda pri nas ne pomeni osebno ime ampak poklic. Prav vesel sem, da se je razčistilo od kje izvira to ime. Sem mislil, da osebe z imenom Selim, sploh nikoli ni bilo.

    Mi je pa že mama pripovedovala, da je Selim v tridesetih letih hodil v Loško dolino. Prav zabavno se mi je zdelo, da ga je tudi ona imenovala Selim. Sedaj pa vem zakaj.

    Selima, ki je na sliki, se spomnim oktobra 1964. Prepoznal sem ga s to fotografijo. Pekel je kostanj v Cerknici pred Hrenovo hišo, takrat je bila tam železnina, sedaj pa je tam tržnica. Nisem vedel, da je on pravi Selim. Že takrat je bil že precej star, glavni slaščičar pa je bil Mehmed Mehmedi, najbrž kar Selimov sin. Tako je vsaj pisalo na tabli na kiosku, ki je bil med Meletovo hišo in občino. Bila sta si podobna, oba sta imela brke in na glavi sta oba vedno nosila temno plavi baretki.

    Pred kinom so prodajali mlajši Selimi. Niso se prav pogosto menjavali, eden in isti je prodajal več leti. Pred kino je pripeljal tricikel, na katerem je imel dobrote pod šipo. Spomnim se, da je prodajal ‘cigare’, cikorjo in turški med. Še posebno po cigarah si imel roke čisto lepljive.

    V Cerknici se še vedno reče, da gremo k Selimu. Nikoli še nisem slišal, da gre kdo v slaščičarno.

  3. dusangogala permalink
    15. 10. 2011 08:49

    Cerkničan gre k Selimu tudi, kadar gre v slaščičarno v drugem kraju. To kar je napisal Miloš: “Beseda pri nas ne pomeni osebno ime ampak poklic” je za Cerkničane povsem točna.

  4. Anonimnež permalink
    16. 10. 2011 20:56

    Tudi mi kadarkoli in kjerkoli smo rečemo gremo k “selimu” na to ali na to….
    Edina izjema je kadar gremo na Vrhniko rečemo gremo k “Berzotu” na ………..
    Se pa dobro spomnim ko je kako nedeljo popoldan “selim” rinil svoj tricikel od Grahovega čez Bločice proti Bloški Polici, tam je včasih krenil v dolino včasi pa tudi proti Blokam.
    Ne vem kakšen je bil sladoled v tistih dveh aluminijastih posodah z velikimi pokrovi na cilju saj je bil že na Bločicah napol stopljen.
    Takrat je bila cesta od Grahovega naprej še makadamska da ne bo pomote.

  5. Anonimnež permalink
    19. 10. 2011 08:25

    Tudi v Loški dolini so vsi neslovenci, ki kaj prodajajo (sadje, zelenjavo, slaščice), Selimi. Nekoč sem slšala, da se je eden tako imenoval. Neka Postjnčanka mi je rekla, da imajo tam pa Baftije.

  6. Janja Kozarka permalink
    19. 10. 2011 09:11

    Mislim, da je poimenovanje Selim v uporabi na tak način, kot smo mi Sloveneci vsi povprek Janezi, ko se pojavimo kje na področju bivši Jugoslavaije.

    • 19. 10. 2011 09:42

      Janja, se strinjam. Ampak to velja samo za področje, na katerem je deloval pravi Selim iz Rakeka, ki je na tej fotografiji. 🙂

  7. Alojz Slavko permalink
    19. 10. 2011 11:39

    Res je vsak je bil Selim jaz se pa dobro spominjam enemu je bilo ime Abas drugemu pa Ruzdi saj mi mulci smo jim vedno nagajali.
    Posebno v jeseni smo radi neopazno jemali iz vrece kostanje ki niso bili narezani in jih na
    skrivaj metali v pecico seveda kostanji so glasno pokali in pokrovko je pa kar dvigalo.

    Alojz Slavko iz Australije

  8. Breda Sikkens - Tursic permalink
    20. 10. 2011 22:28

    Meni ni nikoli prislo na misel, da bi Selimom nagajala, prevec dobrot je imel in pa sploh je bil zanimiv, ker je bil drugacen. Oce se je redko kdaj ukvarjal z mojo vzgojo, za Selima pa vem, da mi je rekel, da ga moram spostovati, ker je prisel od tako dalec s trebuhom za kruhom. Niso imeli lahkega zivljenja, vedno so se kje stiskali po kaksnih luknjah. Tudi kasneje sem vedno pozdravljala vse Bosance, ki so hodili mimo hise. Kot bi slutila, da bom nekoc tudi sama Cefur v neki drugi dezeli…

    Je bilo v tistih casih pa veliko drugih vaskih posebnezev, ki smo jim nagajali. Med drugimi: Stefetov Joe, pri mostu, (moj zlahtovec), Trzinka, ki je obcasno prisla iz Sodrazice, Ursa in Reza… pa naj se kdo drug dopolni ta seznam…

  9. Jože permalink
    22. 10. 2011 23:17

    Selim (iz Cerknice) je nekaj časa tudi stanoval v Dolenji vasi v nekdanji Mlinarjevi hiši. Po hišah je tudi kupoval jajca. Otroci smo tekli do njega, ko smo videli slavni tricikel s kanglo in škatlo s sladkarijami.
    Spomnim se ga, ko je prodajal sladoled in pisane cigare.
    Na poti pred Zajcovo hišo v Dolenji vasi je moj proseči pogled zažarel, saj sem dobil prvi (in edini) sladoled zastonj in enega tudi mali Zajcov Lojzek.
    Hodil sem v prvi razred in se mi je nepozabno vtisnil v spomin.

    Ko je posel začel mladi, pa ni bil ravno lepo sprejet. Kje se je “zameril” mladi selim vaškim fantom ne vem. Kar parkrat so njega in tricikel z brega porinili v potok in pobegnili. Starejši vaščani so objokanemu fantu pomagali spraviti vozilo iz vode nazaj na cesto.
    Taka dejanja niso za vzor, je pa prav da vemo zanje.
    Lp. Jože

  10. Anajedrt permalink
    29. 08. 2014 15:46

    Ko je bil Selim še na Rakeku je bil zanimiv potem, da so imeli vsi artikli enake cene,
    “sve po deset”, Še dolgo smo cene primerjali z njegovimi, “sve po deset kot pri Selimu”.

Trackbacks

  1. 1941 Rakek – Razglednica z opekarno | Stare slike
  2. 1976 Cerknica – Pri selimu | Stare slike
  3. 1933 Cerknica – Velika noč, kot vsako leto | Stare slike
  4. 1950 Rakek – Očetje in hčere | Stare slike
  5. 1953 Cerknica – Selim | Stare slike

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

w

Connecting to %s

%d bloggers like this: