1920 Rakek – Srečno novo leto

Staro voščilnico mi je podarila gospa Helena Lovrenčak. Njena pomembnost ni v novoletnem voščilu, temveč v prejemniku in pošiljatelju.

Razglednica je iz Genove pripotovala na Rakek. Dvaindvajsetega decembra 1920 je Francesco Cascio pisal na Rakek in zaželel lepe božične praznike in srečno novo leto. Zanimiv je zapis naslova: Gospod Francesco Cascio dostaviti gospodični Mizzi Recchio, Rakek, Venezia Giulia. Po podpisu Rapalske pogodbe 12. novembra 1920 so se Italijani 26. februarja 1921 umaknili. Ko je Francesco poslal pošto pa je bil Rakek še pod italijansko provinco Furlanija-Julijska krajina (Friuli-Venezia Giulia).

O Mici Mele je gospa Lovrenčak zapisala: »Mici Mele, tudi Marija Melle – Klančarjeva (očim je bil Tomaž Klančar), je umrla leta 1949 ali 1950. Mislim, da je bila stara več kot 80 let. Živela je v hišici, v kateri je kasneje živela družina Kobal. Hiša je prva, če gremo od železniške postaje proti Ivanjemu selu, na desni strani, takoj zraven nje pa je Puntarjeva velika hiša. Gospodična Mele je bila kuharica pri generalu Görzi v Sinaji v Romuniji. Ta kraj sem si ogledala pred nekaj leti. Tam so imele svoje rezidence vse evropske države in tam je tudi romunski grad. Še prej in tudi pozneje pa je kuhala na Reki in Dunaju, menda tudi v Trstu.«

Erwin Freiherr Zeidler von Görz (1865 – 1945) je bil visok genialni častnik v avstro-ogrski vojski. Med prvo svetovno vojno je bil večkrat divizionist, nazadnje s činom podmaršala. Po prvi svetovni vojni  je bil odpuščen in se je 1. januarja 1919 upokojil v Beljaku. Leta 1940 je Zeidler von Görz dobil čin generala pehote nemškega Wehrmachta.

Cascio je redek priimek sploh na našem področju. Vendar, če brskaš po spletu, jih na slovenskih tleh najdeš kar nekaj. Za začetek sta se iznenada na Rekeku pojavila dva. Z njima je tako, kot piše v Svetem pismu – ne vemo ne ure ne dneva. Nimamo rojstnih in ostalih podatkov, zato mi je namenjeno le ugibanje. Franceco Casscio, ki je pošiljal razglednice, je imel v Ljubljani trgovino z vinom že leta 1897. V register je bila resda vpisana šele 31. decembra, letnik je pa. Prodajal je hrastove sode in kakovostna italijanska vina, desertna vina, konjak, slivovko, tropinovec, rum in čaj. Leta 1921 je trgovino preselil na Rakek in tu se za njim izgubi vsaka sled. Pojavi pa se Vito Cascio, trgovec z lesom (od 1927). Kratek čas je bil poslovodja »Ilirije, industrije in trgovine z alkoholnimi pijačami in naravnimi soki, družbe z o. z.«. Z Antejem Košmeljem sta med drugo svetovno vojno vodila OF na Rakeku. Tudi za njim se tu izgubi sled.

V tedniku Tedenske slike, številka 51, letnik IV z dne 19. decembra 1917 je objavljen konec zgodbe dr. Ivana Laha z naslovom Naš tovariš Braunstein ali povest o bratu vojnega ministra X. Y. Trockega. Takole piše:

»Ali poznate Cascija,« me je vprašal eden iz njih.
»Seveda ga poznam!«
»Cascio je bil moj najboljši prijatelj. Moje ime je Braunstein. In Chescuttija poznate?«
»Poznam, bil je z nami.«
»Tudi on je bil moj prijatelj. Je iz Ljubljane.«

Spomnil sem se obeh dragih tovarišev, ki sta bila z nami na ljubljanskem Gradu, v Lipnici in v Hainburgu. Cascio je bil pred vojno na Rakeku, dober, ljubezniv dečko, po postavi in obrazu pristen južni Italijan, a govoril je dobro slovensko. Ker je mnogo z nami občeval — so mu očitali Italijani, da je renegat. On se je na to smejal — bil je lep, prijazen fant in kavalir. Chescutti je bil Slovenec iz Ljubljane — naš dragi znanec in tovariš.«

O katerem od obeh pripoveduje Braunstein, ne vemo. Lev Trocki se je rodil judovskima staršema kot Lev Davidovič Bronstein. Po oktobrski revoluciji (1917) je bil nekaj časa vojni minister – takrat so se imenovali ljudski komisarji. Po Trockijevem izgnanstvu leta 1929 so sedem članov njegove družine ustrelili, med njimi tudi brata Aleksandra Brausteina o katerem teče beseda v prispevku.

Napis na razglednici v francoščini in italijanščini pravi: »Izdajalec! Sediš na kolenih druge ženske!« Joj, tako majhna pa že ljubosumna. Kaj še bo! Avtor slike je Aurelio Bertiglia (1891 – 973), italijanski slikar, ilustrator in oglaševalec.

To razglednico pa je prejela Adela Andriančič na Rakeku, ki je bil že pod Jugoslavijo. Tudi to je poslal Francecso Cascio, 24. oktobra 1921.

Slovarček:

• Buon Natale: vesel božič
• Sinaia : (romunska izgovorjava: siˈnaja) je mesto in gorsko letovišče v okrožju Prahova v Romuniji . Nahaja se v zgodovinski regiji Muntenia . Mesto je dobilo ime po samostanu Sinaia iz leta 1695, okoli katerega je bilo zgrajeno. Samostan pa je poimenovan po svetopisemski gori Sinaj . Romunski kralj Carol I. je prav tako zgradil svojo poletno rezidenco, grad Peleș.

Viri:

• http://www.eilatgordinlevitan.com/kurenets/k_pages/bronstein.html
• https://de.wikipedia.org/wiki/Erwin_Zeidler_von_G%C3%B6rz
• https://en.wikipedia.org/wiki/Sinaia

Kraj: Genova, Trst, Rakek
Datum: 1920, 1921
Avtor: Cascio
Zbirka: Ivanka Gantar
Skenirano: 13. 1. 2024
Oblika: 2 voščilnici